Zgodovina Tomaja

Župnija Tomaj je starodavna župnija, saj sega imenovanje in omemba župnije v leto 1216. Prva poznana omemba tomajskega plebana je v listini v latinščini z datumom 23. september 1272.

Obletnico »700-let Župnije Tomaj« smo leta 2016 kot mejnik postavili na leto 1316 zaradi dokumenta, ki se nahaja v tržaškem arhivu z datumom 11. maj 1316, kjer se omenja tomajski plebanus kanonik v Trstu Bertoldo, ki je tukaj deloval še pred letom 1316.

Tržaški kanonik Melhior pa je postavljen »pro plebe Thomay« v ustanovni listini tomajske plebanije z datumom 11. maj 1316, in tržaški kanonik Rajmondino pa v istem dokumentu določen kot klerik, Melhiorju v pomoč. Omenjeni škofijski akt določa, da postane Tomaj samostojna plebanija s farnimi mejami, stalnimi dohodki, umeščenimi plebani in pomočniki, da je last traškega kapitlja in do so tomajski plebani hkrati tudi kanoniki, člani tržaškega škofijskega zbora. V tomajsko faro so takrat spadale naslednje vasi: Tomaj, Dutovlje, Kazlje, Skopo, Ponikve, Avber, Gradnje, Dobravlje, Utovlje, Gradišče (sežansko), Filipčje Brdo, Grahovo Brdo, Šepulje, Križ, Šmarje, Repen, Voglje, Vrhovlje, Kopriva, Krajna vas, Brje, Godnje, Kreplje, Trnovica te vasi ni več) in Sagragan (naselje, ki ga ne moremo locirat). Odebeljeno so označene vasi, ki danes spadajo v župnijo Tomaj. Vse ostalo v župnijo Dutovlje, oz. Sežano.

Že od leta 1272 do danes je znanih 40 omemb in imenovanj duhovnih voditeljev tomajske fare, ki so se v različnih časih različno poimenovali. Tukaj niso našteti vsi pomočniki kaplani, ki so bili včasih tudi po štirje, kar potrjujejo tudi tri kaplanije, ki stojijo še danes. Obširno je o tem pisala ga. prof. Mira Cenčič, ki še vedno raziskuje in piše o Tomaju. Pomemben raziskovalec in stalen gost v našem arhivu je tudi g. Premrl, ki ga posebej zanimajo ostaline v kamnu.

V župniji se nahaja pomembna knjiga g. msgr. Albina Kjudra, njegova Kronika, kjer si lahko obširno preberemo skorajda vse o Tomaju. In seveda tudi njegova Zgodovina Krasa v več zvezkih. Vse matične knjige razen urbarijev se sedaj nahajajo v škofijskem arhivu Koper.

Stari del Tomaja se nahaja na pobočju griča Tabor (na nadmorski višini 387) okrog katerega se svet od časa do časa pogreza zaradi kraških pojavov. Vas je sestavljena iz več delov: Klenk, Košac, Na Placu, Prtabor, Brdce in Brdo.

Razni predmeti iz bronaste in zgodnje železne dobe, najdeni znotraj več kot kilometer dolgega nekdanjega obrambnega obzidja dokazujejo, da je bilo prazgodovinsko gradišče na vrhu tomajskega griča poseljeno že pred 8. stoletjem pred našim štetjem. Ostanki rimskih grobov, ki so jih tam našli, so shranjeni v tržaškem muzeju. Kasneje so tam zgradili tabor (največja utrdba v okolici, ki je obsegala približno hektar površine s 6 obrambnimi stolpi povezani z meter širokim in 4 do 5 m visokim zidom), ki naj bi jim služil kot obramba pred pirati, kasneje pred Ogri pa tudi pred Turki. Tabor so obnavljali v vseh dobah, v 19. st. pa je začel propadati (zadnji stolp so porušili 1938). Iz ostankov Tabora so 1894 – 1895 zgradili samostan – Zavod šolskih sester, kjer se je 1898 začel pouk.

Župnijska cerkev sv. Petra in Pavla je bila zgrajena 1446 v poznogotskem stilu, katere notranjost je poslikal Tone Kralj l.1929/1930. (Na slikah je Pridiga sv. Pavla –zbor svečenikov, ki je takrat deloval ilegalno, Rešitev sv. Petra iz ječe, Zadnja večerja, Neverni Tomaž, družina pri večerni molitvi rožnega venca, prikazuje trpljenje slovenskega naroda pod fašizmom. Tukaj je stala najstarejša cerkev na Krasu, posvečena sv. Pavlu, zgrajena v 11. stoletju.

Ob nekdanjem pokopališču stoji še cerkev device Marije, ki je bila posvečena 7.8.1649; V njej je bila ob prvi svetovni vojni zasilna bolnica. Cerkev krita je s skriljami, tako kot so biel krite tudi svoj čas vse bogatrejše domačije.

Znameniti vaščani : Srečko Kosovel (KRAŠKI PESNIK) in ostali Kosovelovi, Albin Kjuder Tomajski (APOSTOLSKI ADMINISTRATOR), Anton de Goppo, Jakob Križaj, Pavel Frančišek Klapše, Franc Bilc (ZGODOVINAR), Pavel Knobel, Anton Ukmar, Pavel Pupis (KAMNOSEK), Anton Černe (POLITIK), Urban Golmajer (NARODNI BUDITELJ), Matija Sila (ZBIRATELJ ZA KRAJEVNO ZGODOVINO), Viktor Šonc, Peter Rože, Urban Viktor Gorup, Albert Miklavec (PESNIK), prof. dr. Mira Cenčič, Josip Osti – pesnik in prevajalec Srečka Kosovela in drugi.

