20 med letom 2023

Dovolite, da vas spreobrne poganska “psička”, mati “obsedene” hčerke

Dva izhoda

Jezus je »šel ven«, želel se je distancirati od konteksta napetosti in soočenja s farizeji in pismouki. Morebiti so jo poslale jeruzalemske oblasti, da bi ga preizkušali glede njegovega svobodnega delovanja v zvezi s celo vrsto predpisov postave o obrednem umivanju čistosti, norm, ki jih on in njegovi učenci niso spoštovali (prim. Mt 15,1-2). Dejansko so se farizeji in pismouki oklepali spoštovanja neštetih obredov. S pravno argumentacijo so resno tvegali, da ne bodo usmiljeni in spoštljivi do drugih, niti do lastnih staršev. Bili so hinavci in slepi vodniki slepih (prim. Mt 15,3-14). Peter in učenci sami so se trudili razumeti ostrino Jezusovega odnosa in pomen njegovih besed, usmerjenih proti pismoukom in farizejem. Učitelj jim je pomagal bdeti nad korenino zla, ki je zakoreninjena v vesti vsakega človeka, saj »slabe misli prihajajo iz srca: umori, prešuštništvo, nečistovanje, tatvine, lažna pričevanja, bogokletja. To je tisto, kar človeka oskruni, toda neumite roke človeka obredno ne oskrunijo« (Mt 15,19-20).

Evangelij te nedelje se začne z besedo, da je Jezus »od tam odšel in se umaknil v dežele Tira in Sidona« (Mt 15,21). To pomeni, da se je odpravil na pogansko ozemlje. Ne da bi še prispeli tja, je izpričan še en izhod: »In glej, Kanaanka je zapuščala tiste kraje« (Mt 15,22a). Odločno se je srečala z Jezusom in njegovimi učenci na poti, ki je vodila v njeno domovino. Jezus je zapuščal ozemlje izraelskega ljudstva. Bil je razočaran nad judovskim verskim sistemom, ki so ga podpirali pismouki, farizeji in verske oblasti. Kanaanska žena je prihajala iz svoje dežele Tir in Sidon. Prevzela je pobudo, da se je namerno odpravila iskat Jezusa, da bi izprosila ozdravitev svoje hčerke, ki je bila »hudo obsedena« (Mt 15,22b). Imeti vero pomeni iti na pot, ostati na poti, iskati. Enaka je drža rimskega stotnika, tudi pogana, ki je šel Jezusu naproti, da bi ga izprosil za svojega hudo bolnega služabnika (prim. Mt 8,5).

Dve kategoriji: gospodarji in psi, simbolični liki izbranega izraelskega ljudstva v primerjavi z vsemi poganskimi ljudstvi.

Miselnost tega časa je šokantna za našo sodobno zahodno občutljivost. V jeziku rabinov Jezusovega časa je bilo običajno in normalno poganska ljudstva opredeljevati s slabšalnim nazivom »psi«, medtem ko so se izvoljenci izraelskega ljudstva hvalili, da so privilegirani »gospodarji«, ker so bili povabljeni kot edini k gostiji božje modrosti, ki je pridržana samo »Izraelovim otrokom« in ponuja obilen in okusen kruh svojih Besed življenja (prim. Prg 9,1-6). Zgodovina svetopisemskega razodetja, ki sovpada z zgodovino odrešenja vsega človeštva in vsega stvarstva, zahteva božjo izbiro ljudstva, ki izhaja iz očaka Abrahama. Bila je ekskluzivna izbira med vsemi drugimi ljudstvi na zemlji. Večni Očetov Sin, učlovečena Božja beseda, Jezus iz Nazareta, je moral, da bi se učlovečil, prevzeti pripadnost temu ljudstvu, saj je bil del rodu kralja Davida.

Pomislimo na dva izraza vere kanaanske ženske, vere “psičke, ki čaka na drobtinice”.

