Janez 8,1-11
DUH SODBE
Ko poslušamo pripoved Janeza 8,1-11, ne moremo prezreti dejstva, da je ta evangelij že od samega začetka povzročal težave v Cerkvi. Dolgo je tavalo zunaj besedila, preden je zasedlo svoje mesto na napisanih straneh evangelija. Končno gostovanje v četrtem evangeliju. Je evangeljsko besedilo, ki prinaša neprijetno resnico, a dobro novico, ki jo je težko sprejeti in jo je neprijetno vstaviti v naše pripovedi. Dotika se globoko zakoreninjenega nagnjenja v človeški duši. Strašna uničujoča sila duha sodbe. Po mnenju nekaterih učenjakov epizoda o prešuštnici v Janezovem evangeliju zavzema mesto, ki ga ima zgodba o Jezusovem sojenju v Getsemaniju v sinoptičnih evangelijih. Jezus se sooči z izzivom, strahom pred smrtjo, ko se z njim sreča v obrazu te prešuštnice, obsojene na kamenjanje. Zakon, sodba, obsodba po božji zapovedi: brezizhodna situacija, ki napoveduje – v negativnem smislu, saj je tu ona, resnično kriva, obtožena – sojenje Jezusu. Ko se ustvari splošno razširjeno stanje suma, strahu, se ukorenini hudobni duh obsojanja, tako da se človek skuša distancirati od tveganih realnosti, se odtuji od vezi, ki bi se lahko razgalile. Kriminaliziranje drugih, da bi se prepričali o dejstvih. Zakonitost je bila uporabljena kot pretveza za odpravo drugega in za norčevanje iz usmiljenja (»to so rekli, da bi preizkusili Jezusa in ga imeli česa obtožiti«, Janez 8,6). Ta potreba po presoji prikriva strah. Želja udariti druge, da bi se oprostil, ali da bi odvrnil pogled od sebe. Grozno, diabolično izkoriščanje napisanega zakona. Jezusova moč – razkriva evangelij – je pogum, da ostanemo trdni v šibkosti resnice. V teh zadnjih dneh pred svojo smrtjo je verjetno Jezus sam ali pa zaradi občutkov svojih učencev občutil strah. Ponoči zapusti Jeruzalem in gre na Oljsko goro; zjutraj se vrne v tempelj, med ljudi. Tja mu pripeljejo žensko. Pred ženo, ki jo hoče človeška pravica kamenjati, se Jezus prikloni z obrazom do tal. Simbolična gesta: živo predstavlja edinstveno pravičnost božje ponižnosti. Razodetje njegove skrivnosti kot človeka – Sina, utelešenja božanske ljubezni, uničenega do tal. Po drugi strani pa je sojenje teh pismoukov in farizejev poskus posedovanja »močne« resnice: predrznost, da s svojimi temnimi očmi preiskuje srce drugega. »Po vaši sodbi boste sojeni,« je odločno in krotko rekel Jezus (Mt 7,1). Nasprotno, Jezus – »sam« (8,9) pred njo – prevzame nase človeško sodbo, ki teži žensko.
Pismoukom in farizejem se zdi, da je izražanje sodbe osvobajajoče, zdi se, da nas z ločitvijo od sebe razbremeni bremena drugega. Pravica je zadoščena. To je subtilna prevara. V resnici – razodeva evangelij – se sodba, ki druge obsoja, vrača k nam in nas ujame kot bumerang. Jezus vse obrne na glavo. Naredi nekaj povsem novega (Iz 43,19: prvo berilo) – na lastno odgovornost. On se prikloni: ta glagol se ponovi trikrat, v različnih oblikah, pred in za njegovo besedo. Molče se prikloni. To je zelo simbolična gesta. Jezus v tišini z gibi svojega telesa zaznamuje dogodek. »Skloni se«, »spet vstane«, »potopi se«. Soočen z vztrajanjem brezsramnega zasliševanja, ki – v resnici – njega, edinega Nedolžnega, postavi v središče, iz njega naredi obtoženca, Jezus tiho piše po tleh. S suvereno gesto. Tako uči, kako prepoznati, kdaj se med ljudmi ustvari krog, ki ni od življenja, in kako ga prekiniti. Vmešavanje. Tiho pišite po tleh. Nedolžen je tisti, ki se uniči v prevzemanju samega sebe. In samo na ta način lahko posledično spet vstane: stopi pred svoje tožnike in ponovno stopi pred prešuštnico za preporoditveno sodbo. Ne piše, da je ženska nedolžna. Pravi, da je pomembno začeti s prevzemanjem teže realnosti: »Pojdi in ne greši več.« Preroditvena sodba gre skozi njegovo meso, ponižano na tleh: »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12). S svojim usmiljenjem je luč. Jezus, človeško obličje Boga, ki ne obsoja, ampak s pisanjem, sklonjenim do tal, na zemlji, oblikuje novo stvarjenje. Prevzame zlo sveta. Podoba človeškega sožitja, predstavljena v tem peklenskem »krogu« iz Janeza 8,3, je razsvetljujoča: oblikovanje kroga za sojenje, zabijanje, okamenjevanje v predpostavki poznavanja postave, izpolnjevanja zapovedi je žalostna ponovitev v verski zgodovini. Žalosten in smrtonosen krog tistih, ki se imajo za pravične, vendar ga Jezus spremeni. Razbije vrste, razpusti brezsramni pogled, ki sodi, obsoja in ne zna spoštovati drugega: vmeša se zato sam.
Drzen pogled usmiljenja, pogled na novo. Jezus v tem inavguracijskem procesu dolgo časa molči. Edini “Just One” molči. Molk Nedolžnega je najbolj radikalna sodba človeški laži. A kdo zna poslušati to tišino? So sodniki odšli, ker so razumeli to tišino, ali zaradi zadrege? Kdo se lahko spreobrne v odrešilno moč te tišine? Bistveno je, da ne dovolimo, da se tišina tega celotnega evangelija izmuzne. Razkriva moč, resnost Jezusove besede, ki nas pošilja v svobodo. Vedno pričakovana, tako pričakovana novost ima po Izaiju lastnosti brstenja. To pomeni, da ima značilnosti zelo majhne, a intenzivno vitalne resničnosti, zelo krhke, a nosilke prihodnosti, nepomembne za oči, ki gledajo na površje, odločilne za pogled, ki sluti življenje v gibanju, za uho, ki sliši šumenje diha – neizčrpno bogastvo in rodovitnost obljube.
