Duh in resnica
Čeprav sta do slovesnega praznika, ki mu bo prinesel vso čast in zasluge, še dva tedna, je Sveti Duh nesporni protagonist te nedelje. To še posebej velja iz dveh razlogov: 1) To je Jezusov Duh, ki ga bo Gospod sam podelil na binkoštni dan, ki ga Jezus sam izlije na svoje učence zvečer na dan vstajenja, da bi jim omogočil odpuščanje grehov (Jn 20), Duh, po katerem vstali Jezus pošilja svoje apostole oznanjat in krščevat v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, in isti Duh, ki ga je Jezus “izročil” v trenutku smrti na križu. Skratka, Duh, ki je spremljal Jezusa v njegovem javnem življenju, ko so se njegova dela usmiljenja in njegovi nauki razvijali, isti Duh, ki se je nanj spustil v podobi goloba, da bi ga takoj po Janezovem krstu potrdil kot Božjega Sina, Duh, ki bo Jezusa vodil v puščavo, da bi bil skušan, a da bi uspel premagati hudobca. Skratka, Sveti Duh, ki vodi Jezusa, a tudi tisti, katerega prinašalec in delivec bo Jezus. Med Jezusom in Duhom obstaja odnos odvisnosti, a tudi protagonizma; Jezus je pokoren in podrejen Duhu, vendar Duha uporablja kot vir, da vsem razodeva svojo navzočnost, še posebej po svojem vnebohodu.
2) Duh je nedvomno Oseba, Subjekt, enakovreden Očetu in Sinu, sposoben šepetati, predlagati, spodbujati, pa tudi odločati. Jezus o njem govori kot o Tistem, ki »bo vzel, kar je mojega, in ti dal«; to pomeni, da bo svojim učencem ponazoril resnico, ki je zdaj ne morejo dojeti. Sam Sveti Duh bo tisti, ki bo uresničil Jezusovo navzočnost, ki bo poživil njeno učinkovitost, ki bo opredelil njeno poslanstvo; predvsem pa bo Duh tisti, ki bo razblinil vse dvome učencev o pristnosti Jezusove besede in bo vsakomur razsvetlil, kaj vstali Jezus, živ in neviden, želi predlagati. To je Duhovna oseba, ki jo nekateri (npr. Jehovove priče) kot tako zanikajo, a je nedvoumno aktivna protagonistka tolažbe in poučevanja, ki nakazuje, vodi in usmerja, s čimer dokazuje svojo subjektivnost in očitno osebnost. Samo Sveti Duh je bil dejansko sposoben voditi Cerkev k resnici, saj je njeno delo nadaljevalo pod Kristusovim mandatom. Samo Duh bi lahko omogočil preživetje Cerkve, ki jo je vedno znova škodovala in užalila poželenje in nemoralnost, tako da bi v njej vzgojil može resnične evangelijske transparentnosti, ki bi ji povrnili verodostojnost. Samo On je lahko odvrnil učiteljstvo od napak in odstopanj ter vzbujal ljubezen do objektivne resnice; Samo Duh je lahko spodbudil cerkveno skupnost k dialogu in interakciji, s čimer se je izognil vztrajanju sovraštva z drugimi verami. Samo Duh nas lahko pouči o resnici etike in moralne doktrine. Jezusov Duh, Oseba, ki združuje Očeta in Sina v eni ljubezni, se je skozi stoletja odlikoval kot pravi podpornik Cerkve, ker je onkraj človeških zablod in odstopanj znal vse do danes znova predlagati lik pravega Jezusa Kristusa in nas razsvetljevati z njegovo Besedo resnice.
V prvem berilu, ki nam na koncu govori o prvem koncilu katoliške Cerkve, vidimo, kako se dosledno dotika običajev prvih kristjanov judovskega porekla, ki so se zatekli k obrezovanju in želeli ta običaj vsiliti tudi svojim bratom poganskega porekla. V zgodnjih letih krščanstva so celo Jezusovi sledilci živeli po Mojzesovem zakonu in izvajali obrezovanje, saj so ga imeli za nujno potrebno za odrešenje; Čutili so se prisiljenim, da ta običaj vsilijo tudi neofitim drugačnega porekla in družbenih slojev. Ali pa je mogoče brate in sestre prisiliti k nečemu, česar sploh niso vajeni, in s tem podvomiti o njihovi veri v Gospoda Jezusa Kristusa? Ali je že samo dejstvo, da se ne želijo obrezovati, dovolj, da jih ugovarjamo kot uporne in neverne? Ali je upravičeno napadati prve neobrezane kristjane in jih delati predmet predsodkov in namigovanj? To so vprašanja, ki zahtevajo pozornost in zdrav razum, ki kličejo po pozornosti in objektivnosti ter ki postavljajo pod vprašaj resnico, resnico, ki nas osvobaja (Jn 8,8) in ki ne sme biti podvržena nobenemu pravilu. Samo Sveti Duh lahko razreši ta spor, ne brez sodelovanja Juda in Sila ter še pred sodelovanjem Pavla in Barnaba.
