Trda je ta beseda
Takrat je veliko Jezusovih učencev po poslušanju reklo: »Težka je ta beseda! Kdo jo lahko posluša?« Po začetnem mrmranju sledijo žolčne razprave, zdaj tisti, ki poslušajo Jezusa, pridejo do bistva in pridejo do priznanja: »Ta beseda je težka«. In imajo popolnoma prav. Še danes mnogi sledijo religiji »čutenja«: delaj, kar čutiš, če ti je v veselje, naredi to, sicer zavrni, pusti, da vse teče, raztopi se v morju niča, išči svoje dobro počutje, delaj, kar želiš, mislim, da je tako edino prav. Nočemo zapustiti svojih mehkih in udobnih sedežnih garnitur, opravičujemo se z izrazi, kot so: »življenje je že tako težko«, in odraščamo brez hrbtenice, bolj kot nevretenčarji kot pa ljudje s hrbtenico.
Toda z Bogom Jezusa Kristusa gre slabo: on je strokovnjak za človeštvo, dobro ve, kako delujemo, in ker nas je naredil zanj, je vsaka podrobnost našega življenja pred njegovimi očmi, v njegovem srcu. Ve, da za življenje potrebujemo okostje z zdravimi in močnimi kostmi, dobro povezanimi, potrebujemo mišično tkivo in krvožilni sistem, prebavni sistem, po možnosti delujoče možgane, srce in vse tiste organe, ki omogočajo človekovo življenje. Ker nas je tako dobro poznal, se je noro zaljubil v nas, v našo človečnost, tisto človečnost, pred katero bežimo in ki jo je tudi On izbral in izvolil zase, brez filtrov, brez privilegijev, a živi vsako našo dimenzijo.Kako daleč je Bog Jezusa Kristusa od raztapljanja, od ustvarjanja praznine, On, tako mesen in konkreten, praktičen … in neudoben, tako neudoben. »Ta beseda je težka«: to bi lahko bil moto našega življenja v veri, kažipot za tiste, ki začenjajo pot z Bogom. To je težka beseda, ker mora podpirati življenje vesolja, vaše življenje. Težko je, ker to ni sveža voda, ampak obilen kruh, ki daje energijo in moč. Težko je, ker je to cesta, po kateri hodiš, kamen, na katerem zgradiš hišo, rama, na katero se lahko opreš v težkih trenutkih, vrata, ki ti omogočajo vstop in izstop, hkrati pa varujejo tvojo svobodo. Nič drugega kot raztapljanje!
Jezus, ki je v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo zaradi tega, jim je rekel: »Ali vas to sramoti? Kaj pa, če bi videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej?” Jezus torej stvari poslabša. Pogosto, ko nekdo napade katero od naših mnenj ali kritizira vero, pogosteje Cerkev in njene napake, poskušamo minimizirati, prikriti, najti način, ki vse popravi. Če se na steni pojavi razpoka, Jezus trajno prebije steno. Pot, ki se je začela z učlovečenjem, nadaljevala s popolnim darom Gospoda Jezusa in se zaključila z vrnitvijo k Očetu.Ta pot tvori krog, ki povezuje nebo z zemljo in pripelje zemljo k nebu. V sredini je svet, naš svet, središče Božjega delovanja. S spoštovanjem osebne svobode, v trenutku, ko rečemo “dobro, Jezus, pojdimo”, smo spremljani v tem vrtincu dobrega, ki povzdigne našo človečnost do navzočnosti Boga, da ga brez strahu gledaš v oči, kot otrok z očetom. “Duh je tisti, ki daje življenje, meso ni za nobeno rabo; besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.” Opozorilo: zelo nevaren verz, če se napačno interpretira. Tukaj ni rečeno, da je meso in s tem materija negativno, ampak samo meso. Dobro vemo, kako je Božji Sin prevzel naše telo, da bi bil eden izmed nas in za nas, toda to meso, ne glede na to, kako sveto je, nam ne bi koristilo, če ga ne bi poživljal Duh, če Duh ne bi vibriral v tisto človeško vlakno, če ne bi bil Duh ‘edini potrebni’, kot sveti Bruno imenuje Boga. Meso je sredstvo, pomembno, a cilj je Bog, cilj je življenje v Bogu in brez kril Duha ne bo šlo… bomo kot tisti mestni golobi, ki se nasitijo smeti, pozabljajo na čistost, nebo, razprta krila v čistem zraku. Kaj bi letali drugam, ko pa je tukaj toliko mastnih smeti. To se zgodi, ko obiščemo pokopališče: »ali se tukaj vse konča?«. Da, meso ima svoj začetek in svoj konec, toda ta krog, ki ga Bog zariše okoli nas, razreši našo žejo po neskončnosti in večnosti. Pokopališče je le ena stopnja, pa niti ne najpomembnejša, prav gotovo ne zadnja.