Ko se identificiramo s Kanaanko, občutimo vso težo diskriminacije in njene revščine. Judje, izbrano ljudstvo Izraela, so jo imeli za “psico”, na drugi strani  ženska, »psička«, obupana mati »obsedene« hčerke (Mt 15,22d). Čutimo prezir učencev, jezo dvanajstih apostolov, nepotrpežljive, razdražene zaradi njenih krikov. Izrecno prosijo Jezusa, naj jo odžene: “Odženi jo, ker kriči za nami!” (Mt 15,23b). Po besedah ​​učencev se je treba ubogih izogibati, zlasti če so ženske, če so tujci, če vztrajno motijo ​​mir skupine. Toda ta ženska, »psica«, ki jo je skupina zaničevala in je Jezusova prvotna tiha in brezbrižna drža sploh ni upoštevala, izraža svojo vero z molitvijo, v kateri roti: »Sin Davidov, usmili se me« (Mt 15,22b). Lahko bi prevedli: “Daj mi usmiljenje!”. S svojo prošnjo, celo molitvijo ne prosi ničesar, le predstavi položaj suženjstva, v katerem se nahaja njena hči. Jezusa ni šla iskat zaradi nje, ampak zaradi svoje hčerke! Je ženska, prežeta z brezplačno ljubeznijo, izpraznjena človeške moči in skrbi zase, medtem ko pozablja nase. Zaupajte v dar tistega, ki je ves dar drugim: Jezusa, ki ga priznava kot Davidovega sina po mesu in kot Gospoda, Božjega sina, po Duhu: «Gospod, Davidov sin!» (Mt 15, 22c). Ko se sooči s prvim Jezusovim odgovorom, za katerega se zdi, da je sploh noče poslušati, ko pravi: »Nisem bil poslan razen k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mt 15,24), njena molitev razodeva še bolj prepričljivo in globoko vero. Pokloni se v adoraciji, prosi isto prošnjo, ki jo je Peter naslovil na Jezusa, ko se je utapljal v vodah jezera: “Gospod, reši me!” (Mt 14, 30b). »Žena je pristopila in se mu priklonila: ‘Gospod, pomagaj mi!’« (Mt 15,25).

Dve Jezusovi drži sta zanimivi v tem kontekstu: brezbrižnost in začudenje.

V dveh izrazih vere Kanaanke se ujemata dve Jezusovi drži: prva, za nas očitno škandalozna, je njegova brezbrižnost: »Ni ji odgovoril niti besede« (Mt 15,23a). Prizor je dramatičen. Jezus nadaljuje svojo pot. Ženska ne neha vztrajno ponavljati prvega klica in s svojim vztrajnim in neprijetnim kričanjem tako razjezi celotno skupino, da učenci izgubijo potrpljenje. Pozdravljamo škandalozno Jezusovo tišino kot nauk za celotno krščansko skupnost, za vse nas. Srečanje z revnimi je neprijetno. Tu ni nobene poezije. Pogosto je veliko predsodkov, na primer, da se pogane označuje za “pse” in Jude kot “gospodarje”. Jezus, pravi moški, pravi Jud, kulturno pogojen, se je pustil spreobrniti tisti ženski, ubogi materi, označeni za “psico”, obupani po obsedeni hčerki. Druga Jezusova drža je začudenje nad njegovo veliko vero, razodeto v dialogu, stkanem z njo iz oči v oči.

Prehrana z drobtinicami kruha otrok, ki so padle z gospodarjeve mize, razkriva veliko vero uboge ženske. In Jezus se pusti spreobrniti.

