“Ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali”
»Priče in preroki« – »Ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali«: pri tem geslu, ki povzema sporočilo papeža Frančiška, se razmišljanje obrne na svetovni misijonski dan, dogodek, ki vedno zaznamuje predzadnjo nedeljo meseca oktobra, že 95 let. Zelo starodaven datum, če pomislimo, da se noben drug svetovni dan v Cerkvi, razen tistega migrantov in beguncev, ne praznuje že skoraj stoletje. In to zato, ker misijonska stvarnost ni ena od mnogih resničnosti Cerkve, ni ena od njenih mnogih dejavnosti, ni ena od mnogih pastoralnih dejavnosti, ki se izvajajo: je del njene narave. Ali je Cerkev misijonarska ali pa ni Cerkev; ali Cerkev oznanja evangelij ali pa ni Cerkev; ali se Cerkev približa vsaki ženi in vsakemu moškemu, še posebej trpečim, ali pa ni Cerkev. To so pogovori, ki jih pogosto vodimo in se jih spomnimo prav ob takšnih priložnostih, morda le enkrat na leto, potem pa jih pozabimo do konca naših dni, dokler nas ne spomni liturgija ali koledar. Toda, kot pravi naslov papeževega sporočila, povzet po izjavi Petra in Janeza na začetku Apostolskih del, »ne moremo molčati o tem, kar smo videli in slišali«.
In kaj je tisto, kar smo videli in slišali, česar ne moremo skriti? Pričevanje in prerokba (dve značilnosti misijona, na kateri smo poklicani, da se osredotočimo v tem letu) nas spodbujata, da drugim povemo, kaj pomeni za nas srečanje z evangelijskim sporočilom: to pomeni “govoriti ljudem v imenu Boga” ( prerokba), ne da bi trdili, da druge poučujemo o naukih ali vedenjih, za katere se sami trudimo uresničevati, ampak smo le »priča«, kako lepo, pomembno, temeljno smo srečanje z Jezusovo osebo in sporočilom vsi poklicani opravljati to nalogo; toda znotraj Cerkve, kot se zgodi z vsakim poklicem, obstajajo izkušnje, ki so imele na poseben način možnost – rekel bi dar – pričevanja, tudi v preroški obliki, o tem, kar je bilo videno in slišano.
Izkušnja misijona »ad extra«, torej izven meja svoje lokalne Cerkve in pogosto tudi domovine, je nekaj, kar daje tistim, ki to doživljajo, možnost pripovedovanja, pripovedovanja o tem, kar vidijo in slišijo, kot nekaj globokega drugačen od vsakodnevne rutine in vsakodnevnega načina življenja vere, ki smo jo prejeli. In to ne zato, da bi delali folkloro o veri ali vzbujali misli, ki spominjajo na »eksotične« razsežnosti življenja: za to je dovolj izlet ali počitnice v tujini, kar je vsekakor veliko bolj koristno in sproščujoče kot misijonarska izkušnja, ki v sebi ima bogastvo, velik potencial, da spremeni življenje in način videnja stvari s strani tistih, ki ga živijo, in morda tudi tistih, ki pridejo v stik s tistimi, ki so ga živeli.
Težko povem neposredno, kaj lahko podoživimo ob misijonskih izkušnjah samih misijonarjev; ko pa se od mene zahteva, da tudi sam v svojem okolju postanem vsem prinašalec vesele novice, je pa težko, ker je naše delo na župnijah zastarelo, pastorala, ki je zastala v času. In ne vidimo poti naprej. Tako nam lahko kaj pomeni pričevanje enega misijonarjev:
“Pogosto namreč verjamemo, da je misijonar nekdo, ki odhaja v druge dežele, kamor bo poklican, da oznanja, obhaja, dela, gradi, razveljavlja, spreminja, razvija itd. Morda je moja vizija nekoliko preveč »sebična«, vendar sem prepričan, da nam misijonska izkušnja misijonarjev služi več kot ljudje, s katerimi se srečujem. In pomagalo mi je predvsem zato, ker mi dajo priložnost videti in poslušati stvari, ki so drugačne od tistih, ki jih vidimo pri misijonih. Ni nujno, da izkušnja misijona ljudi, ki ga živijo, naredi »boljše«: vedno pravim, da te misijon zaradi svoje razsežnosti bistvenosti in tudi zaradi »surovosti« določenih situacij, s katerimi prideš v stik, postavi » golo in surovo” v tem, kar ste, pri čemer na plano prinese vse vaše pomanjkljivosti in vse vaše kvalitete ali vaše sposobnosti. Torej, če imate slab značaj, bo misija še bolj izpostavila vaš slab značaj; in če imate velikodušno in pozorno srce, vas bo poslanstvo naredilo še bolj pozornega in velikodušnega. Zagotovo pa te lahko misijonska izkušnja »obrne navznoter«, torej te prisili, da odvržeš marsikatero svojo shemo in mnogo svojih vizij in te prisili, da vidiš in prisluhneš temu, kar te obdaja, da razumeš, kaj vse si prejeli od svoje Cerkve, od svoje domovine, od svoje družine in kako je – hkrati – vse to omejeno in omejujoče. Imeti misijonsko izkušnjo z odprtimi ušesi in očmi (vendar tudi z nosnicami!), namesto s široko odprtimi usti in rokami, vam pomaga izboljšati to, kar ste imeli od rojstva in svojo vzgojo v veri, pa tudi videti njegove meje, zlasti glede določenih prepričanj. Iz misijonske izkušnje se vrneš v svojo Cerkev in se naučiš videti stvari drugače, prenašati stvari, ki jih prej nisi sprejemal, biti bolj odprt do konkretnih situacij v vsakdanjem življenju ljudi, ne misliti, da resnice, ki si jih spoznal in pridobljeno iz vaše izobrazbe sta ena in edina življenjska resnica, da zazrete ceste in poti, po katerih še niste hodili, da zavržete misel, da “moramo tako, ker se je vedno tako delalo”.. .ponavljam: ne zato, ker te je misija izboljšala, ampak ker ti je odprla oči in ušesa, in potem ne moreš več molčati o tem, kar si videl in slišal. Tudi s preroškim pogledom, torej ne molčati pred krivicami, neenakostmi, zlorabami, tako tistimi, ki jih doživljaš na jugu sveta, kot tistimi, s katerimi se vsak dan srečuješ v svoji državi in v svojem mestu.”
Če prevzamemo tisto, kar je pripovedovano v današnjem evangeliju, kdor je poklican, da živi misijonsko izkušnjo, prejme isti klic, kot ga je prejel Bartimej, ki se ob soočenju z mimoidočim Gospodom sliši reči: »Pogum, vstani: kliče te!«: in srečanje z Jezusom, Davidovim sinom, ti odpre oči, da spet vidiš pravilno in mu slediš, kamor želi, da greš.
