Ljubiti, odpuščati, moliti, dajati: štirje mejniki krščanske etike
Današnja Božja beseda nam predstavlja vrsto smeri, po katerih moramo kristjani hoditi po zgledu Jezusa Kristusa. Priporočila, ki segajo od ljubezni, do usmiljenja, do pravičnosti, do velikodušnosti, do resnice in do tega, kar je koristno za osebno posvečenje. Izhajajoč iz besedila Lukovega evangelija se začne s priporočilom, naj ljubimo svoje sovražnike. Za običajnega človeka nemogoče, a za krščanskega mogoče. Samo spomnite se, koliko je Kristus storil za nas, vse do svoje smrti na križu. Ni dovolj samo ljubiti. Pomembno je tudi delati dobro tistim, ki nas sovražijo, blagoslavljati tiste, ki imajo razum, srce in usta, da preklinjajo nas in druge.
Moliti moramo tudi za tiste, ki z nami grdo ravnajo, do te mere, da moramo biti pripravljeni ponuditi drugo stran svojega obraza, namesto da se odzovemo na pretrpljeno krivico in žalitev.
Paradoksi, metafore ali resnična pripravljenost pustiti se mučiti tistim, ki nimajo Boga v srcu in delajo škodo vsakemu človeku? Odlomek iz Lukovega evangelija ne dopušča nikakršnega nesporazuma. Naš zgled je Jezus Kristus, ki je bil ponižan, klofutan, bičan, nosil je križ, pribit je bil na križ in umrl na križu zaradi ljubezni. In s tega mesta kliče k Očetu: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«. Zagotovo človeka dobesedno pretrese ta Kristusov nauk, ki nas vabi, naj zapustimo vse, tako da smo velikodušni do tistih, ki nam vzamejo vse. Tudi pri posojilih, ki so dana in na koncu, ne gre pričakovati nikakršnega poplačila. Idealna družba, ki jo Kristus upravičeno nakazuje na podlagi svojega nauka, ki temelji na ljubezni, odpuščanju in dajanju. Toda Jezus gre dlje pri nakazovanju poti popolnosti v ljubezni. Pravzaprav nam govori, naj bomo usmiljeni, kot je Bog, naš Oče. Od tod izvira duhovna, človeška in tudi pravna potreba ne soditi, da ne bi bili sojeni; ne obsojati, da ne bi bil obsojen; oprostiti da nam bo oproščeno. Očitno je omenjeno sklicevanje na Božjo sodbo našega življenja, ki šteje nad vsako drugo oceno in vsako drugo človeško in posvetno sodbo.
In ker se Božje usmiljenje izvaja na podlagi dobrodelnosti in delitve kakršnih koli dobrin, ki jih imamo, sledi, da moramo dajati brez omejitev, da prejmemo božansko plačilo, da si ga prislužimo.
V resnici, če z dobro, stisnjeno, polno in prepolno mero pomagamo in podpiramo druge, bo takšno ravnanje Bog polno in obilno poplačal, kajti z mero, s katero merimo, nas bo meril On, ki dela točen in natančen obračun celotnega našega življenja in vseh naših dejanj. Pred njim se uteži in mere ne dajo ponarediti, ampak je vse dobro zapisano in pretehtano, v pravem obsegu in doslednosti, saj je vrednotenje, ki ga Bog daje našemu življenju, veliko izdatnejše v primerjavi s tem, kar smo dejansko naredili in dosegli. Dovolj je, če se spomnimo, kaj je Jezus rekel Petru, ko ga je spraševal o nagradi za hojo za njim: »Resnično ti povem: Vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali zemljo zaradi mojega imena, bo prejel stoterno in bo podedoval večno življenje.« Jezus ničesar ne obdrži zase, vse daje in ponuja vsega obilno na tej zemlji in v večnosti. Učimo se od njega velikodušnosti v dajanju, trpljenju in ljubezni.
Prvo berilo, iz prve Samuelove knjige (1 Sam 26,2.7-9.12-13.22-23), se prav tako osredotoča na te čase. Spominja nas na to, kar je Savel storil, ko se je preselil v puščavo Zif, in s seboj vzel tri tisoč izbranih mož Izraela, da bi poiskal Davida v puščavi Zif. David in Abisaj sta ponoči šla k ljudstvu in glej, Savel je trdno spal v jarku, s sulico zabodeno v zemljo pri glavi; Abner in ljudstvo pa so spali okoli njega. Abišaj je rekel Davidu: »Danes je Bog izročil tvojega sovražnika v tvoje roke. Zato naj ga z enim udarcem s sulico pribijem ob tla in drugega ne bom dodal.” Toda David je Abisaju rekel: »Ne ubij ga! Kdo je kdaj položil roko na Gospodovega maziljenca in ostal nekaznovan?« Zato se izogibajte storitvi kaznivega dejanja. Potem je David vzel sulico in vrč vode, ki je bil pri Savlovi glavi, in oba sta šla svojo pot; Nihče tega ni videl, nihče ni opazil, nihče se ni zbudil: vsi so spali, ker je globok spanec od Gospoda padel nanje. Ko je opustil skušnjavo, da bi fizično odstranil svojega nasprotnika in sovražnika, je »David šel na drugo stran in obstal na vrhu gore daleč stran; med njima je bilo veliko prostora.” Na tej točki se David hoče znebiti orožja, s katerim bi lahko ubil Savla in z močnim glasom zavpije ljudstvu: »Tukaj je kraljevo kopje, naj eden od služabnikov pride sem in ga vzame! Gospod bo vsakemu povrnil po njegovi pravičnosti in zvestobi, ker te je danes Gospod izročil v mojo roko, vendar nisem iztegnil svoje roke zoper Gospodovega maziljenca.« V naših časih bi bil to odličen primer, če bi tisti, ki imajo moč odločali ali se izogibali vojnam, predvsem pa odstranili vsa orožja z obličja zemlje, in bi storili to sporazumno, brez tehtanja vojn, nasprotnikov, sovražnikov, ki jih je treba premagati. Naj nam pomaga, da vstopimo v to novo miroljubno miselnost, o kateri piše apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. Primerja prvega Adama, človeka izvirnega greha, in zadnjega Adama, Jezusa Kristusa, Božjega sina, ki je nosilec upanja, milosti in vstajenja. Ko primerja ti dve nasprotji človeštva, Pavel pravi, da je »prvi človek, Adam, postal živo bitje, zadnji Adam pa je postal duh, ki daje življenje«. In natančneje določa izraze jasne razlike med Adamoma: »Prvi človek, vzet iz zemlje, je bil narejen iz zemlje; drugi človek prihaja iz nebes. Kakršen je zemeljski človek, takšni so tisti, ki so z zemlje; in kakršen je nebeški človek, takšni so tudi nebeški.” V prvem Adamu smo bili podobni zemeljskemu človeku, v drugem Adamu, Jezusu vstalem od mrtvih, pa bomo podobni nebeškemu človeku.” To naj bo naša molitev danes, v nedeljo, na Gospodov dan, h kateremu se obračamo z upanjem v srcu v tem času, zaznamovanem s tolikimi svetovnimi problemi: »Usmiljeni Oče, ki daješ soncu vzhajati nad dobrimi in hudobnimi, naredi nas sposobne odpuščati tistim, ki so nas prizadeli, da naša ljubezen ne pozna sovražnikov in živimo kot otroci in bratje v Kristusu Gospodu«. Amen.