Klapše Pavel Franc, duhovnik, nabožni pisatelj, r. okr. 1688 v Kostelu ob Kolpi, u. 31. jan. 1772 v Tomaju na Krasu, pokopan v grobnici v tomajski župni cerkvi. Duhovnik je postal 1712, od 1728–32 je bil žpk v Kostelu, 1732 je prišel v Tomaj in bil tu 40 let župnik in dekan. Bil je zelo podjeten in delaven mož, dosegel visoke časti in bil odlikovan z raznimi naslovi: apostolski proto-notar, pičanski kanonik, comes palatinus, eques auratus… Za zlato mašo, ki jo je praznoval 15. okt. 1762, je šel do cesarice Marije Terezije na Dunaj in jo povabil k slavnosti v Tomaj. Cesaričin predstavnik na zlati maši je bil tedanji trž. škof Anton Ferdinand grof Herbestein in mu izročil cesaričino zlato medaljo. Veliko skrb je posvečal cerkvam: dogradil je cerkve v Krepljah (1741), Skopem (1741) in na Repentabru (1762), kjer je postavil tudi župnišče. Z novimi oltarji, slikami in preureditvami je okrasil cerkve v Tomaju, na Britofu, v Utovljah, Kazljah, Koprivi, Krajni vasi in v Dutovljah. V Tomaju je poskrbel za hišo za tri kaplane. Ker je v cerkvi nastopil proti plesu, ga je nekdo pred cerkvijo težko ranil, zato je bil napadalec v Devinu obsojen na smrt, ko mu je žpk odpustil, so ga pomilostili na dve leti ječe. 15. maja 1752 je zažgala župnišče v Tomaju Katarina Turk, vdova iz Štanjela, ki je prej 10 let služila pri župniku, a jo je kot tatico odpustil. Pogorelo je vse in škode je bilo 2.000 gold. V Devinu so jo obsodili na grmado, a ni znano, če so kazen izvršili. Da bi pomagal duhovnikom, je po raznih virih sestavil Synopsis catechetica (Lj. 1743, druga, spremenjena izd. 1757). Prva izdaja obsega kratek posnetek kršč. nauka, navodilo za molitev rožnega venca, Lavretanske litanije, nagovor na ženina in nevesto, himno ob spominu na posvetitev cerkve (lat.), pesem o veri, memoriale za dušnega pastirja (opomini za dobro izvrševanje raznih dolžnosti v lat. verzih) in življenjsko navodilo. Druga izd. nima poročnega govora, himne, memoriala in navodila, ima pa nekaj drugih stvari, npr. pesem o maši. Prim.: Fr. Lukman, SBL I, 458 in tam navedena literatura; Marn XXII, 17, 39; Kidrič, Zgod. 110, 142, 184; Grafenauer, Kratka 93; Isti, 1973, 156; ZSS I, 314; Matija Sila, Trst in okolica, Trst 1882, 105; Alb. Kjuder, Zgodovinski mozaik Primorske, 1972, 213, 215, 337 in pass.; Val. Jelinčič, Clapse P. Fr., StudG XXI, 47–51. Škerl

POMEMBNEJŠE OSEBNOSTI TOMAJA

Bilc Franc, leksikograf, nar. buditelj, r. ok. 1786 v Bistrici pri Trnovem, takrat v tržaški škofiji, u. v Harijah 5. maja 1824. Študiral je v Lj. s srednjim uspehom gimnazijo 1801–05, I. kurz filozofije 1805–06, 1806–09 izostal, deloma morda radi bolezni (v katalogu ga ni), vsaj 1809–11 bil zopet v Lj. in vsaj nekaj časa v šolah, teologijo študiral za tržaško škofijo menda do 1814, bil kaplan v Tomaju (1814?), Postojni (1814?), Trnovem (1814–18), ekspozit v Harijah do smrti. Do 1806 mu je bil Primic sošolec, 1804–05 Vodnik učitelj, s prvim je ostal v zvezi (pisma Primčeva Vodniku), z drugim se sprijateljil, obenem dobil stike tudi s Kopitarjem (Briefw. Dobrovský–Kopitar) in drugimi »slavisti« v Lj. Postel je kmalu »slavist« tudi sam, začel se učiti srbohrvaščine, ruščine in češčine, zlagati slov. pesmi, nabirati po Krasu za Vodnika besede (zbirka je znašala do 1. maja 1810 baje že 20 pol, Briefw. I, 90), in zlasti še resno misliti na reformo slov. pravopisa. Iz njegovega pravopisnega načrta se dasta ugotoviti le dve točki: »da bi se naj sorodne črke druga drugi tudi v obliki približale« (Briefw. I, 108); da bi se naj rabil »y« za »oster« in »eufoničen« vokal in pisalo: lubesyn, tyrta (za thrta), dym, yzhem (za ‘ozhem = hozhem) itd. (pismo Vodniku). Že pred 31. marcem 1810 je poslal Kopitar načrt Dobrovskemu (Briefw. II, 180). Tik pred 13. jun. 1811 ga je avtor tretjič popravil z namero, da ga s pomočjo bakroreza razmnoži (Briefw. I, 108), toda namera se je takrat pač radi odpora znancev opustila. Proti koncu 1816 je prosil B. cesarja Franca, da sme načrt izdati, češ, slavisti ga hvalijo (akti na vladi). V pismu Vodniku 4. jan. 1818 je svoj »y« vneto zagovarjal z očitnim namenom, da odkrhne ost lj. ugovorom, ter pisal tudi referentu Ravnikarju, ki je pa proglasil delo kljub temu za nezrelo, na kar se je avtorju vrnilo. V času lj. kongresa je vabil carja Aleksandra v ruskem pismu na ogled cirkniškega jezera. V elegiji, ki jo je zložil 1819 na Vodnikovo smrt (Vodnikov spomenik 43), ne presenečata le spretna verzifikacija in zanos, ampak zlasti tudi aparat, ki priča, kako se je bil še pred objavo Kollárjeve »Slavy dcere« opremil za prerodnega slov. romantika: »Slovina = Slavenfreundin, Slavengöttin«; »Slovenja = Slavenland«; »Slovenčavc = Slavist« itd. Vodnik mu je »kranjski pevic in mogočni besedar«, toda preko poudarka, da »zgubili mojstra smo na Kranjskim« se obrača na vse »Slovence«, »celo Slovenijo«. Kopitar ga je označil za »srednjo glavo« (Briefw. I, 207) ter mu očital »mikrologijo«, a tudi on je menil, da bi bil B. pripraven za sestavo »pravopisnega slovarja za Kranjce, kjer bi se ob izpuščenih soglasnikih ali izgubljenih samoglasnikih pokazalo, kako imajo to njihovi sosedje Hrvatje in drugi Slovani« (I,108). Ni mu bilo dano, da bi bil mogel svoje stvari tiskati in vplivati na širše vrste sodobnikov, verjetno pa je, da je krepil slov. prerodno misel v svoji okolici. Njegova literarna ostalina je po nevednosti njegove dedinje po večini uničena. V Lj. v Dež. arhivu se hrani 1 pismo Vodniku, v Štud. knjižnici pa vsaj del njegovega slovarskega gradiva za Vodnika in pa nedatiran koncept pisma bratu menda iz 1810. Slovarsko gradivo je kolikor toliko izrabljeno, ker ga je dal Metelko na razpolago Jarniku, Cafu (ki ga je menda prepisal, prim. Pleteršnik p. XIII.) in Zalokarju (Nov. 1858, 58). — Prim.: Bilc J.: Vodnik in pa France Bilc, Nov. 1858, 58; France Bilc, verli duhoven in domorodec, Koledarček dr. sv. Moh. 1865, 28–32; Diözesanblatt 1880, str. 45–46. Kd.

