Panta rei… (πάντα ῥεῖ ὡς ποταμός)
Ko sem začel s klasičnim študijem na Filozofskifakulteti, smo poleg učenja prvih fraz v grškem jeziku spoznali tudi misel o tisti plemeniti zibelki naše civilizacije, ki je bil helenski svet; med prvimi filozofi, s katerimi smo se seznanili, je bil neki Heraklit, ki je živel med 6. in 5. stoletjem pr. Kr. Če pa smo se česa spomnili (in se še spominjamo) o tem filozofu, je bil to znameniti izraz “Panta rei” – “Vse teče”, “Vse mine”, s katerim je otvoril teorijo postajanja, stvari, ki niso nikoli enake in ki niso in ne morejo biti večne: »Vse teče. Ne moremo se dvakrat spustiti v isto reko in se ne moremo dvakrat dotakniti smrtne snovi v istem stanju, vendar se zaradi impulzivnosti in hitrosti spreminjanja razprši in zbira, prihaja in gre.”
Le kako mu lahko zameriš? Da vse mine in da ne more biti isto, niti po nekaj sekundah se zavedamo že po drobnih stvareh vsakdanjega življenja: zrak, ki ga dihamo, ni več tisti, ki smo ga dihali nekaj sekund prej, sončni žarki da nas zadenejo, potujejo tako hitro, da si je to nepredstavljivo, da bi enega obdržali vsaj za nekaj trenutkov, in tudi najtrši materiali v naravi, podvrženi slabemu vremenu, spremenijo svoje bistvo. Če to velja za nežive stvari, koliko bolj velja za ljudi, opremljene s telesom, ki se nenehno spreminja, z mislijo, ki ni nikoli enaka, z dušo, ki v različnih trenutkih enega dneva doživlja različna in nasprotujoča si čustva. … vse teče, vse mine, nič ne ostane večno. In to lahko tolaži, lahko pa je tudi razlog za dezorientacijo, saj pogosto človeštvo (posameznik, pa tudi kot celota) potrebuje stabilnost, gotovost. Pogosto jih išče v situacijah ali ljudeh, katerih moč in karizma se zdita tako samozavestni in močni, da postanejo “totalizirajoči” ali “totalitarni”, kot so režimi, ki so jih pogosto vzpostavljali skozi zgodovino. Ker pa tudi zgodovina mineva, so tudi oni šli pod njene “kaudinske vilice” in pogosto pogubno zapustili prizorišče tega sveta, ker so bili v iluziji večnosti. A na tem svetu ni nič večnega, saj vse mine.
Ali skoraj. Kajti po besedah današnjega evangelija nekaj ne mine. “Nebo in zemlja bosta prešla, toda moje besede ne bodo prešle.” Ko Jezus izreče, kar učenjaki opredeljujejo kot “apokaliptični diskurz” ali “eshatološki diskurz” (skupno trem sinoptičnim evangelistom, čeprav se med njimi razlikujejo), preroško napove, kaj bosta evangelist Marko in njegova skupnost videla na lastne oči in bosta prva doživela padec in propad Jeruzalema, večnega mesta, ki ni več večno, pod udari rimske represije, predvsem pa propad templja večnega Boga, večkrat prezidanega skozi zgodovino, a tokrat dokončno uničeno v ruševine. Strašen zgodovinski trenutek, zaradi katerega so se judovski ljudje kot nekoč v svoji zgodovini vprašali: “Kje je naš Bog?”. Kam je šel Bog v svoji veličastni zunanji podobi, ki jo simbolizira tempelj? Kje je slava našega ljudstva? Kje je ponos, da je njegova izbrana in najljubša rodbina nad vsemi ljudstvi na zemlji? Vprašanja, ki so se skozi zgodovino večkrat ponovila v dramatičnih dogodkih mnogih ljudstev, vsakič, ko je eden od močnih ljudi tega trenutka neizprosno klonil pod udarci postajanja, pod udarci sveta in zgodovinskega obdobja, ki je, tako kot vsak človek, ustvarjen za minljivost: saj »vse mine«.
V Jezusovem govoru mine vse: »sonce in luna« (aluzija na starodavne astralne religije, ki so še vedno zelo zakoreninjene v miselnosti Bližnjega vzhoda), »zvezde« (sklicevanje na velikane zgodovine, tiste, ki bi jih danes imenovali » VIP-ji« ali, za verodostojnost v prevodu, »zvezde«), »moči, ki so v nebesih« (ki so v judovstvu veljale za fizične navzoče v nebesih, vedno pripravljene zoperstaviti se edini moči, božanski, nepremagljivi, tisto, kar pa ne moremo reči za človeštvo, odvisno od dobrega in slabega vremena, ne samo meteorološkega, teh “nebeških sil”). Vse mine: religije s svojimi obredi, slavni ljudje s svojim bogastvom in veličastnostjo, naravne kataklizme, za katere se pogosto zdi, da bodo naredile “konec” tega sveta. Vse mine: a “moje besede ne bodo minile”.
Dobro poznamo njegove besede: to so besede, ki izražajo to novo sporočilo, to novo zapoved, to novo oznanilo, ki ni nič manj pretresljivo kot mnoga senzacionalna zgodovinska dejstva. Sporočilo njegovih besed je jasno in se nanaša na edino zapoved, ki nam jo je zapustil Jezus: ljubezen. Vse mine torej, le ljubezen ne mine. Ker ljubiti Boga in ljubiti drug drugega, kot on ljubi nas, je edina gotovost, ki jo imamo v svetu in v zgodovini, sestavljeni iz človeštva, ki mu težko zaupamo, prav zato, ker ni večno, prav zato, ker, kot vsaka druga stvar, tudi to “prehaja”.
Danes bi rad zaključil z besedilom pesmi velike argentinske pevke, ki je umrla pred 12 leti, Mercedes Sose, simbola v svoji deželi (in ne samo) boja za državljanske pravice in enakosti: tiste stvari, ki če temelji na ljubezni, in prava ljubezen, nikoli ne mine, medtem ko se vse ostalo spremeni. Navajam po spominu nekaj njenih verzov:
»Spreminja se površinsko
Vse se močno spremeni
Spremeni se način razmišljanja
vse se spreminja na tem svetu.
Podnebje se z leti spreminja
zamenja se župnika ali škofa
in tako se vse spremeni
kar spremenim, ni več isto.
Ampak to ne spremeni moje ljubezni
kjerkoli me najdeš
ne spomin ne bolečina nista ista.
In kar se je spremenilo včeraj
jutri se bo spet spremenilo
tako kot se spremenjam jaz
v tej daljni deželi.
Spremeni se, vse se spremeni…