V tej bipolarni dinamiki dveh izhodov, dveh kategorij ljudi, dveh izrazov ženske vere, dveh Jezusovih drž, dialoga med Mojstrom in modrostjo revežev, poosebljeno v poganki, »psici« « je v središču strta in izpraznjena mati zaradi obsedene hčerke. Jezus, kot dober učitelj, uvede temo dialoga z besedo o kruhu otrok: “Ni lepo otrokom vzeti kruh in ga vreči psom!” (Mt 15, 26). Skupnost izraelskega ljudstva je bila v času Jezusa iz Nazareta pred njegovo veliko nočjo varuhinja »kruha otrok«, to je najdragocenejše in najbogatejše dediščine Božje besede, vsebovane v Svetem Sveto pismo. To je bil izključni dar, ki ga je Oče dal samo izbranemu ljudstvu: Izraelovemu ljudstvu. Težko je bilo sprejeti pogana v judovsko vero. Težko je bilo sprejeti tudi pogane v prvo krščansko skupnost. Kanaanka pa v svoji revščini in odrinjenosti dokazuje, da je učiteljica tako, da premaga Jezusove lastne predsodke kruha Izraelovih sinov, ki je padel z mize njihovih gospodarjev: »Da, Gospod, ampak tudi psi jedo drobtine, ki padejo z mize njihovih gospodarjev!” (Mt 15, 27). Te njene besede, besede modrosti ubogih, so »spreobrnile« samega Jezusa, ki je z veseljem pred vsemi prepoznal »veliko vero« te žene. Kakor je spoznal veliko vero rimskega stotnika, tudi pogana, tako je spoznal veliko vero tiste poganke. Zdravilna moč tako stotnikovega služabnika kot hudo obsedene hčerke Kanaanke je bila dosežena z zaupljivo izročitvijo teh poganov Jezusu Odrešeniku, bila je sad resničnega odnosa občestva. Še danes se spominjamo njihovega pričevanja vere.

Aktualizacija.

Obilje Božje Besede, ki se hrani v Cerkvi, hranijo jo teologi, škofje, prezbiterji, diakoni, kateheti laiki, ni samodejno jamstvo za pristno vero v Kristusa Gospoda. Pustimo se tudi mi čuditi tem ubogim ljudem, pogosto marginaliziranim in odtujenim od same krščanske skupnosti, ker so označeni s toliko diskriminatornimi imeni. So neprijetne prisotnosti sredi naših dobro strukturiranih in dobro razpoloženih skupin na poti vere. Pogosto niti niso dobri poznavalci Svetega pisma, nasprotno, pojedli so le nekaj drobtinic, ki so padle z mize kakšnega praznovanja ali katehetskega srečanja. Toda stanje uboštva jih naredi bolj nagnjene k sprejemanju milostnega delovanja Svetega Duha, ki ga vstali Kristus podeljuje tistim, ki se mu predajo z vsem srcem, ga kličejo kot Gospoda in ga nenehno prosijo za pomoč.

Danes s hvaležnostjo priznavamo, da Sveti Duh deluje v srcu vseh ljudi dobre volje. Božja beseda, obilno posejana po svetu, seže v srce vsakogar, tudi neverujočih, poganov, tistih, ki so daleč od krščanske skupnosti. Danes slišimo psalm 66 in prerokovanje preroka Izaija, ki upa, da bodo vsa ljudstva zemlje slavila Gospoda. Tudi tujci, ki ne pripadajo zgodovini izraelskega ljudstva in zgodovini Cerkve, se lahko »prilepijo k Gospodu, da bi mu služili in bili njegovi služabniki« (Iz 56,6), na načine, ki niso uradni, tisti namrel preko zakramentov krščanske uvajanja.

Privrženost veri in zavrnitev Kristusa ostajata skrivnost, ki povzdiguje Očetovo usmiljenje in njegovo potrpežljivost do vsakega človeka. Apostol Pavel je presenečen nad pripadnostjo poganov evangeliju, ti, ki so jih Judje obsojali kot “neposlušne Bogu”, so zdaj “usmiljeni”. Številni Judje, to je člani njegovega ljudstva, ki so zavrnili vero v Kristusa pa so sami postali »neposlušni Bogu«. Zato smo bili tako ali drugače vsi »zaprti v neposlušnost«, da bi lahko skupaj izkusili neizmerno usmiljenje Očeta, ki hoče zveličanje vseh, ne da bi drug drugega izključevali.«