“Toda med vami so nekateri, ki ne verjamejo. Zato sem vam rekel, da nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.” Bistvo je vedno to: vera, vera, zaupanje. Tudi med ljudmi je zaupanje osnova odnosa, katerega koli odnosa: službenega, ekonomskega, socialnega, čustvenega. Brez zaupanja odnosov ni mogoče graditi. Brez zaupanja ostane krog, ki povezuje nebo z zemljo, prazen. Pomislite, koliko moči imate: lahko rečete “ne, nisem v njegovem načrtu ljubezni” in s tem preprečite Božje delo. Povabilo je vedno veljavno in če ste nekega dne rekli ne, se lahko vedno vrnete in rečete, morda z rdečimi obrazi: »Gospod, spet sem razmišljal o tem, tukaj sem, gremo«, On pa se vam nasmehne in reče: »Gremo«. Vedno se spomnimo, da je ena Božja lastnost, morda največja, preprostost. Mi smo tisti zapleteni.
“Od tistega trenutka se je veliko njegovih učencev obrnilo nazaj in niso več šli z njim.” Jezus je nato rekel dvanajsterim: “Ali želite tudi vi oditi?”. Soočeni s tem zaključenim krogom, po mrmranju, po tem, ko so se grenko prepirali, se mnogi (ne le nekateri) obrnejo nazaj, se odločijo, da se ločijo od Učitelja, da se vrnejo tja, kjer jih je Učitelj srečal, da se ne spominjajo in si povrnejo moči, ne, temveč je to odnos zavračanja in zapiranja. Ti obrnjeni hrbti, ta trdota srca bi lahko bila (in tudi je) križev pot, strašna agonija za Gospodovo srce, ki vidi tiste, ki mu je sledil, tiste, ki jih je varoval in ljubil, kako odhajajo. Zapustijo Učitelja, ker je njegova beseda ostra, kdo ve, kaj so iskali, morda svobodnega peka, zdravilca, politika, ki reši vse težave, filozofa. Ne najdejo ga in ob pogledu na krog ugotovijo, da središče ni ideja, religija, ampak njihovo življenje, ki ga je treba oblikovati, poustvariti po stopinjah Učitelja. Ker ne verjamejo, ne zaupajo, se obrnejo nazaj. Na drugi strani evangelija pa Jezus povabi Petra: »Pojdi za menoj« (Mt 16,23), to je, učite se znova od mene, hodite za menoj, ne zapeljite se na stranpot. Tu pa evangelij ne pušča nobenega dvoma: »obrnili so se in niso več šli z njim«. Popolna zavrnitev in zapuščenost.
Jezus tudi tukaj stvari še zaostri: »Ali hočeš tudi ti oditi?«
Jezus očisti ta človeški trgovski tempelj in ga spet naredi za »hišo molitve«, torej očisti svoje učence, ne zato, ker jih noče, ampak ker brez zaupanja ni odnosa, ni poti. Obstajajo ovire, spotikanja, škandali, godrnjanje, razprave. Brez zaupanja se zapravljajo ogromni viri, zapravljajo se eksistencialna sredstva, življenja uničuje pehanje za neumnostmi. Jezus želi ohraniti vse, vendar je zelo jasen: to je načrt, dajem vse od sebe, kaj pa storiš ti? Imam vso potrpežljivost in znamo počakati, ampak kaj si se odločil? Nič več oklevanja, nič več ‘ni časa’, nič več polovičarstva. Teodorik piše svojemu sinu svetemu Robertu Molesmanskemu: »Bogu daš vse ali nič. Bodi svetnik.”
Simon Peter mu je odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja in mi smo verovali in spoznali, da si ti Božji Sveniki.” Trda beseda, če jo sprejmemo in se držimo, postane beseda večnega življenja. Lahko pride do godrnjanja in razprav, spopadov, celo zanikanja, a na koncu ostane izkušnja Boga, njegova ljubezen, zaupanje, odnos, to, kar se sčasoma zgradi z njim, smo tudi mi ubogi, impulzivni, prestrašeni , bežimo, potem se vračamo, jokamo, izpovedujemo svojo vero, a vseeno se razočarani vračamo k svojim poklicem, misleč, da je zdaj vsega konec, takrat je dovolj že pogled Učitelja, da odžene vsak oblak, postavi nas nazaj na noge in ponovi, potrdi naš da, naš “amen”, za vsako ceno. Ni pomembno, kako močna je nevihta, ki izbruhne nad našimi glavami: skušnjave, dvomi, strahovi, tesnobe: temeljno je, da ostanemo močno zasidrani na ostro, a zelo nežno in srčno besedo Učitelja, ki je tudi Gospodar časa in zgodovine. Ve, kaj dela, pustimo se voditi, z lepim, močnim in radostnim da. Bog je blizu.