(Vir: Slovenski biografski leksikon)

Knobl (v rojstnem listu Knobell) Pavel, učitelj, organist, pesnik, skladatelj, r. 24. jan. 1765 v Orehku pod Nanosom, u. 22. okt. 1830 v Tomaju na Krasu. Oče Jožef, kmet, mati Katarina (dekliški priimek ni vpisan v krstni knjigi). Kje se je izobrazil, ni znano, najbrž pri domačem duhovniku, ker ni imel nobenega uradnega šolskega spričevala in ne diplome orglarske šole. Kot učitelj, organist in cerkovnik je služboval v Postojni (1792–95), Kranju (1795–1808), Višnji gori (1808–17), Ribnici (1817–21) in Tomaju (1827–30). Kje je bil med 1821–27, ni dognano, morda v višnjegorski okolici, ker se je 20. jun. 1827 drugič poročil s 25-letno Marijo Vovk, hčerjo višnjegorskega čevljarja. Zlagal je posvetne in nabožne pesmi. 1801 je založil Ign. Kremžar, knjigovez v Kranju, njegove Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, od Paula Knobelna skovane inu Kraincam za spomin dane. To je pred Vodnikovimi Pesmimi za pokušino prva samostojna zbirka slov. posvetnih pesmi, deloma izvirnih, deloma »iz nemškiga prekovanih in pogladenih«. Zbirka spada v bukovniško literaturo, »po vsebini, še bolj pa po izrazu so to nekakšne godčevske pesmi, namenjene zabavi« (Gspan). K. je v vezano besedo spravljal razgovore po krčmah in veselih družbah, zato so pesmi banalne, razposajene in tudi moralizirajoče, ljudstvu pa so se priljubile. Tri izmed njih je Alfonz Gspan sprejel v Cvetnik slov. umetnega pesništva, I. knjiga (MS 1978), in sicer Od podzemelskih jabuk, Nova krama in Za pustni dan. Prva je hvalnica krompirju, nastala pod vplivom pritiskanja oblasti, naj kmetje čim bolj gojijo ta sadež. Druga spada vsebinsko med tiste, ki opevajo »narobe svet«. Poznata jih ljudska (K. Štrekelj, SNP IV, 7762–75) in umetna poezija (Jarnik, Nova krama; Levstik, Kako je v Korotani; Župančič, Indija Koromandija; Gradnik, Narobe svet). V pesmi se avtor glumaško postavlja v vlogo trgovca in zgovorno ponuja čudno blago, kakršnega v realnem svetu ni, ali je brez vrednosti, ali ga ni mogoče kupiti (novi nauki, hudi davki itd.). K. se postavlja proti novotarijam, niso mu všeč spremembe v mišljenju ljudi, v državni ureditvi, v Cerkvi, v družbenih in moralnih odnosih. »Tako meče Knobl v en koš napredna razsvetljenska, jožefinska in janzenistična prizadevanja z reakcionarnimi, ki so bila značilna za vlado cesarja Franca. Hoče biti zagovornik starega reda in glasnik konservativne kmečke večine, čeprav ne obsoja agrarnih reform…« (Gspan). Tretja pesem je zamišljena kot besedilo in hkrati navodilo za petje pri pustovanju; ob glasbeni spremljavi ga poje na začetku in na koncu zbor, vmes pa posamezni fantje in dekleta, možje in žene. K. je za istega založnika v isti dobi prevedel povest nem. kapucina Martina Cochema Ena lepa inu brania vredna historia od te po nadoužnu ven izgnane svete Grafnie Genofefe, ki se je ljudem tako prikupila, da so jo 1818 ponatisnili v Celju. Prevod je dobeseden in »knjižici pritiče pažnja zaradi tega, ker ima vidno mesto v kronologiji slov. zabavne proze: to je prvi slov. prevod daljše moralistične povesti« (Kidrič). V rokopisu je zapustil zvezek 22 cerkvenih pesmi, izmed katerih jih je 12 uglasbenih za solopetje, in skladbo Missa Simplex. Tudi sin Ivanje bil učitelj in je u. 21 jun. 1865 v Trstu v 63.letu starosti kot učitelj na glavni osn. šoli.

Pavel Knobel je deloval kot učitelj, organist in pesnik v Tomaju od 18.maja 1827 pa vse do smrti 22.oktobra 1830. Tudi tukaj ni šlo brez težav in  napetosti v službi. 14.septembra 1818 je poslal na škofijski konzistorij zanimivo pismo, kjer navaja svoje poglede glede obtožbe.

Prim.: Gr. Jereb, P. K., slov. pisatelj in skladatelj, LZ 1892, 555–61, 672–78, 724–27 (s ponatisom več pesmi in uradnih listin); Marn XXIII, 78;SBL I, 472; Kidrič, Zgod. 455–56; ZSS II, 45; Pogačnik-Zadravec I, 110, 119, 155; Alf. Gspan, Cvetnik slov. umetnega pesništva, I. knj., Lj. 1978,323, 344–55 (ponatis treh pesmi), 398–401; Nova Gorica 17. okt. 1952, št. 42.

Sila Matija, zbiratelj zgod., narodno- in krajepisnega gradiva, r. 14. febr. 1840 v Poviru, u. 7. apr. 1925 v Tomaju. Obiskoval je osn. šolo v r. kraju, gimn. (do 1859) v Trstu, študiral bogosl. v Gor., kjer je nanj močno vplival Štefan Kociančič (SBL I, 481–2), in bil ord. 1863. Služil je kot duh. pomočnik pri Sv. Antonu novem v Trstu, Voloski, Dekanih, na Opčinah in pri Sv. Jakobu v Trstu, postal 1871 župnik v Rodiku, 1877 v Repentabru in bil 1923 upok. – S. se je vneto udeleževal kult., polit. in gospodar. razvoja v Primorju, v Tomaju ustanovil hranilnico in posojilnico ter bralno in pev. društvo. Pisal je v E, Glas in Sočo. Iz svojih zbirk gradiva je objavil zgod. sliko Trst in okolica. (E 1882, št. 18–73 in ponat.; prim. Simon Rutar, LZ 1883, 261–3): zemljepisni uvod je »neprecenljive vrednosti … zasluži posebno pohvalo, ker je S. točno opisal položaj omenjenih mest in razložil, kje imamo iskati sledove nekdaj tako važnih gradov« (S. Rutar). S. je tudi priobčil biograf. črtico o Fr. Erjavcu (Soča 1887, št. 10), več zgod., narodopis. in imenoslovnih sestavkov (E 1880, št. 1, 6, 20–2; 1883, št. 58–78 s presledki; Kres 1885, 212–6; IMK 1892, 156; 1893, 37–9; 1899, 36; 1909, 4–7; DS 1898, 90–2; VBV 1909, 116); zbral je tudi slov. botanična imena. – Podpis: polno ime; M. S. Skalovič; M. S. – Njegova dela »imajo edini nedostatek: nesistematičnost. Sicer so bogat vir neizčrpnega materiala za vse stroke, za vsakega znanstvenika« (Sr. K., J 1924). – Prim.: Prospectus … et status personalil cleri … 1884, Tergeste, 80; N 1879, 195; E 1924, št. 259; 1925, št. 84, 87; Sr. K., J 1924, št. 253, 256; 1925, št. 86; S 1925, št. 81; J. Š(lebinger), GMDS 1926–7, 53.

Viktor Šonc, slovenski skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja, * 29. november 1877, Tomaj, † 1. september 1964, Ljubljana.

