Bog, ki ga ni mogoče srečati
Jezus govori, pravi evangelij, z ravnega kraja; Bil je na gori, kjer je po celi noči, preživeti v molitvi, izbral dvanajst svojih učencev; dobro vemo, da je gora v Svetem pismu kraj srečanja z Bogom in današnji evangelij nam sporoča nekaj lepega: da je treba to srečanje konkretizirati, da ne bi ostalo tako rekoč v zraku, in takrat Jezus pride dol k dvanajsterici; To je prvo dejanje, bodočih apostolov: gredo tja, kjer živi ubogo ljudstvo! Takoj razumejo, da ni srečanja z Bogom, če ni srečanja s človekom! V zvezi s tem je v neki molitveni neka oseba poudarila, kako nam ta prihod z gore pove, kaj je Jezusova želja: biti čim bolj dostopen, čim bolj dosegljiv in že tukaj se Jezus ponuja, daruje množici! Papež Frančišek nam je s tistim televizijskim intervjujem, s tistim preprostim jezikom, s tistim rahlo zadrževanjem v italijanščini, kot je naredil Jezus, prišel na ravno mesto, z vsem dolžnim spoštovanjem do tistih, ki so škandalizirani in pravijo, da je na ta način papežev lik desakraliziran, a nam je pokazal obraz Boga, ki ga je mogoče srečati, in je govoril tudi o njegovi človeški krhkosti, o njegovi potrebi po prijateljih ob sebi, ljudeh, s katerimi more deliti svoje mislii. Potem je to spuščanje z dvanajsterimi nekaj podobnega; Ta glagol “spustiti se” je pomemben, in mi je lingvsitčno pomenljiv in Jezus želi, da se ga dvanajsterica nauči “spregati”, torej živeti po njem. Jezus se spusti z njimi, da bi se apostoli naučili postaviti se in hoditi ob strani človeštva, za katerega nam evangelij pravi, da prihaja iz morda nepričakovanih krajev, ker nista le Judeja in Jeruzalem, ampak tudi Tir in Sidon, onkraj meja, na poganskih ozemljih. Jezus je Božja beseda, ki se spušča in doseže ljudi, ki se spušča in nas doseže ter se ustavi, ostane z nami. Jezus je Beseda, ki prihaja in je Beseda za vse! To je Beseda, ki nas doseže, kje smo in kakšni smo: zanimivo je (a da bi jo razumeli, moramo vzeti Lukov evangelij, ker liturgija nekako prereže dva verza), da se osredotočimo na to, s kom se Jezus znajde soočen, ko pride dol. Prišli so ga poslušat in ozdravit svojih bolezni; tudi tisti, ki so jih mučili nečisti duhovi, so bili ozdravljeni. Vsa množica se ga je skušala dotakniti, kajti moč je prišla iz njega in jih vse ozdravila. Jezus dviguje svoj pogled proti učencem, torej proti tistim, ki se z njim podajo na pot, in te besede nam po eni strani povedo, da so prvi učenci, tisti, ki prihajajo, da jih Bog ozdravi, povzdigne, po drugi strani pa vabi vse, da pogledajo drugače, na nov način, na tiste, ki ne zmorejo, in jih prosi, naj usmerijo pogled na tiste uboge ljudi, ki so bili pred njimi, deliti njihov trud, sestopiti in vstopiti v njihove težave ion preizkušnje … Jezus, ki se identificira, ki se postavlja na stran in prosi svoje učebce, naj ne ostanejo ravnodušni. Ustavimo se še enkrat in se vprašajmo: kako izgleda Bog? Mislim, da je to pomembno vprašanje, rekel bi odločilno, ker vpliva na podobo Boga in Cerkve, ki jo prenašamo, ki jo oznanjamo. Včasih se vprašam: kakšen evangelij je moj? Zakaj je lažje obsojati in soditi, namesto nagovarjati? Res bi bilo lepo, če bi nam povedali, kakšen je Bog! Jezus nam govori o Bogu in predlaga etično, moralno, ne moralistično pot. Jezus nam govori o Bogu, ki gleda na to, v katero smer gre naše življenje, o Bogu, ki se zanima, da je vsak od nas na poti v upanju, kot nas nagovarja sveto leto 2025. Mislim, da je to pomembna točka, saj revščine, lakote in joka ne moremo razumeti kot pravila, ampak kot izkušnje ali bolje kot »prepoznavanja« skrivnosti navzočnosti Gospoda med nami in v nas (Družine obiskanja). Jezus nam pravi, da je stanje, ki ga je želel prevzeti, stanje revščine, lakote, solz, preganjanja in vse to se nam ponuja kot možna izkušnja, da konkretno obhajamo (ponavljam) skrivnost Jezusove navzočnosti v našem življenju. Gorje, pravi Jezus, in iskreno ne razumem, na koga se obrača, ker nam evangelij o tem ne pove ničesar in tako si predstavljam, da še naprej govori učencem in jih opozarja, naj se ustavijo na določeni točki, naj nehajo hoditi. Po eni strani zajema trpljenje in krhkost, po drugi strani pa kaže na skrb: gorje tistim, ki mislijo, da nimajo potrebe, tistim, ki mislijo, da so samozadostni, bogati, gorje tistim, ki mislijo, da so siti, ker ne bi bilo več prostora za druge ali za Boga, gorje tistim, ki mislijo, da so prispeli in jemljejo življenje lahkomiselno, kot da bi se potovanje končalo, še preden se je začelo, gorje tistim, ki iščejo odobravanje, ker bi gojili posvetno željo po vzponu namesto evangeljske želje po sestopu. Še zadnja točka, na katero poskušam odgovoriti: ta namreč zadeva zadnjega od štirih blagrov, ki poudarja, kako je svet negostoljuben kraj za tiste, ki govorijo resnico, in za tiste, ki iščejo resnico, ker smo morda kot kristjani tudi poklicani k temu: zagotoviti, da svet postane gostoljuben za tiste, ki živijo, za tiste, ki iščejo, za tiste, ki oznanjajo resnico, da zagotovimo, da svet, začenši od skupnost, v kateri živimo, postaja tudi po nas gostoljuben svet.
