Cerkev sv. Nikolaja – Avber

 

O vasi in njeni zgodovini obstaja nekaj zapisov. Vas naj bi bila prvič omenjena že leta 1502 v rihemberškem urbarju, in sicer kakor goriška posest. Toda samo območje vasi je bilo poseljeno že veliko prej. Na to nas opozarjajo ostanki antičnega gradišča. Najdbe na tem območju (lončevina, po nekaterih navedbah celo bronast meč), nas napeljujejo, da sega poselitev tja v pozno bronasto dobo. Toda natančnih pisnih virov ni mogoče zaslediti. V izročilu pa gradišče živi kot srednjeveška fevdalna utrdba-grad:

(cit.) Franc Bole, starešina: »Moja stara mati Marjana roj. Turk, por. Bole je pravila: »Na gradišču je bil en grof. Ta grof je sam sebi rekel »ona« (govoril je: »sem šla«, »sem bla«). Je bil sam, brez žene, brez otrok. Po očetu in materi ostal sam. Bil je dober. Zapustil dosti denarja, da so rekli, da se bo duhovni lahko vzdrževal. Zato je hotel, da bo tukaj stalen duhovnik. »Pod hrani« je imel vino. Hladen kraj na sever. Okoli je imel stražo dan in noč. Zato se( bližnjim parcelam, op. I.Ž.) pravi straža . Vhod v graščino je bil pri Matičtovih in od pokopališča. Drugače je bilo vse zaprto. Ime je imel čudno nemško, priimek pa Auber (možno poimenovanje kraja? Op.pis.). V turn na grad so nosili v sili mesišče, klobase hranit«

Iz leta 1450 pa naj bi obstajali zapisi o obstoju sakralnega objetkta, na vrhu hriba, kjer danes stoji župnijska cerkev sv. Nikolaja, zgrajena najverjetneje med letoma 1633 in 1634. Posvečena je bila 30.7.1634. Posvetil jo je Tržaški škof Pompej grof Coronini. Cerkev je najprej spadala pod Tomajsko župnijo, toda med letoma 1864 in 1880 si postopoma pribori status župnije. Po smrti msgr. Kjudra je prišla ponovno pod Tomaj, v letu 2018 pa je postala podružnica prenovljene tomajske župnije. Cerkvena zgradba je pozno baročna, vzhodno pročelje pa nakazuje celo nekatere gotske elemente. Tudi bakreni cerkveni zvonik je nekaj posebnega. Njegova čebulasta oblika je edistven primer take arhitekturne rešitve na Krasu, četudi so v notranjosti Slovenije take oblike pogostejše. Sprva so bili v njem trije zvonovi, po 2. svetovni vojni pa je ostal samo največji, ki tehta kar 1565 kg.

Glavni oltar in marmorno prižnico so pripeljali iz cerkve na Sveti gori pri Gorici, ko je slednjo v 18. stoletju ukinil cesar Jožef II. Z izjemno kvalitetnim kiparskim okrasjem sta odsev baročnega obdobja. Iz tega obdobja pa sta tudi dve grobnici. V grobnici, ki leži sredi glavne ladje, so relikvije tamkajšnjega župnika in domačina Ivana Krstnika Turka, medtem, ko je druga grobnica polna zemlje in brez pomena.

V času službovanja župnika Virgilija Ščeka, v letih 1927 do 1940, je bila notranjost cerkve bistveno preurejena. Gospod Šček je v cerkveni zid dal vzidati kamblje starih avstro-ogrskih zvonov, ki jih je vzela 1. svetovna vojna, in mlinski kamen v spomin na cerkveni mlin v dolini reke Raše. Zelo pomembne pa so tudi Kraljeve poslikave notranjščine iz obdobja moderne. Župnik Virgilij Šček je namreč prosil arhitekta in slikarja Toneta Kralja, naj poslika in preuredi cerkev. Slikar se je leta 1928 lotil slikanja in ustvaril eno najlepših stvaritev iz svojega opusa. V njem je zadel otroško nedolžnost in čistost človeške verne duše. Slikal je v času, ko je Primorska spadala pod fašistično Italijo in je kot narodno precej zaveden Slovenec prelil v sliko duhovno stanje Primorcev v primežu fašistične strahovlade in s svojo likovno govorico sporočil ljudem, naj vztrajajo v upanju na pravično rešitev. Kralj se je z vednostjo avberskega župnika Virgilija Ščeka, prav tako zavednega Slovenca in slovenskega poslanca v rimskem parlamentu, upal med grešnimi dušami, ki se utapljajo v viharju, naslikati podobo samega Duceja. Mussolinijev portret je zlahka prepoznaven, le skrit je za oltar.

Sčasoma so se pokazale posledice napačne risarske tehnike ( na suh omet). Ko je po vojni vihar poškodoval streho, tako da je dež padal v notranjost, so se začele Kraljeve slike luščiti in propadati. 

