Revščina, odpuščanje, odhod
Božanske besede, tesno povezane z dejstvi življenja, označujejo pot našega življenja.
Božja beseda je ponujena vsem brez razlike. Zelo lepo je spominjati se Jezusa, ki je, ko je prispel na obalo Tiberijskega jezera, prosil Petra, naj mu posodi svoj čoln, da bi lahko ponudil dar svojega oznanjevanja vsej množici. Simon Peter je Jezusa že poznal, saj ga je gostil na svojem domu. Jezus je naredil čudež in ozdravil njegovo taščo, ki je bila bolna; Isti dan je ozdravil vse tiste, ki so trpeli za različnimi boleznimi, ki so se zbrali pred hišo tašče Simona Petra (glej Lk 4,38-41). Toda prišel je trenutek, ko so se nekatere Jezusove besede, potrjene z dejstvi, dotaknile Petrovega srca in sprožile proces spreobrnjenja, ki ga je naredil za učenca Nazarečana. Besede, ki jih je Jezus izrekel in so se dotaknile Petra, so bile: »Odrinite na globoko vodo in spustite mreže za lov« (Lk 5,4); «Ne boj se; odslej boš lovil ljudi« (Lk 5,10). Dejstvo, vstavljeno med ta dva stavka, je izjemen ulov velike količine rib. Ribiči so »napolnili oba čolna, da sta se potapljala« (Lk 5,7). V prvem berilu smo slišali zgodbo o mističnem izkustvu Izaija, ki se je verjetno zgodilo med molitvijo v jeruzalemskem templju. On na dan, ko je spoznal svoj poklic za preroka, pripoveduje, da: »v letu, ko je umrl kralj Uzija (738 pr. n. št.), je videl Gospoda sedečega na visokem in dvignjenem prestolu; »Vlečka njegovega oblačila je napolnila tempelj« (Iz 6,1). Izaija je z močnimi čustvi zaznal in doživljal Božje veličastvo, ki se ne more primerjati z veličino in močjo človeškega bitja. V njem je čutil, da je “vsa zemlja napolnjena z Božjo slavo!” (Je 6,3). Iz tega mističnega videnja kristjani v liturgičnem obredu svete maše pojemo »Svet«, saj Izaija pripoveduje o vzhičenju angelov serafov, ki med seboj pojejo: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami. » (Iz 6,5). Izaija se je le odločil za vztrajnost, da je šel in molil; Bog je bil tisti, ki se mu je želel razodeti na tako globok način, da je Izaija v sebi slišal besede klica, naj bo prerok: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas? (Je 6,8a). Prav poseben klic Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu, se je zgodil tudi Pavlu po Jezusovi smrti in vstajenju, ki je bil farizej, prepričan, da je treba preganjati skupino učencev Jezusa Kristusa. Na poti v Damask, ko se je pripravljal prijeti »učence Jezusa v tem mestu, da bi jih pripeljal zvezane v Jeruzalem« (Apd 9,3a), je prejel razodetje samega vstalega Kristusa, ki mu je rekel: “Savel, Savel, zakaj me preganjaš?” (Apostolska dela 9:4). Dejstvo, ki je spremljalo te besede, je bila »[Kristusova] luč, ki je prihajala iz nebes in ga je nenadoma obsijala« (Apd 9,3b) in začasna slepota (Apd 9,9), po tem srečanju s svetlobo Sina Očeta, vstalega po delovanju Svetega Duha. Kar se je zgodilo Petru, Izaiju, Pavlu, se lahko zgodi tudi vsakemu od nas. Pogosto se zgodi, da nekatere besede iz Jezusovega evangelija prodrejo globoko v nas in nas pripeljejo do pristne spremembe v življenju. Pogosto so to besede, ki kažejo nasprotno od tega, kar smo ali želimo početi v svojem življenju. Peter je bil ribič, vendar je Jezusovo povabilo na ribolov prejel v neprimernem času za ribolov in v kontekstu, v katerem ga je strlo srce zaradi neuspeha nočnega dela brez pričakovanih rezultatov. Izaija si ni predstavljal, niti ni pričakoval, da bo imel tako globoko izkušnjo Boga, saj mističnih videnj ne pripravljajo in programirajo ljudje z metodami molitve. Zgodijo se na čisto božansko pobudo. Vse, kar se od nas zahteva, je zvestoba vsakodnevnim molitvenim obveznostim in pripravljenost razločevati in želeti izpolnjevati Očetovo voljo. Pavel je bil preganjalec Jezusovih učencev, ki so umrli in vstali, bil je sovražnik učencev »Poti« in vstali Kristus se mu je razodel, da bi razumel, da je prisoten v vsakem trpečem, ki je bil preganjan zaradi njegovo ime.
