Kristus da, križ ne …
V letih mladinskih in študentskih protestov (od konca šestdesetih do začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja), ko je bilo vse močno postavljeno pod vprašaj, niti krščanska misel in življenje očitno nista bila izvzeta revizije, je bil eden od sloganov, ki smo ga pogosto slišali uporabljati, “Kristus da, Cerkev ne”. S tem so hoteli očitno pokazati, da če je lik Kristusa (zlasti v njegovem revolucionarnem in protitočnem vidiku) še vedno vzbujal določeno fascinacijo v spreminjajoči se družbi, tisto, česar ni bilo mogoče sprejeti, je pa bil institucionalni vidik krščanskega sporočila z vsemi hierarhičnimi in nadstrukturnimi aparati, ki jih je prinesel s seboj, to je institucionalna Cerkev – predvsem pa duhovščina – najljubša tarča protesta. Posebej še seveda naši nadpastirji, škofi. Od tod tudi nenaklonjenost kakršni koli obliki sodelovanja v cerkvenem življenju, ki je pripeljala do postopnega praznjenja naših cerkva in naših občestev, posledice tega čutimo tudi danes, vendar je treba priznati, da Cerkev kot celota ni bila vedno sposobna dati ustreznih odgovorov, čeprav niso bili samopomilovanje, umikanje vase ali na drugi strani frontalni protinapad na »sekularni« svet. Nič torej novega, če se pojavlja nasprotovanje Cerkvi tudi dandanes. Nič čudnega torej, če kakšna rdeča ućiteljica, ki v svoji postkomunistični vnemi zabavlja pri učencih (ki se pač ne morejo braniti) s parolo, da je verouk nepotreben, ker jim duhovniki flancajo pravljice. Pa to je še malo, če pomislimo, kaj se dogaja po Francji, ko zažigajo cerkve (40 cerkva že menda v tem letu) in pobijajo duhovnike.
Če pomislimo še na to, da je imel Jezus sam protestni odnos do oblasti in verskih ustanov svojega časa. Božjemu Sinu ni bilo lahko doseči, da bi človeštvo njegovega časa razumelo, da je njegov Oče Oče vseh in da nas želi vse kot svoje otroke, ker je to pomenilo sprejetje usmiljenega Božjega obličja brez sodbe in obsodbe, ljubeč obraz, pripravljen na odpuščanje in spravo, obraz, ki se je bolj ukvarjal s tem, da človek ljubi in da ga ljubi, kot pa s tem, da se ga boji. Predvsem pa ni bilo lahko prepričati tistih, ki so ga poslušali, da so sprejeli, da je on Kristus, Mesija, ki ga je stoletja pričakovalo izraelsko ljudstvo, kajti to, kar je ljudstvo pričakovalo (začenši od voditeljev, a ne samo njih), je bilo vodnik, vodja, verski voditelj, ki je sposoben okoli sebe zgraditi veličastno kraljestvo Izrael in na ta način pregnati iz obljubljene dežele oblastnike, ki so jo zatirali, v tem primeru takratno Rimsko cesarstvo.
Jezus večkrat poskusi, da bi ljudem dal vedeti, da božje kraljestvo ne sovpada z zemeljskim kraljestvom in da Mesija ni tak božji sin, pripravljen na sveto vojno, temveč Sin človeštva, »Sin človekov, kot se je rad opredeljeval, pripravljen pretrpeti vse, kar trpi človeštvo, celo nesporazume, žalitve, preganjanja, smrt samo, in s tem trpljenjem pripeljati človeštvo do lastne odrešitve, v lastno odrešitev, prav zato, ker je sposoben deliti svoje trpljenje, ker je sposoben razumeti utrujenost in šibkost. Ni pa bilo lahko biti sprejet kot tak: in to se ni zgodilo samo pri voditeljih in oblastnikih. Zgodilo se je tudi z množicami, ki so mu pogosto sledile in ga podpirale v vseh njegovih govorih in njegovih izjemnih dejanjih; zgodilo se je tudi z njegovimi najožjimi sodelavci, učenci, ki bi mu morali slediti in ga razumeti bolj kot drugi in ga namesto tega vidijo iz popolnoma izkrivljeni perspektivi. Pri vsem tem je pomemben dogodek, ki ga pripoveduje današnji evangelij.
