Ljubezen ima svoje zapovedi
»Če bi na zemlji vladala ljubezen, bi bili vsi zakoni odveč,« je dejal že Aristotel, ki je identificiral idealno merilo za vzpostavitev mirnega človeškega in državljanskega sobivanja. Edini pravi zakon je tisti, ki nas odpira svobodi in nas dela mirne do sebe in drugih; tista, ki neposredno izziva vest in voljo, ki sebi in drugim postavlja koherentne cilje, predvsem pa zakon, po katerem ne morem drugače, kot da bi drugega sam obravnaval kot drugega, njegovih pravic kot lastne pravice, njegovega dostojanstva in osebnega spoštovanja. To je zakon ljubezni, saj obstaja, kot je trdil sveti Avguštin, človek lahko dela, kar hoče: “Ljubi in potem delaj, kar hočeš.” Ljubezen je »polnost postave«, opozarja Pavel in dodaja: »Kdor ljubi drugega, je izpolnil postavo. Pravzaprav, ‘Ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne kradi, ne poželi in katera koli druga zapoved, je povzeta v tej besedi: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe’ (Rim 13,8 – 10) in če je potrebno, poplačamo vse svoje dolgove do drugih, bo vedno edino neugasljivo nagnjenje v vsakem trenutku medsebojna ljubezen drug do drugega. Nobenega dvoma torej ni, da kdor uveljavlja nesebično, ponižno in iskreno ljubezen, izpolnjuje vso postavo, to pomeni, da ostane zvest vsem božjim zapovedim. Z lahkoto lahko dodamo, da tisti, ki živijo iz ljubezni, izpolnjujejo zahteve vsake zakonodaje, tudi politične in upravne ter ne glede na kakršen koli etični in verski pristop, saj je prav tako nedvomno, da »ljubezen še nikoli ni nikogar prizadela« (Rim 13,10) in njegova temeljna pravica je graditi tam, kjer sta uničila maščevanje in zloraba.
Janez pa navaja, da potreba po ljubezni med seboj izhaja iz dejstva, da je »ljubezen od Boga« (1 Janez 4,7), ker pravzaprav, če je res, da je nemogoče ljubiti druge, ne da bi bili sami ljubljeni, z vidika vere je malo verjetno, da bi ljubili bližnjega, ne da bi se zavedali, da ljubezen prihaja od Boga, ki je prvi prevzel pobudo za človeka in v svojem razodetju ni zanikal, da se nam želi v celoti podariti. Bog nas ljubi, zato se imejmo radi. Zapoved iz Pete Mojzesove knjige nakazuje, da Boga ljubimo predvsem »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vso svojo močjo«, pri čemer ne kaže na možnost ali predlog, temveč na resnično zapoved, ki izhaja iz božanske transcendence kot take, tako iz temeljnega motiva, zakaj nas je Bog prvi vzljubil, kot tudi iz same narave Izraela kot ljudstva: ravno kot skupnost ljudi na poti, da ponovno odkrije samega sebe, so Izraelci povabljeni, da ljubijo Boga, in če jim spodleti, spodletijo spoštovanja vseh zapovedi, ki jih imajo kot ljudstvo, kot izbrano ljudstvo.
Tudi za Jezusa ljubezen do Gospoda ne predstavlja nič novega ali dodatka k predpisom. Zanj je tudi očitno, da mora vsak Izraelec izražati spoštovanje in iskreno ljubezen do vseh. Če je res, da ljudstvo najde svojo moč in vitalnost v Izraelovem Bogu, je prav tako res, da je tudi za lastno preživetje nujno, da ljubi svojega Gospoda. Tudi povabilo k ljubezni do bližnjega ni bistveno novo: prisotno je že v Stari zavezi. Jezus pa razširja obzorje »bližnjega«, ga razširja na sovražnike, predvsem pa vsakega izmed nas spodbuja, naj postane »bližnji« drugemu, torej naj zbliža vse razdalje in premaga socialne razlike in predsodke. Ljubiti Boga z vsem srcem, umom in močjo je enakovredno temu, da mu dajemo prednost v vsej svoji individualnosti in v vsej svoji osebi; v tem medsebojnem odnosu z Bogom se popolnoma predati, a z enako intenzivnostjo moramo biti naravnani tudi do bližnjega, torej tudi do sovražnika, do tujca, da ne zanikamo obsega vere. s katerimi se povezujemo z Bogom.
Janez upravičeno trdi, da je lažnivec vsak, ki pravi, da ljubi Boga, medtem ko sovraži svojega brata (1 Jn 4, 19 sl); Resnica, da Bog je, se izliva v vsa svoja bitja in še posebej v tiste, ki jih postavlja poleg nas; v bližnjem, ki ga opazujem, razlagam resničnost Božje navzočnosti v veri, če pa izpustim ljubezen do brata, izpustim oziroma zanikam svojo vero. In postanem sovražen do resnice, lažnivec in zloben. Kdor potrjuje ljubezen do Boga in ne ljubi svojega brata, je neiskren do absolutne resnice, ki je Bog, nima resnice do drugih in tudi sebe izneveri, kajti ne prepoznati Boga v bratu, ki ga sovraži, pomeni tudi zanikati svojo človečnost. Sveti Jakob, čeprav ob različnih priložnostih, trdi, da je vsak, ki posluša Božjo besedo in je ne uresničuje kot pozabljiv poslušalec, primerljiv z nekom, ki se pogleda pred ogledalom in nato odide, pozabivši, kako je bilo (Jak 1, 23 – 24); to pomeni, da ne uporablja samo prevzetnosti do Boga in brezbrižnosti do drugih, ampak celo zanemarja svojo podobo, lastno fiziognomijo in ne skrbi zase. Kako pravzaprav ne videti lastnega odseva v Besedi ljubezni, ki nam jo Bog sporoča in katere odmev vpliva na ljudi, ki jih srečamo na naši poti, še posebej na uboge in trpeče? Pod kaznijo, da smo se izneverili, moramo Boga iskreno ljubiti, ko v vsakdanjem življenju izpolnjujemo njegovo voljo, torej spoštovati univerzalni zakon ljubezni, ki je resnična sestavina naše vere, pa tudi resnični izraz naše veroizpovedi, ki je dejansko zanikana, ko je reducirana le na čaščenje ali devocijsko prakso.