Pavel nato pojasni, da zdaj ni več pomembna obreza niti neobreza, ampak nova stvaritev (Gal 5,6). Krščanstvo ni omejeno na eno samo kultno območje, temveč se en sam evangelij uteleša v vseh dimenzijah in v vseh kulturah, jih prisvaja in nanje vpliva. Vsem obstoječim mentalitetam in kulturam ni mogoče vsiliti ene same oblike ali ene same vnaprej določene sheme.
Cerkev mora biti »katoliška«, torej vesoljna, sposobna razširiti se na vse narode in sprejeti raznolikost darov, karizem, miselnosti in kultur kot dejstvo Svetega Duha. Pravi zakon je zakon svobode, za katero je značilna ljubezen, in oba vira premagata zunanje dejavnike. Tukaj torej Duh na tem srečanju predlaga, naj ne bi pretirano vznemirjali novih prišlekov iz poganstva, temveč naj bi jim priporočili le tisto, kar je resnično nujno potrebno.
Ta epizoda je bolj aktualna kot kdaj koli prej, če upoštevamo šovinizem in odločnost tistih v skupnosti, ki trdijo, da vedo več kot drugi in da lahko narekujejo pravila, ker so starejši in bolj izkušeni. Razdori, spori, prepiri, zatiranje nekaterih v škodo drugih, zlorabe in drugo so pogosto na dnevnem redu v posameznih krščanskih skupnostih, ki doživljajo nujnost spreobrnjenja in poslušnosti Svetemu Duhu in njegovim darovom, da bi lahko prepoznali resnico, ki nas v celoti vodi k odrešenju.
Duh in resnica
Čeprav sta do slovesnega praznika, ki mu bo prinesel vso čast in zasluge, še dva tedna, je Sveti Duh nesporni protagonist te nedelje. To še posebej velja iz dveh razlogov: 1) To je Jezusov Duh, ki ga bo Gospod sam podelil na binkoštni dan, ki ga Jezus sam izlije na svoje učence zvečer na dan vstajenja, da bi jim omogočil odpuščanje grehov (Jn 20), Duh, po katerem vstali Jezus pošilja svoje apostole oznanjat in krščevat v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, in isti Duh, ki ga je Jezus “izročil” v trenutku smrti na križu. Skratka, Duh, ki je spremljal Jezusa v njegovem javnem življenju, ko so se njegova dela usmiljenja in njegovi nauki razvijali, isti Duh, ki se je nanj spustil v podobi goloba, da bi ga takoj po Janezovem krstu potrdil kot Božjega Sina, Duh, ki bo Jezusa vodil v puščavo, da bi bil skušan, a da bi uspel premagati hudobca. Skratka, Sveti Duh, ki vodi Jezusa, a tudi tisti, katerega prinašalec in delivec bo Jezus. Med Jezusom in Duhom obstaja odnos odvisnosti, a tudi protagonizma; Jezus je pokoren in podrejen Duhu, vendar Duha uporablja kot vir, da vsem razodeva svojo navzočnost, še posebej po svojem vnebohodu.
