Naš “amen”
Prerok Amos piše: »Ko lev rjovi, kdo se ne bo bal? Gospod govori, kdo ne bo prerokoval?« (Am 3, 8) Božja beseda zahteva, da ji prisluhnemo in jo vzamemo resno, da jo usvojimo, da postanemo nad njo tako navdušeni, da o njej ne moremo molčati, ampak smo prisiljeni, da jo brez zadržkov oznanjamo. Torej tudi prerok, ki bi rad molčal, si ne more pomagati, da je ne bi izrekel in čeprav čuti, da bi lahko predstavljala nevarnost ali oviro zanj, si ne more pomagati, da je ne bi razširil na tiste, ki poslušajo. To se zgodi preroku Jeremiju, ki je prisiljen spregovoriti, čeprav njegovo sporočilo zbuja sovraštvo in žalitve ljudi, ki jim je namenjeno: »Tako mi je Gospodova beseda postala vsak dan v sramoto in zasmeh… Rekel sem si: »Ne bom več mislil nanj, ne bom več govoril v njegovem imenu!«
Toda v mojem srcu je bilo kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; Poskušal sem ga zadržati, a nisem mogel.« (Jer 20,7–9). Božja Beseda, ko je prepoznana in dobrodošla kot taka in ne kot lahkomiselna človeška beseda, ne more ostati kot črka na papirju in predvsem ne sme biti oznanila brez zadržkov in prepričanja, ker je v njej motivacija, marljivost, spodbuda, ki nas vabi, da ne molčimo. Prav zato, ker je božja Beseda, ki v sebi vsebuje govoreče in delujoče (hebr. dabar), nas žene k delovanju v imenu Tistega, od katerega izhaja. Tudi iz osebnih izkušenj lahko rečem, da ni pridigarja, ki med govorom ne bi občutil posebne nesposobnosti ali nepripravljenosti, ki pa se je nato prelevila v pogum; ko govorimo v Gospodovem imenu, nas Duh vedno podpira in navdihuje vsako besedo, ki jo moramo izgovoriti. Učinkovitost Božje besede kot take je nad katero se tudi Pavel navdušuje, ko pravi: »Prav zato se Bogu nenehno zahvaljujemo, ker ste prejeli od nas božjo besedo oznanjevanja, vendar je niste sprejeli« kot človeško besedo, ampak kot Božjo besedo, kakor je v resnici, ki deluje v vas, ki verujete« (1 Tes 2,13).
V današnjem bogoslužju spoznavamo, da je “amen” najprimernejši odziv, ki ga človek lahko izrazi do Besede. Ta vzklik pomeni »gotovo je«, »trdno je«, posledično »resnično je« in vere vredno. Izgovarjanje tega izraza na koncu vsakega zbiranja ali vsake molitve izraža sprejemanje abstraktne ali površinske resničnosti, vendar bistveno pripadnost nečemu, za kar verjamemo, da je resnično in utrjeno. Tako se zgodi, da celotno ljudstvo, potem ko je vse jutro (od sončnega vzhoda do poldneva) poslušalo oznanjevanje božje postave pisarja Ezdre in preroka Nehemija, vzklikne: »Amen, amen«, z brezpogojno vero vzklikne tista slišana beseda, za katero verjamejo, da je božanskega izvora, zato popolnoma privlačna in zapeljiva. Z besedo amen pozdravlja Besedo, ki postane življenje za vse, ker je pred vzklikom »amen« dojel resnico sporočila, se pravi, spremenil je lastna stanja in pričakovanja v Gospodova. Spreobrnili smo se.
Tudi Jezusova beseda, ki je sama Beseda Očeta, ki je postal človek, zahteva našo odločnost in zakoreninjenost v “amen”, brez zadržanosti. To je resnično Božja Beseda, ki nikoli ne more biti podvržena subjektivnemu okusu poslušalca. Potem ko je Jezus prebral odlomek iz preroka Izaija in izročil zvitek služabniku, Jezus razglasi prisotnim iz svojega mesta, da se je Beseda, ki so jo slišali, uresničila v njegovi osebi in bo nato komentiral njihov skepticizem s sklicevanjem na aluzivne epizode iz Svetega pisma; kot bomo videli naslednji teden, bo to vzbudilo ogorčenje in bes njegovih poslušalcev, ki ga bodo apostrofirali in imeli veliko željo, da bi ga odstranili. Toda Jezus se resnici ne more izogniti, tudi če njegovi sodržavljani od njega pričakujejo drugačno sporočilo.
Ogorčenost in ognjevitost Jezusovih sogovornikov je antiteza “amena”, ki bi ga pričakoval: Jezus razume, da je prerok prav v svoji domovini in med svojim ljudstvom zaničevan, že samo zato, ker prinaša besedo vsem neznanim in je daleč od prijetnega. Ne moremo gledati dlje od običajnega in običajnega, omejimo se na opazovanje v Kristusu ne »več« Odrešenika Mesije, ki drži starodavne obljube, ampak samo sina …
Čeprav Beseda ohranja svojo učinkovitost, srce ni vedno učinkovito pri odpiranju veri. Človek ne želi vedno sprejeti besede kot božje, ker prevladuje deviantnost človeškega.Dandanes se dogaja, da je duhovnikova pridiga muka vernikov, tisti del bogoslužja, ki bi se mu radi izognili ali med katerim se zdi dovoljeno zapustiti cerkev na cigareto ali prebrati časopise za zadnjimi klopmi, ali pa pogledati v oznanila katere maše bodo naslednji teden, nato pa nadaljujte z obredom, ko je “klepetanje pridigarja” končano. Lahko bi šlo tudi za pomanjkljivost homilista, ki ne uporablja dostopnega in vključujočega jezika, a pripisovanje odgovornosti zgolj duhovniku se lahko spremeni tudi v alibi. Pravzaprav se ne želimo vedno prepričevati, da Gospodova beseda presega priročne argumente ali tiste, ki ciljajo izključno na naš okus, ampak da je Jezus isti včeraj, danes in za vedno in da je treba njegovo Besedo sprejeti z zavezo kot svojo Beseda in ne našo. In razložiti Božjo besedo tako ognjevito, da človeka kar dvigne s klopi, ni vedno lahko.
Samo vera nam lahko odpre seznanjenost z Gospodom in njegovo Besedo, toda verovanje in vztrajanje morata vključevati bistveno dejstvo, korenito spremembo za prenovljeno zavezanost življenju, ki jo je mogoče dati le s spreobrnjenjem, to je z resničnim zavedanjem, da človek se ne sooča z minljivimi sporočili, ki so tipično posvetna in minljiva, temveč ga neposredno nagovarja edina večna Beseda božjega izvora, ki se ne more spreminjati, ampak zahteva le naš “amen”.