Ob cesti, torej v drži, ki ni bila nikoli dokončana, v Cezareji Filipovi, na severu Palestine, daleč od jeruzalemskega templja, kjer je bila podoba Boga in njegovega Mesije dobro politično konotirana (in torej v kontekstu, v katerem bi lahko o vsem tem govoril mirno in brez predsodkov), Jezus učence najprej vpraša, kaj o njem pravijo množice, nato pa, kaj mislijo oni sami. Odgovori, ki se nanašajo na razmišljanja ljudi, so skoraj očitni: prerok, reinkarnacija Elija ali Janeza Krstnika, torej figure iz preteklosti, ki so sposobne vzbuditi navdušenje v množici prav zaradi svojih lastnosti voditeljev, tekmovalcev za oblast. Odgovori učencev so namesto tega skoncentrirani v Petrovi izjavi, ki močno presega to, kar si množice mislijo o njem, in izrecno razjasni misli dvanajsterih: »Ti si Kristus«, ti si Mesija, ki ga pričakujemo. Naš vodja je končno prišel in pripravljeni smo izvesti revolucijo, ki smo jo čakali stoletja. In prav jim gre: tako zelo, da jim Jezus strogo zapoveduje, naj o tem ne govorijo z nikomer. Ko pa Jezus nato začne razlagati, kaj pomeni to, da je Mesija, in se dotakne tistih tem, o katerih smo prej govorili, to je vidika delitve trpljenja človeštva do točke trpljenja smrti in nato vstajenja se začnejo težave in konflikti.
In tisti isti Peter, ki ga je razglasil za Mesija, ga z veliko diskretnostjo vzame na stran in ga graja, ker to, kar je rekel, ni bilo tisto, kar so ljudje pričakovali. Peter kot dober revolucionarni Galilejec razmišlja tudi v geslih: »Kristus da, križ ne«! Toda Jezus ne pomisli dvakrat, da bi prihodnjega prvega papeža postavil nazaj na pravo pot: in tega ne stori z isto diskretnostjo, kot jo je uporabil Peter, ob strani, ne da bi jih kdo slišal. Pred vsemi učenci ga definira kot »Satana«, nasprotnika Boga in njegovega načrta za človeštvo, in ga na silo vabi, naj se vrne na svoje mesto, za njim, torej naj bo učenec kot vsi drugi, kot prej, ker se je Peter izkazal za hujšega od tistega ubogega in nedolžnega “gluhonemca”, ki je bil prejšnji teden ozdravljen, nezmožen poslušati, še preden je spregovoril. Peter govori in ugovarja, še preden je poslušal, kaj ima Jezus povedati.
Jezus je s svojimi učenci jasen, tako kot je z nami danes.
Ali želimo biti Jezusovi učenci? Začnimo ne razmišljati v sloganih ali govoricah; začnimo govoriti o Jezusu ne zaradi tega, kar »ljudje govorijo o njem«, zaradi tega, kar smo slišali govoriti o njem, zaradi tega, kar nas je naučilo izročilo, zaradi tega, kar smo bili na pamet učeni v katekizmu. Vse veljavne in lepe stvari, temelj naše zgodovine z Jezusom: potem pa moramo na koncu odkriti Jezusa in pogumno povedati, kdo je za nas, kaj govorimo o njem, kaj predstavlja – in ne, kaj smo mi pripovedovali o njem – za naš vsakdan. In za to moramo slediti njegovi šoli in ga poslušati. Tudi zato, ker nam danes sporoča nekaj zelo jasnega: ali ste razumeli, da sem jaz Kristus, Mesija, tisti, ki rešuje človeštvo? Dobro: potem, “če” mi hočeš slediti (pozor, “če” hočeš iti za menoj, ker te nihče ne sili, da si moj učenec, kristjan, krščen in prakticiran … to mora biti tvoja izbira, in ne diktirana izbira iz “to počnejo vsi” sprejmi, da je moja pot enaka tvoji vsakodnevni poti, pot vsakodnevnega križa, ki ga nosiš na svojih ramenih, pot vsakodnevnega truda, truda biti moški ali ženska in trud biti kristjan, trud dela in trud verovanja, trud gradnje in trud hoje z menoj. Kajti – zaključuje Jezus v današnjem evangeliju – obstaja samo ena pot, da rešimo svoje življenje in mu damo smisel: izgubimo ga »zaradi njega in evangelija«, torej zanj, z njim in tako, kot ga je on dal drugim s svojim križem in trpljenjem, ne pa v ukazovanju in gospodovanju nad drugimi.
Je vse to težko? Da, brez dvoma je: toda Jezus nas ne obvezuje, on nas vabi, nam ponuja svoj »če« … »če hočete iti za menoj«. Nedvomno utrujajoče potovanje, ki poteka skozi Križ: a »če« mu zaupamo, je to potovanje, ki se konča s Kalvarijo navzdol, blizu groba, ki pa bo ostal srečno in dokončno prazen.