Življenje in delo (vir Slovenski biografski leksikon):

Šonc Viktor, skladatelj, glasbeni pedagog, brat Alojzija (gl. čl.), r. 29. okt. 1877 v Tomaju, u. 1. sept. 1964 v Lj. Obiskoval je osn. šolo 1884–8 v r. kraju, normalko v Gor. 1888–92, se zasebno pripravljal na izpite za gimn. Študiral je 1901–4 v Pragi na kompoz. odd. konservatorija glasbe (prof. K. Knittl, K. Stecker; zasebno pri skladatelju Vitězslavu Nováku), solist. petje v zasebni šoli prof. Wallersteina 1903–7, po njegovi smrti pri prof. Kotzebuejevi 1907–9 v Dresdenu. Služboval je kot pevovodja glasb. društva Trebević v Sarajevu 1909–11, ravnatelj šole GM v Trstu 1. nov. 1911 do 26. febr. 1927, hkrati tu poučeval klavir, glasb. teorijo in zelo uspešno solist. petje; vodil mladin. pevski zbor in godalni orkester (med njeg. učenci bil tudi Ubald Vrabec), vmes je poglobil svoje znanje na počitn. pev. pedag. tečaju (prof. Scheidemantel) v Weimarju 1913. L. 1927 se je izselil v Jslo, bil zborovodja Srp. crkv. pevačkog društva v Sremski Mitrovici 1927–8, Srp. crkv. pevačke družine v Somboru 1928–9, od 1929 stalno v Lj.; tu je učil na šoli GM, deloma na drž. konservatoriju klavir, glasb. teorijo, mladin. petje, po 1945 pa na Glasb. šoli Lj.-Center do upok. 1958. – Š. je najprej prirejal slov. ljud. pesmi, večinoma sam zapisal njihovo melodijo: Na srčku bolan … moš. zbor, 1912; Kar si, boš zdaj ostala; Saj sem pravil mnogokrat, meš. zbor, obj. 1921; Na levi strani … za dekl. zbor, obj. 1957; Teku sem dol po dolin, meš. zbor, obj. 1963. Kot samostojen skladatelj umerjene usmeritve je vendar kraško svojstven. Njegove originalne skladbe so: Pokop pusta, simfonična slika za vel. orkester; Otroci lovijo pusta, stavek iz suite za godalni kvartet; Ubežni kralj (besedilo: Fr. Levstik), za meš. zbor, soli, veliki orkester (3. nagrada na natečaju ob 60–letnici GM v Lj. 1932); Iškarijot (A. Aškerc), za meš. zbor in soliste; Veverica (Fr. Bevk), za mladin. zbor in klavir 4-ročno, obj. 1963; razne skladbe za klavir. – Vodil je pev. zbore: slov. visokošolcev v Pragi (še med svojim študijem); GM; pravoslavne cerkve sv. Spiridiona (oboje po 1918 v Trstu); mladinski, z njim večkrat nastopil (po 1929). Dopisoval je v E, glasb. rubriko (po 1. svet. vojni). – Prim.: listine, rkp. (NUK); E 1911, št. 322; 1922, št. 174; 1923, št. 93, 122, 128, 280; 1924, št. 158, 242, 288; 1925, št. 7, 29, 101, 266; 1926, št. 138; NA 1911,. Gkp 56; 1912, Gkp 8; 1913, Gkp 50; 1914, Gkp 10; Petnajst zborovih pesmi. GM v Trstu 1920/1; Drž. konservatorij, Šola GM v Lj., Poročilo o š. l. 1934–5, 7; Prijavnica Društva slov. skladateljev 7. nov. 1946; Ukmar-Cvetko-Hrovatin, Zgod. glasbe. Lj. 1948, 514; Grlica 1957, 80, Gkp 72; NZb 1957, 33 (s sliko); PDk 1957, št. 292 (s sliko); 1965, št. 115; 1968, št. 290; Društvo slov. skladateljev. Edicija št. 143, Lj. 1963, 40; Muzička enciklopedija 2, Zgb 1963, 677; Slov. pesmarica, l. d. Celje 1963, 138; Delo 1964, št. 239; NZb 1964, Gkp 12 (s sliko). Hr.

Končal je ljudsko šolo v rojstnem kraju in gimnazijo v Gorici (1892). Med leti 1901-1904 je v Pragi študiral kompozicijo ter 1903-1907 zasebno solopetje pri V. Nováku. Med leti 1909-1911 je bil vodja pevskega društva Trebević v Sarajevu, od 1911-1927 (razen 1918/1919) pa ravnatelj šole Glasbene matice v Trstu, kjer je tudi poučeval glasbeno teorijo, klavir in solopetje. Sredi marca 1927 je nenadoma zapustil ravnateljsko mesto in se odselil. (Njegovo mesto je zasedel Vasilij Mirk). Po odhodu je bil vodja Srbskega cerkvenega pevskega društva v Sremski Mitrovici (1927-1928), nato pa je eno leto vodil Srbsko cerkveno pevsko društvo v Somboru. Od leta 1929 je živel v Ljubljani in tu učil na šoli Glasbene matice. Po osvoboditvi, je do upokojitve leta 1958 učil na Glasbeni šoli Ljubljana-Center.[1]

Šonc je zapisoval in prirejal slovenske ljudske napeve npr.: Kar si, boš zdaj ostala; Saj sem pravil mnogokrat; Tekel sem dol po dolin; Na srčku bolan; Zvonček. Napisal pa je tudi več izvirnih glasbenih del npr.: Pokop pusta, simfonična slika za veliki orkester; Otroci lovijo pusta, stavek iz suite za godalni kvartet; Ubežni kralj, kantata za mešani zbor, soliste in veliki orkester; Veverica, za mladinski zbor in klavir 4-ročno. Vodil je zbore slovenskih visokošolcev v Pragi, mladinski in mešani zbor Glasbene matice v Trstu, mešani zbor Srbske pravoslavne občine v Trstu in po letu 1929 mladinski zbor v Ljubljani. Po 1. svetovni vojni je bil tudi dopisnik lista Edinost.[1]

Urban Golmajer (roj. 21.maj 1820 – Žirovnica pri Jesenicah, + 2.julij 1905, Tomajje bil pomemben slovenski duhovnik, narodni buditelj, učitelj, ustanovitelj vrste gospodarskih društev in eden izmed začetnikov slovanskega šolstva v Istri. Med drugim je pustil svoj največji pečat na Krasu s svojim posvetnim in bogoslužnim delovanjem, predvsem v Tomaju, kjer je ustanovil Zavod za vzgojo ženske mladine, imenovan »Elizabetišče«, prvo Kraško vinarsko zadrugo in na njegovo pobudo so začeli Tomajci gojiti vinsko trto, ki daje teran. Bil je tudi pobudnik pogozdovanja ogolelega Krasa in pripravil je načrt za njegovo pogozdovanje. 