Vas je danes v pretežni meri obnovljena in lepo urejena. V njej je sedež Krajevne skupnosti, v katero spadajo še sosednje vasi Gradnje, Raša in Ponikve. Nekoč je bila v vasi poleg cerkve tudi trgovina, gostilna ter seveda osnovna šola, edina avberska stavba, ki je bila v času vojne požgana. Danes na žalost ostaja le še cerkev. Gostilniška stavba propada, stavba, v kateri sta nekoč domovali osnovna šola ter trgovina, pa ima danes vlogo »kulturnega doma«, kjer pa se predvsem odvijajo sestanki krajevne skupnosti in le občasno je tu kulturni program. Vendar vas širi svojo turistično ponudbo. Danes premore dve turistični kmetiji, ki ponujata tudi možnost prenočitev. Poleg tega je vas vključena v tako imenovano Jakobovo pot, slovenski del mednarodne Evropske pešpoti E7, ter nekaterih lokalnih pešpoti. Pa tudi Kraljeve poslikave v cerkvi privabljajo različne obiskovalce. Za njihovo obnovo se je močno zavzel predvsem Taras Kermauner (1930-2008), slovenski literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik in dramaturg, ki je jesen svojega življenja preživel prav v tej vasi. Po štetju leta 2019 ima vas 105 prebivalcev.

Avber je tipična kraška vasica z domačijami, ki so postavljene okrog rodovitnih površin na pobočju manjšega hriba. Povsod v okolici naselja se razprostirajo vinogradi večinoma posajeni s trto refošk. Nad naseljem se še opazijo ostanki prazgodovinskega gradišča.

V zadnjem času je bila v drugo restavrirana korna freska Toneta Kralja, ki se na žalost še vedno nahaja v “župnijskem domu” ob cerkvi in čaka na namestitev na svoje mesto, ko se bo sanirala streha.

GRADNJE je naselje v Občini Sežana. Je tipična kraška vasica z domacijami ki so postavljene okrog rodovitnih površin na nižjem in višjem delu vasi. Povsod okrog vasice se razprostirajo vinogradi, večinoma posejani s trto refošk. V vasi je tudi veliko vrtač in dve uvali. V spodnjem delu vasi so trije kali in eden podzemen.Vas naj bi se najprej imenovala Ivanja vas po cerkvi Svetega Ivana ki so jo takratni prebivalci zgradili v tako imenovani “Čičevi dolini” ki je blizu vasi. Tako se je začela vas širiti. V 16. stoletju pa so jo Turki med plenjenjem vasi porušili. Vaščanom cerkve ni bilo vredno obnavljati, zato so iz njenih ruševin naredili veliko suhih zidov, ki so vidni še danes. Po turškem obleganju slovenskih dežel je vas začela hitro rasti in hiše so začeli graditi tudi na višjem delu vasi.

Ampak ker cerkvice ni bilo več, se je vas preimenovala v Gradnje. To pa zato ker je v okoliških gozdovih veliko hrastovih dreves z imenom Graden (Quercus petrea), ki so ga potrebovali za gradnjo novih domov.

Na vrhuncu je v vasi živelo več kot 100 prebivalcev. Veliko je bilo kmetij, kmečkih živali, obdelovalnih površin, kalov… V tem času pa je bila zgrajena kamnita hiša v spodnjem delu vasi. Streho je imela pokrito s slamo, zgradili pa so ji tudi zelo poseben in okrašen dimnik, ki ga lahko vidite še danes. Hišo so po drugi svetovni vojni obnovili ampak na enem izmed kamnov se še lahko vidi letnico 1812. Ob začetku prve svetovne vojne je veliko ljudi pobegnilo v notranjost Avstro ogrske v strahu pred bližajočo se fronto. V manjši dolini ob vasi je nastala tudi vojaška bolnišnica na katero pričajo številne najdbe. Na hribu ob vasi pa je bili izkopan sistem strelskih jarkov za obrambo bolnišnice. Po razpadu Avstro ogrske se je število prebivalcev zelo zmanjšalo. Večje kmetije so propadle in večina prebivalcev je poskusila z vinogradništvom, ki se je zelo obneslo zaradi rodovitne zemlje in veliko prisojnih leg. Leta 1936 pa je bil med oranjem v Čičevi dolini najden ključ cerkve Svetega Ivana, ki je shranjen v vojaški zbirki Filipa Škrka. V času druge svetovne vojne se življenje v vasi ni bistveno spremenilo. Pod eno od hiš je bil zgrajen partizanski bunker, ki pa ni bil pretirano v uporabi. Nekega dne pa je Italijanska artilerija po pomoti začela obstreljevati spodnji del vasi, ki pa se je hitro prenehalo. Med tem je bila poškodovana samo ena hiša.