2) Duh je nedvomno Oseba, Subjekt, enakovreden Očetu in Sinu, sposoben šepetati, predlagati, spodbujati, pa tudi odločati. Jezus o njem govori kot o Tistem, ki »bo vzel, kar je mojega, in ti dal«; to pomeni, da bo svojim učencem ponazoril resnico, ki je zdaj ne morejo dojeti. Sam Sveti Duh bo tisti, ki bo uresničil Jezusovo navzočnost, ki bo poživil njeno učinkovitost, ki bo opredelil njeno poslanstvo; predvsem pa bo Duh tisti, ki bo razblinil vse dvome učencev o pristnosti Jezusove besede in bo vsakomur razsvetlil, kaj vstali Jezus, živ in neviden, želi predlagati. To je Duhovna oseba, ki jo nekateri (npr. Jehovove priče) kot tako zanikajo, a je nedvoumno aktivna protagonistka tolažbe in poučevanja, ki nakazuje, vodi in usmerja, s čimer dokazuje svojo subjektivnost in očitno osebnost. Samo Sveti Duh je bil dejansko sposoben voditi Cerkev k resnici, saj je njeno delo nadaljevalo pod Kristusovim mandatom. Samo Duh bi lahko omogočil preživetje Cerkve, ki jo je vedno znova škodovala in užalila poželenje in nemoralnost, tako da bi v njej vzgojil može resnične evangelijske transparentnosti, ki bi ji povrnili verodostojnost. Samo On je lahko odvrnil učiteljstvo od napak in odstopanj ter vzbujal ljubezen do objektivne resnice; Samo Duh je lahko spodbudil cerkveno skupnost k dialogu in interakciji, s čimer se je izognil vztrajanju sovraštva z drugimi verami. Samo Duh nas lahko pouči o resnici etike in moralne doktrine. Jezusov Duh, Oseba, ki združuje Očeta in Sina v eni ljubezni, se je skozi stoletja odlikoval kot pravi podpornik Cerkve, ker je onkraj človeških zablod in odstopanj znal vse do danes znova predlagati lik pravega Jezusa Kristusa in nas razsvetljevati z njegovo Besedo resnice.
V prvem berilu, ki nam na koncu govori o prvem koncilu katoliške Cerkve, vidimo, kako se dosledno dotika običajev prvih kristjanov judovskega porekla, ki so se zatekli k obrezovanju in želeli ta običaj vsiliti tudi svojim bratom poganskega porekla. V zgodnjih letih krščanstva so celo Jezusovi sledilci živeli po Mojzesovem zakonu in izvajali obrezovanje, saj so ga imeli za nujno potrebno za odrešenje; Čutili so se prisiljenim, da ta običaj vsilijo tudi neofitim drugačnega porekla in družbenih slojev. Ali pa je mogoče brate in sestre prisiliti k nečemu, česar sploh niso vajeni, in s tem podvomiti o njihovi veri v Gospoda Jezusa Kristusa? Ali je že samo dejstvo, da se ne želijo obrezovati, dovolj, da jih ugovarjamo kot uporne in neverne? Ali je upravičeno napadati prve neobrezane kristjane in jih delati predmet predsodkov in namigovanj? To so vprašanja, ki zahtevajo pozornost in zdrav razum, ki kličejo po pozornosti in objektivnosti ter ki postavljajo pod vprašaj resnico, resnico, ki nas osvobaja (Jn 8,8) in ki ne sme biti podvržena nobenemu pravilu. Samo Sveti Duh lahko razreši ta spor, ne brez sodelovanja Juda in Sila ter še pred sodelovanjem Pavla in Barnaba.
Pavel nato pojasni, da zdaj ni več pomembna obreza niti neobreza, ampak nova stvaritev (Gal 5,6). Krščanstvo ni omejeno na eno samo kultno območje, temveč se en sam evangelij uteleša v vseh dimenzijah in v vseh kulturah, jih prisvaja in nanje vpliva. Vsem obstoječim mentalitetam in kulturam ni mogoče vsiliti ene same oblike ali ene same vnaprej določene sheme.
Cerkev mora biti »katoliška«, torej vesoljna, sposobna razširiti se na vse narode in sprejeti raznolikost darov, karizem, miselnosti in kultur kot dejstvo Svetega Duha. Pravi zakon je zakon svobode, za katero je značilna ljubezen, in oba vira premagata zunanje dejavnike. Tukaj torej Duh na tem srečanju predlaga, naj ne bi pretirano vznemirjali novih prišlekov iz poganstva, temveč naj bi jim priporočili le tisto, kar je resnično nujno potrebno.
Ta epizoda je bolj aktualna kot kdaj koli prej, če upoštevamo šovinizem in odločnost tistih v skupnosti, ki trdijo, da vedo več kot drugi in da lahko narekujejo pravila, ker so starejši in bolj izkušeni. Razdori, spori, prepiri, zatiranje nekaterih v škodo drugih, zlorabe in drugo so pogosto na dnevnem redu v posameznih krščanskih skupnostih, ki doživljajo nujnost spreobrnjenja in poslušnosti Svetemu Duhu in njegovim darovom, da bi lahko prepoznali resnico, ki nas v celoti vodi k odrešenju.
