Navajeni smo misliti, da je postni čas samo spokorni čas, čas za žrtve, odrekanja, današnji evangelij pa je zanimivo poln sonca in svetlobe, nam daje novo energijo in daje krila našemu upanju. Učenci, ki jih je Jezus vodil posebej na visoko goro, živijo izkušnjo, v kateri prevladuje svetloba: Jezusov obraz je zasijal kot sonce, tudi njegova oblačila so postala bela kot sneg, kot neopisljiva svetloba. Prizor predstavi Jezusa v središču med Mojzesom in Elijem, med postavo in preroki; vse Sveto pismo prejema luč od Kristusa, on je v središču kot sinteza temeljev vere, zato Svetega pisma ne moremo razumeti drugače, kot da pustimo, da ga Gospodova luč razsvetli v celoti, njegova luč naredi vsako besedo zasijati, naredi njeno lepoto očitno, naredi vsako nejasno globino jasno: kajti nič vam ni skrito, kar ne bi bilo razodeto. … kar vam pravim v temi, povejte na svetlobi (prim. Mt 10, 26-27). Vse gleda nanj, je usmerjeno k njemu, se sintetizira v njem in najde svoj izvor iz njega.
Izkušnja treh: Janeza, Petra in Jakoba, učencev ki jih postavlja pred povsem novo obzorje »Noči ne bo več; ne bodo potrebovali svetlobe svetilke ali svetlobe sonca, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na vekov veke« (prim. Raz 22,5).
Dobro nam je, da smo tukaj!
Petrov vzklik izraža začudenje: njegove oči so prodrle v nevidno, presegle so izkušnjo vsakdanjega življenja, zagledale so odsev Božjega veličastva. Ne sveti le Jezusovo obličje in njegova oblačila, ampak je vsa gora v neizrazni svetlobi: »Bog nas je namreč odrešil in poklical s svetim klicem, ne zaradi naših del, temveč zaradi svojega sklepa in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu, razkril pa zdaj s pojavitvijo našega odrešenika Kristusa Jezusa, ki je uničil smrt in razsvetlil življenje in nepropadljivost po evangeliju, za katerega sem bil jaz postavljen kot glasník, apostol in učitelj.« (2 Tim 1,9-11). Vse zasveti zaradi njega, ne samo Peter, Jakob in Janez ali učenci, ampak življenje samo, življenje vsakega posameznika, naše upanje, veselje in žalost zgodovine in časa, ki ga živimo tukaj in zdaj. Ta izkušnja luči je prišla do nas, kar so oni videli, smo poklicani videti tudi mi, danes, po njihovem pričevanju, v prihodnosti pa z neposredno izkušnjo: vendar vemo, da ko se bo manifestiral, bomo podobni njemu, ker ga bomo videli takšnega, kakršen je (prim. 1 Jn 3,2).
V cerkvi je liturgija z vsemi svojimi preobrazbami in posebnostmi vedno pomagala vernikom k tej izkušnji Boga. Ko je življenje nagrmadeno s težavami, stiskami in žalostjo, bi radi začutili Boga blizu, ki nas vzame v roke, vrača svetlobo v srce. Bogoslužni obredi in znamenja imajo nalogo, da nam pomagajo povzdigniti našega duha in vsaj za trenutek omogočiti, da izkusimo goro spremenjenja. Nedeljska molitev, ko se zberemo, da živimo bogoslužje v skupnosti, nas vabi, da tudi vse druge dni v tednu ponovno odkrijemo Jezusovo svetlo navzočnost, ki se nas dotika, ozdravlja, dviguje in vključuje v svoj načrt. odrešitve.
Svetel oblak
Med bleščečim sijajem obraza in sijočo belino oblačil se zdi, da svetleča senca oblaka ponuja nekakšen kontrast: od očitne manifestacije slave, ki prevzame oči, vzbuja navdušenje, nas popelje v najbolj intimno, tisto ki zajema razodetje vere, ki vključuje dušo. Svetloba oblaka zasenči učence, a jih tudi od znotraj osvetli; oblak je očiten in vpadljiv, kot senca Božje skrivnosti, njegovih obljub, njegove Besede.
Oblak, ki skriva in razkriva, je znamenje Božje navzočnosti, daje nam občutek Božje bližine: Bog se v svojem ljubljenem Sinu ponižuje in sestopa k človeku. V človeški zgodovini je zasenčena božja zgodovina, v tisti ranjeni, bolni, negotovi zgodovini, ki jo Gospod objema vse do križa.
Vstanite
Jezus se dotakne svojih prestrašenih prijateljev, ki so od silnega strahu padli na tla, vpleteni v to izjemno izkušnjo; propadle so, ker propadejo obeti veličine, propade moč človeka, ki odkrije, da je šibek in ranljiv in bi zahteval posredovanje božanske moči in gre iskat čudeže, gotovost, stabilnost. Jezus se prikaže v svoji običajni podobi, brez luči in brez “posebnih učinkov” s svojo običajno človeškostjo, vendar ob spremljavi predloga Glasu, ki je rekel iz oblaka: “Poslušajte ga!”
In potem je ob vsem tem treba sestopiti s te gore in se podati v dolino, v naš čas. Vsakokrat ko smo pri sv. maši, smo kot na tej gori, a ko se vrata cerkve odpro, gremo nazaj v življenje, z veseljem, ker nas je nagovorila Beseda in jo sedaj nosimo v naš vsakdan.