Po vojni se je vas spet zvečala, ampak ljudje so živeli v revščini. Veliko vaščanov je svoje pridelke peljalo prodati v Trst za najmanjši zaslužek.Večina vaščanov je delala v isti tovarni. Po osemdesetih letih je prebivalstvo zelo upadlo, revščina pa se je prenehala. Po osamosvojitvi je v Gradnjah potekala osmica pri Škrkovih, ki je bila znana po celi Sloveniji. Leta 1992 pa je v vasi bilo ustanovljeno podjetje Modima, ki se ukvarja s prodajo gob, gozdnih sadežev, čebule, česna, tartufov, divjačine…Vas je danes v pretežni meri obnovljena in lepo urejena. Nekaj hiš je zapuščenih, drugače pa so vse obnovljene. V spodnjem delu vasi je sedež podjetja Modima, vojaška zbirka in kmetija pri Škrkovih pri kateri lahko poskusite kozarec domačega terana. Zgornji del vasi je malo razširjen s številnimi ozkimi ulicami in starimi vodnjaki. Pravkar prenovljena cesta vas popelje prav mimo doline kjer je nekoč stala cerkev Svetega Ivana. Iz vasi vodi tudi lepa gozdna pot v vas Dobravlje in Kazlje mimo veliko kraških kamnolomov (jav) ter pot v Ponikve, Štanjel in Mahniče.

 

PONIKVE so naselje v Občini Sežana. Naselje je razmeroma obnovljeno. Deli se na novi del in na stari del. V starem delu je rojstna hiša pesnika Cirila Zlobca, ki pa ni na ogled. V vasi sta dva kala, ob njej pa jama Draga, v katero naj bi dolgo nazaj poniknila reka, od tu ime vasi. Mimo vasi vodi gozdna pot ki povezuje vasi Kazlje, Dobravlje, Gradnje, Avber in Štanjel. Povsod okoli vasi so vinogradi, večinoma s trto refošk. V kraju in okolici je več turističnih kmetij. Prebivalcev je po štetju 2019 134.

2.9.2019 je kamnosek Jernej Bortolat iz Pliskovice izdelal ploščo na rojstni hiši pesnika Cirila Zlobca. Bil je pesnik četverice, ki je po vojni presekala takratno pesniško usmeritev z intimistično zbirko Pesmi štirih. Podpisal se je pod 30 zbirk poezije, številna njegova dela so prevedli v tuje jezike. Krajinski park Ponikovski kras obsega širše zavarovano območje narave, ki pokriva okrog 40 km2 površine. Tu so se razvili kraški pojavi, ki so enaki pojavom na matičnem krasu, le da so v manjšem obsegu in v manjših dimenzijah. Na območju se pojavljajo vrtače, ponikalnice (požiralniki) in kraške jame.

Planota je razrezana s tesnimi dolinami, po katerih tečejo potoki Ponikvica, Peklenščica in Kalski potok. Za njih je značilno, da izvirajo na severnem robu in tečejo proti jugu. Tako ozemlje kot tudi vsi kraški objekti imajo vse značilnosti plitvega in osamelega krasa. Od leta 1998 je ozemlje Ponikovskega krasa zavarovano kot krajinski park, znotraj katerega se nahajajo posamezni naravni spomeniki, kot so potok Ponikvica s kraško jamo Pekel, Bezgečeva jama ali Kamnita hiša ter Steska jama ali Tajna jama.

Izvir Ponikvice

Pod naseljem Srednja Ponikva izvira potok Ponikvica, ki teče po zakraselem svetu in zatem ponikne. Potok izvira v hribu, zraven pa je urejeno perišče, ki so ga domačinke uporabljale za pranje. Ponikvica je močan kraški izvir, ki po pripovedovanju domačinov nikoli ni presahnil. Od izvira teče Ponikvica vse do požiralnikov v Lokah, kjer ponikne v podzemlje jame Pekel.

Požiralniki v Lokah

Pod naseljem Loke so na desni strani ob cesti trije požiralniki potoka Ponikvice. Prvi požiralnik je največji in edini stalno aktiven. Drugi požiralnik, manjši in aktiven le ob visokih vodah ter močnem in dolgotrajnejšem deževju, je prelivni požiralnik. Tretji se nahaja na robu gozda pod smreko in je po pripovedovanju domačinov tisti »ta pravi«. Iz njega se ob vročih dneh močno kadi, kmetje pa so ga uporabljali za hlajenje pijač.

Bezgečeva jama ali Kamnita hiša

Ta jama je izvirna vodna jama , ki je nastala kot splet podzemeljskih rovov v več nadstropjih. Ima dva vhoda. Zgornji del jame se imenuje Kamnita hiša, v njej pa so našli kosti jamskega medveda in ostanke lončene posode z ornamentom. Skupna dolžina rovov je 800 m.

Tajna jama

To je najdaljša raziskana vodna jama v Sloveniji. Jama ima dva vhoda, dolga pa je okoli 1300 m. V jami so lepo oblikvani, gladki, zaviti in po dimenzijah skoraj enaki rovi, poleg tega pa so na nekaterih mestih vidne tudi zanimive kapniške tvorbe.

Orlov spodmol v Raši, k.o. Kazlje. Nekaj skopih podatkov zasledim na spletni strani “katasterjam.si.”, ki je bil odkrit 7.6.1959.

Na poti v Rašo je t.i. Moranova jama sredi njive. Izteka se proti Gapelovim.

V Raši blizu hiš je Gorupova jama, kje se sliši žuborenje vode.

Notranjost cerkve sv. Nikolaja