Izšel je iz rodbine Golmajerjev, premožne kmečke družine na Gorenjskem, ki je dala vrsto slovenskih duhovnikov, nabožnih pisateljev in novinarjev. Bili so bližnji sorodniki s Čopi in s Prešerni. Duhovnik je bil tudi Urbanov mlajši brat Matija Golmajer, r. 16.2.1826. Bližnji sorodnik G. je bil Andrej Gollmayer, r. leta 1797 v Radovljici, goriški nadškof in metropolit ilirski med letoma 1854 in 1883.
G. življenjska pot se je začela v Žirovnici pri Jesenicah v brezniški župniji na Gorenjskem. Rodil se je v kmečki družini očetu Simonu in materi Mariji Avsenek. Bil je pravi bratranec Matije Čopa, znanega slovenskega jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, ki se je prav tako rodil v Žirovnici. Bil je zelo nadarjen, kar je pokazal v rani mladosti, v kar je močno verjela in zaupala njegova mati, ki ga je spodbujala z besedami: »Urban! Pojdi, kamor hočeš, ti boš gospod, da, prav gospod boš!« Končal je gimnazijo v Ljubljani (1834-1839) in licej (1839-1841). Po končanem šolanju v Ljubljani se je vpisal na študij prava v Gradec, vendar ga je opustil po dveh letih. Zaradi slabega zdravja in ponavljajočih se bolezni je stopil v goriško bogoslužje. Italijanskega jezika se je naučil že v gimnazijskih časih. Za mašnika tržaške škofije je bil posvečen 12.9.1847.


Prvo službo je nastopil v revolucionarnem letu 1848 kot duhovni pomočnik v Roču v Istri. Narodi so se začeli »prebujati« in začela se je krepiti narodna zavest, med drugimi tudi med Slovenci in Hrvati. Istra je bila takrat kot danes narodno mešana; skupaj so živele italijanska, slovenska in hrvaška narodna skupnost. G. se je zavzemal za slovensko narodno zavest in za njeno širitev, prizadeval si je za razvoj slovenskega šolstva in opozarjal je na pretečo nevarnost italijanskega nacionalizma ter italijanske polastitve Istre. Zaradi svoje angažiranosti si je nakopal italijansko sovraštvo in smrtno obsodbo italijanskega nacionalnega gibanja Garibaldovcev. Leta 1852 je postal duhovnik v Grimaldi. Bil je med začetniki slovenskega šolstva v Istri. Okrog sebe je zbiral mladino in jo brezplačno izobraževal. S svojo požrtvovalnostjo je kmete učil sadjarstva, čebelarstva in sviloprejstva. Leta 1855 je bil G. postavljen za duhovnika v Roču. Še posebej se je izkazal pri oskrbi bolnikov, ko je v kraju razsajala kolera. Leta 1860 je nastopil duhovniško poslanstvo med Hrvati v Berseču ob Kvarnerskem zalivu, kjer je postavil šolo in zgradil kaplanijo. Leta 1872 je bil premeščen v župnijo Kubed.
Leta 1877 je G. nastopil svojo novo službovanje v Tomaju, kamor ga je nastavil tržaški škof Juraj Dobrila za župnika in dekana. Tomaj se je po letu 1463, ko je postal župnija, začel razvijati v pomembno kraško gospodarsko in versko središče Tržaško-Komenskega Krasa. Župnike so izbirali Devinski gospodje. Zaradi velikega pomena so bili tomajski duhovniki hkrati tudi stolni kanoniki; zaradi velike župnije so imeli tudi svoje pomočnike, kaplane.


G. je uvidel, da Kraševcem prinaša največ dohodka vinska trta. Zato je začel širiti kulturo in pravilno gojenje vinske trte. Na njegovo pobudo so začeli Tomajci gojiti zdravilni teran in zasadili so vrsto novih vinogradov. Vinogradništvo je marsikaterega Kraševca izvila iz revščine. Ustanovil je tudi prvo »kraško vinarsko društvo«. Z vladnimi finančnimi sredstvi je leta 1885 ustanovil Kraško vinarsko zadrugo, katere odbornik je bil. Vinarska zadruga se je razširila in okrepila, postala je prava ljudska posojilnica, pri kateri so kmetijski posestniki dobivali denarna posojila po ugodnih obrestih. S tem je G. preprečeval zadolževanje kmetov po oderuških obrestih in preprečeval prodajo kmetij. Podpiral je tudi ustanavljanje čitalnic, gospodarskih društev, pa tudi bogoslužnig, pobožnih druščin in bratovščin.


 V Tomaju je G. popravil zanemarjeno župnišče in ga obnovil. Sezidal je nov vodnjak zraven župnišča in razširil župnijsko poslopje. Znal je izvrstno gospodariti, s čim manj stroški je obnavljal cerkvena poslopja, znal pa je pridobiti finančna sredstva pri državnih oblasteh in drugih pokroviteljih. Popravil je zapuščeno cerkev sv. Petra in Pavla, dal napraviti napis v glagolici in postaviti nov križev pot. Tako je cerkev dobila spremenjeno podobo z novo spovednico, prižnico, klopmi in zakristijo.


Leta 1885 se je G. upokojil, vendar je še vedno deloval na šolskem področju v Tomaju. Njegov največji dosežek v Tomaju – s tem je tudi zaslovel – je bila ustanovitev samostanske dekliške šole, za katero si je prizadeval kljub že načetem zdravju in slabosti. Za dekliško šolo je menil, da je ponos Tomaja in vse dežele. Območje starega Tomaja na griču, imenovanem Tabor (tam je bil v času turških vpadov tabor), ki se dviguje kot osamelec s 387 m nadmorske višine, je v 19. stoletju propadalo in menjavalo lastnike. Leta 1877 je parcele na njem kupil G. za potrebe samostana in dekliške šole. Dovoljenje za gradnjo dekliške šole je pridobil leta 1887 zraven župnijske cerkve in začel zbirati finančna sredstva za njeno postavitev. Za dekliško šolo je daroval vse svoje imetje in zbral veliko denarja. Gradnja se je začela v letih 1894-1895, ko so porušili ostanke srednjeveškega tabora, končana pa je bila leta 1898 in je stala 18.000 kron. Še istega leta so v avgustu že prišle v Tomaj prve šolske sestre. Šolski zavod je dobil ime Elizabetišče po pokroviteljici nadvojvodinji Elizabeti, kneginji Windischgrätzovi.
V Avstro-Ogrski je bilo šolstvo razdeljeno v deške in dekliške ustanove. V Tomaju sta tako delovali deška državna šola in samostanska dekliška šola. V zavodu za vzgojo ženske mladine so vzgajali samo deklice, ki so jih poučevale samostanske sestre iz Maribora. Leta 1902 je začel delovati tudi oddelek za gojenke, od leta 1908 pa je delovala v Tomaju tudi gospodinjska-kmetijska šola. Med počitnicami je postalo šolsko poslopje letovišče za tržaško gospodo.


