Cerkev Matere Božje v Britofu

 

Cerkev Device Marije stoji na starem pokopališču, od tu ime Britof. Verjetno je sedanja cerkev že tretja. Kdaj je bila zidana prva, ne vemo. Tudi sedanja britovska cerkev je zelo stara, kar dokazuje njena zgradba. Letnice, ki jih najdemo na oboku in drugje, pomenijo letnice razširitve in nove posvetitve. Kronist Brozina, tomajski kaplan, jo je ocenil za najstarejšo cerkev v župniji in menil, da je bila včasih farna cerkev sv. Petra in Pavla. Tudi v škofijskem poročilu iz leta 1866 se omenja kot župna cerkev. O resničnosti teh domnev je mogoče dvomiti, ker je bila ta cerkvica zelo majhna. Današnjo obliko in velikost je dobila šele leta 1644. Dejansko pa je ta cerkev po potrebi nadomeščala farno cerkev, zlasti kadar so to popravljali in obnavljali.

Da pa ta cerkev ni prva in da je na tem mestu stala starejša, manjša, dokazujejo nekateri materialni dokazi. Ko so septembra 1928 kopali globok kanal, na severni strani cerkve, so zadeli globoko v zemlji na temelje prejšnje stare cerkvice, ki potekajo v pravokotni smeri na sedanjo. Stara cerkev je bila postavljena v smeri jug–sever, bila je ozka in kratka, veliko manjša od cerkve sv. Pavla. Sedanja cerkev leži v smeri od zahoda proti vzhodu. Na zidu britofske cerkve je en meter nad tlemi opaziti tekoči kamniti pas ali obod, ki na južni in na severni strani preneha. Možno je, da so novo cerkev zidali, ko je stara še stala in so vrata prejšnje kar v zidu pustili, danes so videti kot lepo kamnoseško delo v stilu gotike.

Da so staro cerkev res prezidali in dozidali, potrjujejo tudi podatki v Križajevi kroniki iz leta 1640. V njej je omenjena britofska cerkev in pri njej kovačija. V stari cerkvi je že stal oltar sv. Križa, ki ga Križaj omenja kot posvečenega. Različne vidne letnice kažejo, da so cerkev večkrat krpali: l. 1606 na velikem kropilniku pri vratih, l. 1644 na vrhu okna ob koru, l. 1645 vrh oboka ob presbiteriju, l. 1660 na zakristiji. Zakristijo je izpričano delal Elija Garzarolli. Leta 1640 so posvetili glavni oltar. Tudi lopa pred cerkvijo je iz leta 1640, zvonik pa je zidal leta 1669 župnik Hanibal Eggh.

Prvotno so bili v cerkvici trije leseni pozlačeni oltarji: Matere Božje, sv. Križa in sv. Trojice. Novi glavni oltar so naredili leta 1878 iz zapuščine Ane Živec, Škrljeve. Za stebre pri oltarju in nov Marijin kip je prispeval kanonik Ucman (Polakov) in tomajska dekleta, za stranska oltarja pa cerkev iz prodanih cerkvenih zemljišč. Sliko Križanega in sliko sv. Ane na stranskih oltarjih je naslikal Jože Macarol, Ivanov iz Križa.

V grobnici sredi Britovške cerkve je pokopan župnik Elija Garzarolli (1640–1661), ki je to cerkev obnavljal in jo zelo cenil. Na grobnici je grb njegove plemiške družine iz Senožeč. V cerkvi so bili najmanj od leta 1818 trije zvonovi. Septembra 1916 so jih Avstrijci odpeljali za vojne namene. Italija jih je februarja 1931 vrnila. Toda že oktobra 1942 je spet pobrala mali britofski zvon, ostala dva so potegnili v farni zvonik, tako da je bila ta cerkev dolgo brez zvonov.

Cerkvici Device Marije se je včasih reklo tudi Devica Marija v Rožnem polju. Nekdaj je bila tu precej priljubljena božja pot. Ker pa so jo romarji obiskovali v jeseni in delali škodo po polju, so jo ukinili. V Britofu so bile maše vsaj 26-krat na leto.

Ta cerkev je imela tudi svoje starešine, njihova imena so znana od 1700 do 1928. Cerkev je imela tudi svoje premoženje in dohodke. Štiri oljčne nasade, kjer so pridelali 45-50 l olja letno, je imela ob morju, v Sv. Križu pri Trstu. Svoje vinograde je imela v Raši in pri Gaberjah, nekaj ograd pa v Tomaju. Ta zemljišča je cerkev prodala leta 1894, oljčne nasade pa že 1843.

Britofska cerkev je imela tudi kovačijo, ki je stala ob Turkovi koloni. Kovač je delal za cerkvene potrebe in vaške potrebe po nižji ceni. Podrli so jo leta 1743. Ob vhodu na pokopališče se omenja cerkvena zgradba, nekak okrogel stolp s kletjo. Nad kletjo je bila mežnarija: kuhinja in ena soba, kjer je stanoval britofski mežnar. Klet so dajali v najem za en čeber vina. Zadnja najemnina je vpisana leta 1784.

Cerkvico sv. Matere Božje v Britofu je leta 1916/17 zasedla avstro-ogrska vojska. Uporabljali so jo osem mesecev za bolne in ranjene vojake. Po tleh so imeli slamo, na oltarjih so kuhali, le kipe z oltarjev so odnesli v župnišče. Tako so vojaki uničili vse cerkveno pohištvo. Notranjščina cerkve je bila močno poškodovana. Po končani vojni so jo popravljali in prenavljali z miloščino od oktobra do decembra 1920.

Novo zlo za cerkev je bila strela, ki je 21. septembra 1949 leta ob 23. uri udarila v zvonik in ga raztreščila ter razrahljala streho nad korom. V decembru 1949 so to cerkev na hitro popravili zaradi sesutja zvonika v farni cerkvi. Streho v Britofu so pokrili že sredi decembra. V za silo popravljen zvonik je bilo potrebno postaviti tudi zvon. Šepuljci ga niso hoteli sneti s svoje cerkve, da bi ga prinesli v Britof. Zato so ga šli iskat Križani. Zvon je že 23.12.1949 zvonil. Vsa dela pa niso bila končana, dokončno je bila cerkev popravljena šele 31. 3.1961.