Revščina, odpuščanje, odhod. Sprememba življenja, ki ustreza pozitivnemu odgovoru na klic Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu, se zgodi z zaporedjem treh dejstev: uboštvo, odpuščanje, odhod.
Uboštvo
Če se zgodi, da Božja beseda, tesno povezana z življenjskimi dejstvi, globoko zaznamuje pot našega bivanja, je prva reakcija vedno priznanje našega položaja radikalne revščine, je ponižno priznanje nedoslednosti naših sposobnosti. in ‘neuporabnost naših človeških zaslug. Izaija je to slišal: »Ojej! Izgubljen sem, ker sem človek nečistih ustnic in živim med ljudstvom nečistih ustnic« (Iz 6,5). Ko je Peter videl čudežni ulov rib, se je Peter »vrgel Jezusu pred noge in rekel: Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek« (Lk 5,8). Spomin tistega dne, ko se mu je nazadnje prikazal vstali Kristus, potem ko se je prikazal Kefu, dvanajsterim, več kot petsto bratom hkrati, Jakobu in vsem apostolom skupaj (prim. 1 Kor 15 :5-7), se je Pavel, ko je pisal Korinčanom, priznal za »splavljenega otroka« (1 Kor 15,8) in za »najmanjšega izmed apostolov, ki si ni zaslužil imena apostol, ker je preganjal Božja Cerkev« (1 Kor 15,9).
Odpuščanje
Druga reakcija je, da dovolimo, da nas preoblikuje in prenovi močna in osvobajajoča sila Svetega Duha. Usmiljenje in zvestoba Očeta skrbita za naše radikalno stanje uboštva in nesposobnosti, da bi ustrezali njegovemu načrtu ljubezni. Vstali Kristus po Očetovi volji zaupa v vsakega izmed nas, kljub naši malovernosti in trdosrčnosti. Sveti Duh, ki večno združuje Očeta s Sinom v občestvu, je zastonj dan in razlit v to našo živo telesnost, tako pogojeno z našo človeško sebičnostjo. Izaija je v globini svojega srca izkusil očiščenje svojih grehov, ker je ponižno spoznal svojo nečistost: »Tedaj je eden od serafov priletel k meni; držal je goreče oglje, ki ga je s kleščami vzel z oltarja. Dotaknil se je mojih ust in rekel: »Glej, to se je dotaknilo tvojih ustnic; Peter in njegovi tovariši so bili presenečeni nad ulovom, ki so ga pravkar ujeli. Zaradi »pomanjkanja rib« prejšnje noči so se znašli pred »presežkom rib« tistega dne, saj so sprejeli Jezusove besede in zaupali, da bodo vrgli svoje mreže v globlje vode jezera. Jezus je zaupal Petru in njegovim drugim tovarišem kljub njihovim slabostim, strahovom in neuspehom. Na Petra se je obrnil naravnost in sam in rekel: »Ne boj se! Od zdaj naprej boš ribič ljudi! (Lk 5,10). Pavel je bil presenečen nad zaupanjem, ki ga je vanj izkazal vstali Kristus. Po Očetovi volji je bil poklican, da postane apostol poganov, ustanovitelj mnogih krščanskih skupnosti, pisec številnih pisem, ki bodo kasneje postala navdihnjena Božja beseda, za vse nas kristjane drugih generacij. Pavel nam daje to lepo pričevanje o človeku, ki mu je odpuščeno in spremenjeno po Očetovi milosti, to je po zastonjskosti božje ljubezni: »Po Božji milosti sem, kar sem« (1 Kor 15,10a).
Odhod
Tretja reakcija je odhod na misijon, to je, da začnemo hoditi kot misijonski učenci, začnemo potovanje, polno dogodivščin, ki jih nikoli ne moremo predvideti ali nadzorovati. Odhod je vedno izziv, ne da bi zagotovo vedeli, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, a potrebno je zaupati v srečno uresničitev našega življenjskega projekta, prepletenega z voljo Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu. Izaija, ko je slišal Božji glas, ki je rekel: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nami? Odgovoril je in rekel: »Tukaj sem! pošlji mene! (Je 6,8) Peter in njegovi tovariši so »pripeljali svoje čolne do obale, pustili vse in šli za Jezusom« (Lk 5,11). Pavel je odložil svojo farizejsko gorečnost, da bi preveč zaupal človeški prostovoljnosti, in nam zapustil tole pričevanje: »In njegova milost do mene ni bila zaman. Res, delal sem bolj kot vsi, vendar ne jaz, ampak Božja milost, ki je bila z menoj« (1 Kor 15,10b). In kaj pa jaz?