G. je bil za dosežke in zasluge na šolskem področju imenovan za za častnega konzistorialnega svetnika, za častnega kanonika stolnega kapitlja sv. Justa v Trstu, postal je častni občan Tomaja in vitez Franc Jožefovega reda.

G. je zavzeto sodeloval tudi v razpravah o pogozdovanju Krasa in pripravil načrt za razdelitev gozdov ter za pogozditev Krasa od Komna in Trsta prek Čičarije na Hrvaško do Kvarnerskega zaliva. Obenem pa je poudarjal, da so krive za ogolelost Krasa občinske uprave s soseskami in srenjami, ki so dovolile golosek ter povzročili, da je Kras ogolel. Veliko dreves je končalo, predvsem bukev in hrast, kot kurivo v obliki oglja, spomladi pa je veliko škode naredila živina, ki je poteptala in popasla mlada drevesa na območjih gmajn. Da bi se olajšalo pogozdovanje, se je G. zavzemal za razparceliranje Krasa. O tem priča tudi njegova misel: »Ako hočemo Kras z lesom zasaditi, dajmo vsakemu svoj part, to je, razdelimo ga! Naj to možje, kterim je pogozdenje Krasa na razsodbo dano, resno premislijo!«

Černe Anton, politik, r. v Tomaju 15. jan. 1813, u. prav tam 11. apr. 1891. Oče Marko, mati Marija Renčelj iz Sežane. Po poklicu je bil kmet. Č. je bil prvi pomemben in zaveden slov. politik na Goriškem in je krepko posegel v polit. dogajanje med 1848 in 1877. Leta 1848 so zastopali gor. pokrajino v drž. zboru na Dunaju in v Kromerižu poslanci Černe, Doliac, Goriup, Pitteri in Catinelli. Č. je obdržal to posl. mesto do 1873. V drž. zboru je bil med najbolj odločnimi slov. poslanci. Govoril in glasoval je proti odškodnini, ki bi jo morali kmetje plačati za odpravo tlake in desetine; njegova dva govora v avg. 1848 sta globoko socialno občutena, pravična do kmeta in ironična do gospode. V dobi 1861–62 je dosegel višek polit. ugleda. N v teh letih obširno poročajo o njegovih govorih in spomenicah v drž. zboru. 27. jun. 1861 (N 1861, 38) je imel važen govor, v katerem je zahteval, naj se odpravijo iz služb uradniki, ki ne znajo slov.; dejal je, da se ravna s Slovenci kot z nižjim slojem; zaradi te izjave je prišel v spor s posl. Dežmanom. V zvezi z zapostavljanjem slovenščine na sodiščih trž. in graške višje dež. sodnije je imel 1861 več govorov ter interpelacij v drž. zboru in je končno dosegel, da je bilo garantirano sodno obravnavanje v slov. V istem letu se je zelo zavzemal za ustanovitev slov. ljudskih, sred. in višjih šol. 8. sept. 1861 je bil zelo počaščen na slavnosti v Vipavi kot: »… neprestrašljivi zagovornik naroda slovenskega…« 1861–77 je zastopal v gor. dež. zboru sežansko-komenski okraj. Bil je vseskozi med najodločnejšimi in najbolj upoštevanimi poslanci. V svojih govorih in spomenicah je vedno poudarjal, da zastopa interese preprostega slov. ljudstva s podeželja, branil je kmete in zagovarjal interese slov. dela prebivalstva. Podpisoval se je s slov. priimkom in je nekajkrat govoril v slovenščini. 1863 je zahteval enakopravnost za Slovence na Goriškem, ker »živi v deželi 120.000 Slovencev in le 60.000 Italijanov…« Istega leta je z Rismondom zahteval uvedbo slovenščine in italijanščine kot učnih jezikov namesto nemščine. 1866 je skupaj s Pajerjem zahteval ustanovitev slov. in ital. U. Po 1869 so ga pričeli z raznih strani kritizirati, ker ni nastopil na Šempaskem taboru in ker je izrekel pomisleke proti Tonklijevi in Žigonovi interpelaciji za Zedinjeno Slovenijo v gor. dež. zboru. O tej zadevi so se v tedanjem časopisju vlekle dolge polemike. Č. je bil 1870 znova izvoljen v dež. zbor in se je začasno sprijaznil s polit. društvom Soča, ki sta ga vodila Lavrič in Tonkli. Nezadovoljstvo z njim pa se je stopnjevalo, ko se 1871 ni pridružil federalistom, bil z glasovi ital. volivcev znova izvoljen v drž. zbor in to mesto sprejel, kljub resoluciji polit. društva Soča (Soča, 1871, 17). 19. marca 1872 je dobil na shodu kraških volivcev v Sežani nezaupnico. Zagovarjal se je najprej v brošuri Odgovor, to je opravičenie… na nezaupnico (Trst, 1872) in potem na shodu 14. apr. 1872, toda kraški volivci so nezaupnico le potrdili. Da bi si zopet pridobil zaupanje, je govoril v drž. zboru 9. okt. v federalističnem duhu za obstanek in razvoj slovanskih narodov, 1873 pa je protestiral proti direktnim volitvam. Pozneje je skušal doseči za Kraševce nizke davčne razrede, tudi z brošuro Kras in njegove razmere (Trst 1884), toda vse kaže, da pri tem ni imel sreče.

Prim.: SBL I, 92; Pertrattazioni; Apih, Slovenci, 153, 180, 185, 189, 219; Lončar, pass.; SS 1891, 144; Gabršček I, pass.; Kjuder 1949, 420; EJ II, 555; Simonič, 73; N 1861, 13, 38; 1862, 13, 59; 1865, 300; 1866, 397; ZD 1867, 29; SN 1891, 85; L. Leardi: Gorizia e il Friuli orientale nel Risorgimento (dokt. disert.); B. Marušič, Doneski k politični zgodovini goriških Slovencev v razdobju 1870–1975, ZČ 1970; isti, Razvoj političnega življenja goriških Slovencev od uvedbe ustavnega življenja do prvega političnega razkola, ZČ 1969, 1–30, 211–256; IS 1926, 255.

KJUDER ALBIN, apostolski administrator:

Rojen: 25. februar 1893, Dutovlje

Umrl:  12. marec 1967, Sežana

Po končani osnovni šoli se je vpisal na pripravnico in nemško klasično gimnazijo v Trstu. Po opravljeni maturi leta 1913 je vstopil v goriško centralno semenišče in tu dokončal prva dva letnika. Zaradi bližine bojišč, ki so nastala po vstopu Italije v prvo svetovno vojno, se je goriško semenišče preselilo v cistercijanski samostan v Stično na Dolenjskem. Tako je Kjuder končal bogoslovje v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen 24. junija 1916. Novo mašo pa je imel 2. julija 1916 v Barkovljah pri Trstu. Svojo prvo službo je začel kot kaplan pri stricu Antonu Kjudru v Barkovljah, nato pa pri Starem sv. Antonu v Trstu. Istočasno je opravljal tudi službo notarja na škofijskem ordinariatu in kaplana v glavni tržaški bolnišnici Regina Elena. 7. maja 1924 je bil imenovan za župnika in dekana v Tomaju, kjer je ostal vse do svoje smrti, jeseni leta 1955 pa še za prelata, dobil pa je tudi vse škofovske pravice. Novembra 1955 je bil slovesno ustoličen v koprski stolnici. 12. julija 1961 ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega administratorja slovenskega dela tržaško-koprske škofije in slovenskega dela reške škofije. Leto kasneje je postal narodni voditelj Apostolske zveze. Bil je zaveden Slovenec, narodni buditelj, govorec, glasbeno nadarjen, dober organizator. V Tomaju je osnoval cerkveni pevski zbor. V času fašizma je nudil zavetje slovenskim dijakom in akademikom, ki so pod njegovim okriljem razmnoževali ilegalna dijaška glasila.

