Neumorni sejalec življenja
Na katero glavno vprašanje odgovarja evangelij? Vsekakor ne gre za vprašanje, ali Bog obstaja ali ne, saj v kontekstu, v katerem se je rodil in živel Jezus ter prva krščanska skupnost, obstoj Boga ni bil vprašljiv. Vprašanje ni, ali Bog obstaja, ampak kdo je Bog! Jezus je dal svoje življenje, da bi pokazal pravi Božji obraz, kako Bog deluje v človeški zgodovini in kaj ima to opraviti z našo osebno zgodovino. Kdo je Bog? Kristjani mislimo, da ga poznamo, ni pa rečeno, da ga res poznamo, pogosto pa imamo napačno predstavo o Bogu, kar nas vodi v napačno versko življenje ali celo zavračanje Boga. Slučajno slišim reči »Bog ne obstaja« ali »Ne verjamem temu, kar Cerkev pravi o Bogu…«, kar vodi posledično v opuščanje verskega življenja in skupnostnega življenja v Cerkvi. Nato globoko prisluhnem svojemu srcu in se vprašam: “Pravim, da verujem v Boga … ampak ali res poznam Boga?”
Če pogledamo naše versko življenje, pogosto razkrijemo, da imamo bolj »karikaturo« Boga kot pravo spoznanje po evangeliju. Če je naša glavna skrb kot vernikov spoštovati moralne zakone, saj mislimo, da ima Bog nekakšno kartoteko, v kateri označuje dobra in slaba dejanja, glede na napredovanje ali zavrnitev v posmrtnem življenju, morda morda nimamo jasnih predstav o Bogu . Jezusove besede v evangeliju te nedelje so nekakšen veter za našo vero. S čisto konkretno podobo poljedelskega življenja želi Jezus vstopiti v globino srca tistih, ki ga poslušajo, in jih usmeriti k pravilnemu videnju Boga.
»Glej, sejalec je šel sejati. Medtem ko je sejal, je nekaj padlo …«
Ta podoba Boga kot sejalca, ki vliva življenje v brazde svetovne zgodovine in tudi v brazde naše zgodovine, je res osupljiva. Bog sejalec in ne Bog sodnik ali zakonodajalec! Lahko bi ugovarjali, da Bog seje z velikimi odpadki, ko vidimo, kako slabo konča del njegovega semena, pravzaprav tri četrtine semena … Bog pa seje brez strahu in brez preračunljivosti, saj tako je, ko resnično ljubiš. Jezus je ljubil vse brez preračunljivosti, ne da bi stal tam, da bi preveril vrnitev in povračilo, ampak je vedel, da tudi če je ljubezen včasih zavrnjena, ko je sprejeta, dela čudeže. Takšen je Bog po evangeliju, po »veseli novici«, ki me pomirja. Bog seje vame svojo ljubezen, tudi če sem včasih trd kot cesta in zato te ljubezni ne pozdravljam in ji niti ne pustim, da bi se ukoreninila v meni. Bog svojo ljubezen seje po svoji Besedi, v molitvi, po ljudeh, ki jih srečujem. Lahko pa sem kot kamnita tla in zato površen v življenju njegove ljubezni in njegove Besede. In tako je potrebno zelo malo, da pozabim na to, kar sem prejel, in živim, kot da ne bi imel Boga, tudi če to oznanjam z usti in pravim, da sem vernik. Toda Bog seje in seje, ne da bi se utrudil vame, tudi če sem včasih tako zaprt in prevzet s toliko opravki, skrbmi, strahovi in razvadami, da zadušijo njegovo prisotnost, omejeno le na prostor nedeljske maše ali v ozek prostor. prostor hitre molitve. Toda Jezus mi želi dati vedeti, da je Bog neumorni sejalec življenja in da bo s sejanjem na koncu tisto malo prejetega postalo vse. Evangelij me pomirja, da se, če iskreno pozdravljam navzočnost in Božjo besedo, zgodi nekaj zares izjemnega in tudi jaz postanem pridelovalec semena za druge. Tako se tudi jaz spreminjam v sejalca po Jezusovem zgledu in tako kot on moram prejeto ljubezen deliti brez preračunljivosti in brez utrujenosti, brez obsojanja, ampak z velikodušnostjo. Z Božjim življenjem v svojem srcu, v mislih in v svojih dejanjih ga lahko tudi jaz posredujem drugim, z zaupanjem, da je tudi drobec, če prihaja od Boga, zmožen čudežev. To je Bog v resnici, zato je pomembno vedeti, kdo je v resnici Bog, ki sem mu poklican zaupati svoje življenje. Od tega Božjega neumornega sejalca življenja bolje razumem, kdo sem tudi jaz, razumem svoj potencial in kakšno je moje mesto v svetu.