Ob strani je bil pesniku Srečku Kosovelu, ko je umiral v Tomaju.Skrbel je za bogato knjižnico, ki jo je še pomnožil z svojimi lastnimi knjigami. Da bi knjige obvaroval pred fašistično zaplembo je organiziral kroženje knjig po številnih kraških vaseh. Ohranile so se številne njegove pridige, premišljevanja, duhovne vaje, okrožnice, pregovori, statistike, priložnostne pesmice itd. Mnogo gradiva je ostalo neobjavljenega v župnišču (župnjiska Kronika,  Zgodovina Tomaja in okolice …).

KOSOVEL SREČKO – pesnik r. 18. mar. 1904 v Sežani, u. 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič (gl. čl.), mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem je bila za družabnico v Trstu. V družini je bilo pet otrok: Stano je bil časnikar in pesnik (gl. čl.), Tončka uradnica v domačih krajih, Karmela pianistka in je študirala tudi v Nemčiji (gl. čl.), Anica prof. slov. Srečko je bil najmlajši in je že kot otrok (11 let) doživel strahote prve svet. vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Že 1916 je odšel v Lj. in se vpisal na realno gimn. (nemški učni jezik). Maturiral je 1922, ker je en razr. preskočil. Oče je želel, da bi študiral gozdarstvo, a se je K., takrat že sredi poleta lit. ustvarjalnosti, vpisal na filoz. fak. Študiral je slavistiko, romanisitiko, umetnostno zgod. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl. Na gimn. se je družil z Brankom Jegličem, ki je umrl po maturi (PSBL I, 577–78). Ta ga je pritegnil v literarni krožek, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v lit. krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri revijah Zk, Novi rod, Trije labodi, Vidov dan, LZ, DS, ZS, Gruda, M. Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na lit. večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj liter. del je tudi za mladino. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele postumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbinki Pesmi (Lj. 1927, ur. A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Lj. 1931, ur. A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slov. poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje. Že neposredno po smrti je pričel K. buditi zanimanje in ob različnih obletnicah so se pojavljali številni članki v dnevnem časopisju (kar se nadaljuje vse do danes). Ob tem so nastale obsežne študije, kot npr.: T. Debeljak (Križ na gori 1926/27, 27–32, 48–56), A. Gspan (Mladina 1926, 169–72), F. Albreht (LZ 1927, 695–), F. Vodnik (DS 1931, 340–353), pa tudi polemike o K-ovem svetovnem nazoru in vsebini njegovega pesniškega sporočila. K. je najprej veljal za impresionista in nadaljevalca naše nove romantike. Manj opazne so ostale njegove socialne, bivanjske in revolucionarne pesmi. K-ovo pesništvo združuje idejno vsebinske in stilne razpone nove romantike, hkrati pa odpira tudi nove razvojne poti. Šele mnogo kasneje je obveljalo spoznanje, da je imel K. med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih lit. tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz SZ (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge lit. pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgod. resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke…) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate. Razkrivajo nam evropskega intelektualca v njegovih najbolj intimnih problemih, hkrati pa tudi njegov spopad s slov. in evropsko reakcijo ter njegovo podporo naprednim revolucionarnim silam. K. se nam kaže kot mnogoplasten ustvarjalec, ki je kljub kratkemu življenju dosegel izreden pesniški in svetovnonazorski razvoj ter dosegel izredne kvalitete, ki odmevajo tudi v mednarodnem prostoru. Njegovo pesniško delo je plod številnih obsežnih in poglobljenih študij. K-ova poezija je prevedena v nem., it., franc., srbohrv., polj., češč., slovašč., madž., gršč., katalonščino. Njegova dela so med drugim uglasbili: M. Lipovšek, L. Lebič, R. Simoniti, A. Srebotnjak, P. Merkù. Upodobitve: B. Jakac, A. Černigoj, Alfonz Graber, N. Pirnat (spomenik v Sežani), N. Nemec (kip v Hrušici).

Prim.: SB, EJ, SBL, LPJ, S. K., Zbrano delo, I–III (pet knjig), Lj. 1946–1977 (ur. in komentiral A. Ocvirk); S. K., Izbrane pesmi, Lj. 1949 (ur. A. Ocvirk); Stano K., Motiv smrti in socialna tematika v poeziji S. K., NSd 1951; S. K., Zlati čoln, Koper 1954 (ur. A. Ocvirk, več izd.); Tine Debeljak, S. K., Medd., Buenos Aires 1954; B. Kreft, S. K., NRazgl 1954; J. Liška, Pesnik upora in vere v človeštvo, SocM 1954; L. Legiša, K. obletnica, NSd 1954; A. Gspan, S. K., NO 1954; Z. Jelinčič, Moja srečanja s K., Bori 1954; S. K., Moja pesem (Lj. 1964, ur. L. Legiša); F. Zadravec, S. K., JiS 1965; A. Ocvirk, S. K. in konsitruktivizem, Sd 1966–67; M. Alvn, S. K., Sd 1966; M. Gabrijelčič, K. poezija v Srebotnjakovi glasbi, GS 1966; F. Zadravec, Konstruktivizem S. K., Sd 1966; Isti, Nove pesmi S. K., Problemi 1966; B. Kreft, S. K. in socializem, PDk 27. maja 1966; S. K., Integrali (Lj.-Tr. 1967, ur. A. Ocvirk); S. K., Izbrano delo (Lj. 1969); S. K., Pesmi (Lj. 1969, ur. A. Ocvirk); S. K., Naša bela mačica (Lj. 1969, uir. K. Brenkova); Kosovel (Lj. 1970, zbir. Lirika, ur. A. Slodnjak); S. K., Stano K., Boris Pahor, Milko Bambič, S. K. v Trstu (Trst 1970); S. K., Tavajoči romar (Lj. 1970, ur. A. Slodnjak); F. Zadravec, Dvoje slov. poetik po letu 1918, VI. seminar slov. jezika, lit. in kulture (Lj. 1970); S. K. – B. Grubar: Integrali (Lj. 1971, besedilo za lit. večer); S. K., Poesie di velluto e Integrali (Trst 1972, kom. P. Merkù); M. Kmecl, Torej še enkrat o K. konstruktivizmu, JiS 1971/72; A. Gspan, Neznani S. K., PiČ 1973 (posebni odtis 1974); A. Ocvirk, K. pesniško izročilo, Sd 1973; M. Pirjevec, Pokrajina v K. liriki, JKol 1973; F. Žerdin, Kdo sme postavljati spomenike pesnikom?, TT 6. jun. 1973; S. K., Sonce ima krono (Lj. 1974, ur. L. Legiša); V. Truhlar, Duhovnost S. K., Znamenja 1974; D. Bregova, S. K. in Jiri Wolker, JiS 1974/75; A. Ocvirk, Motivni svet K. integralov, Sd 1974; Isti, Lažno strokovnjaštvo in K. pesmi, Sd 1974, 1975; A. Gspan, Kaj je resnica in kje resnična resnica resničnosti, PiČ 1974; M. Pirjevec, S. K.: Aspetti del suo pensiero e della sua lirica, Trst 1974; M. Kravos, Pesnik potuje po svetu, Dan 1975, št. 6; S. K., Poesie e integrali (Trst 1976, 2. izd., kom. M. Pirjevec); S. K., Moja pesem (Koper 1976, ur. A. Ocvirk); M. Kravos, Družbeno angažirana pesem S. K. (Letopis NŠK v Trstu 1972–1976); B. Štih, O Ketteju in K., Sd 1976; B. Pahor, Kette, Cankar, K., Zaliv 1976; A. Ocvirk, S. K. v publicistiki in pismih, Sd 1976; A. Černigoj, A. Gspan, A. Černigoj o S. K., Literarni list 1976, št. 3; C. Zlobec, S. K. in mi danes, Delo 30. akt. 1976, str. 23; D. Rupel, S. K. in vprašanje družbene resničnosti, Delo 23. okt. 1976, str. 25; S. K., M. Jarc, Izbrano delo (Lj. 1977); S. K., Pesmi in konstrukcije (Lj. 1977, ur. in kom. L. Legiša, A. Gspan); B. Kreft, Odlomki o K., Komunist 14. febr. – 4. apr. 1977; S. Fatur, Zapiski o K., Prim-Sreč 1978, št. 12; Kras – Carso – Karst (Trst 1979, kom. C. Zlobec); D. Željeznov, Prevajalci in prevajanci, JKol 1981; D. Poniž, Diletantska izdaja Integralov, Delo 26. nov. 1981.

ŠOLSKE SESTRE V TOMAJU

V drugi polovici  19. stoletja se je tudi med preprostimi sloji ljudi začela razširjati težnja po izobrazbi. Po vaseh se je vedno bolj čutila potreba  po organizirani šoli. Zato so v tistem času vzcvetele javne  in  privatne  osnovne šole. Tako je bila, konec 19. stoletja,  ustanovljena tudi dekliška osnovna šola v Tomaju.

Kraška  vas Tomaj leži ob vznožju griča Tabor.  Na Taboru stoji lepa župnijska  cerkev posvečena sv. Petru in Pavlu. Po njima je tudi naša provinca  dobila svoje ime.

Sestre so prišle v Tomaj na prošnjo in po zaslugi  takratnega tomajskega župnika in kanonika g.Urbana Golmayerja. On je preskrbel zemljišče ob cerkvi in vsa potrebna dovoljenja ter leta 1895, ob prisotnosti vaščanov, slovesno blagoslovil temeljni kamen za novo dvorazredno šolo. Medtem ko je raslo poslopje nove šole, se je g. Golmayer obrnil  na  tedanjo vrhovno predstojnico Šolskih sester v Mariboru, s. M. Stanislavo Voh, s  prošnjo za tri sestre učiteljice. Te so prispele v Tomaj dne 25. avgusta 1898, in sicer s. Gabrijela Plohl, s. Beatrika Tršavec in s. Konstancija Vidmajer.  Tomajska dekliška šola je postala kmalu znana po vsem Krasu tja do Trsta. Število otrok se je množilo, vzgojni delokrog  je rasel in se širil. Šolsko poslopje je bilo treba dograjevati in dodati tudi prostore  za internat. Leta 1915 je zaradi bližine fronte, šola prenehala delovati.

Šolske prostore so napolnili vojaki, oficirji in ranjenci.

Ko so bile po prvi svetovni vojni postavljene nove državne meje, je Tomaj prišel pod Italijo. Pod fašistično oblastjo so bile sestre pod hudim pritiskom  in so  smele poučevati samo sestre rojene na Primorskem.

Ko je sv. Kongregacija dne 8. novembra 1922 ugodila prošnji vrhovne predstojnice s. M. Stanislave Voh, da se naša kongregacija razdeli na province,  je nastala  tudi tomajska provinca sv. Petra in Pavla.  Za prvo provincialno predstojnico je bila imenovana s. M. Urbana Gorup. Mladi provinci so bile dodeljene sledeče postojanke: Aleksandrija v Egiptu, Sirotišče in Alojzijevišče v Gorici ter Idrija.

V noviciat so vsako leto vstopala nova dekleta in skupnost se je množila.Sestre so vodile dekliško šolo, priznano od države; internat,  gospodinjsko šolo in vezilnico za cerkvene paramente. Po njihovem vzgojnem delu, je zavod zaslovel po vsej Primorski.

Dekleta, ki so se v njem vzgajale, so vzljubile narod, domovino in vero.

V letih po prvi svetovni vojni so nastale nove podružnice:

Žabnice  leta 1927, Kairo 1929, Bela peč 1934, v Trstu Marijin dom v ulici Rissorta  leta 1936.
Tudi v Tomaju  so sestre začele  dograjevati samostan  in graditi novo gospodarsko poslopje ter  kmetijsko-gospodinjsko šolo,

nujno potrebno po tedanjem učnem načrtu.Toda v  delovanje tomajskega zavoda je kruto posegla druga svetovna vojna, ki je poleg bombnih napadov, prizadejala strah in trepet zaradi nemogočih razmer in bojev  med  Italijani, Nemci in partizani.  Ko so bile  leta 1947, na mirovni pogodbi v Parizu, določene nove meje med Italijo in Jugoslavijo,  so morale  sestre zapustiti samostan in šolo v Tomaju. Provincialna predstojnica je pustila v poslopju gospodinjske šole nekaj ostarelih sester z upanjem, da bodo obvarovale samostan pred podržavljenjem. Toda v juniju 1949 jih je partizanska oblast ponoči naložila na kamjon in jih odpeljala v Ilirsko Bistrico  k sestram Noterdamkam, kjer so živele nekaj časa zelo na tesnem v gospodarskem poslopju, saj sta bila tudi njihova šola in samostan podržavljena.  Po 50 letih truda polnega dela za mladino, je bilo, po sili razmer zaključeno delovanje sester v  Tomaju.Provincialni sedež je bil predstavljen iz Tomaja v Trst,v ulico Rissorto.