Tiste dni je Marija vstala in se naglo odpravila proti goram, v Judovo mesto (Lk 1,39).
Izročilo (ki sega v 6. stoletje) pravi, da je to mesto vas Ain Karim, šest kilometrov zahodno od Jeruzalema. Pot, ki jo opravi Marija, je precej naporna: od Nazareta je približno, po tedanjih cestah, vsaj 150 km. Verjetno se je zato, da bi to dosegela, pridružila karavani romarjev, ki so bili na poti v Jeruzalem: potovanje nemajhnega pomena, že tako zapleteno od Jeruzalema do gore, tudi glede na neprijetnosti poti in nevarnosti, s katerimi se je popotnik moral soočiti. Upoštevajte v besedilu izraz “v naglici”, ki ga je Luka že uporabil ob drugih priložnostih; bolj kot hitrost pri hoji po poti kaže na psihološko razpoložljivost pozornosti za druge, značilno za tiste, ki so »ubogi« ne samo v materialnem smislu (kot pastirji, prim. Lk 2,16), temveč tudi v duhovnem smislu. (kot Zahej, prim. Luka 19,6). Danes bi rekli: “Komaj čakam, da vidim Elizabeto”.
(Marija), ko je vstopila v Zaharijevo hišo, je pozdravila Elizabeto.
Šalom (שלום), zdravje, blagoslov, sreča, mir. Pozdrav je močan znak komunikacije, ki se začenja in je ne bi želeli prekiniti, vključuje pa oba, ki vstopata v ta odnos. Pogosto je danes med ljudmi, ki se redno srečujejo, ta gesta ukinjena. Včasih vstopamo in izstopamo iz družine tako rekoč brez pozdrava, kot da je to odvečno dejanje. Shalom, je objem, znamenje miru: je veliko več kot naš »zdravo« ali tisti bolj anonimni »živijo«, ki je danes v modi predvsem med mladimi; aktualizira in predstavlja darove, ki jih etimološko vsebuje. Ta “šalom” med Marijo in Elizabeto takoj vzpostavi občutke hvale, veselja in hvaležnosti, občutke, ki jih najverjetneje le dve nosečnici zmoreta v celoti izraziti. O tej skrivnosti materinstva bi bilo treba veliko razmišljati. Kako se je Marija lahko spomnila istega pozdrava, ki ji ga je namenil angel? Šalom, Marija! Gospod je s teboj: napolnil te je z milostjo (Lk 1,27-28). Blagoslovljena, ker je Gospodova mati. S sprejetjem je sprejela projekt Nove zaveze in postala nova Skrinja, dom Sina Najvišjega. V njej se bodo izpolnile velike stvari, ki jih je Bog obljubil. Vse to dobro izraža odlomek iz Apokalipse, ki ga danes oznanjamo v prvem berilu, v svoji poudarjeni simboliki, ki je ni lahko razlagati: »Tedaj se je odprl Božji tempelj v nebesih in skrinja njegove zaveze se je prikazala v templju. Na nebu se je pokazalo veliko znamenje …« (Raz 18,11; 19,1).
MariJa je malo več kot dekle: dekle, ki bi danes hodilo v srednjo šolo ali delalo kot prodajalka v veleblagovnici. Deklica kot mnoge druge, kakršne srečujemo vsak dan, katere ekscesi, melanholije in fantazije, značilne za mladostnike, nas presenečajo in pogosto vznemirjajo. Ki postanejo ženske z izmuzljivimi ritmi. Toda eni od teh deklet, ki je pripadala družbi, v kateri so bile ženske diskriminirane, a je hkrati imela veliko moralno moč, je Bog nagovoril z napovedjo odrešenja. Luka je pesnik: pove nam, da je to oznanilo oznanil angel. Toda kako naj namesto tega, onstran dobesednosti, ne pomislimo na zavedanje, morda doseženo v neprespani noči, ko čutimo Božjo tišino, ki nas teži, nato pa, skoraj z nekakšno osvetlitvijo, odkrijemo, da je Bog projekt za vsakega od nas in da ta projekt vključuje zaupanje in zanašanje ter poteka skozi globoko občestvo z zatiranimi v zgodovini? In ob tem čutimo v nekakšni nepopisni stiski lastno zgodovinsko nemoč pred zatiranjem in nasiljem, nemoč, na katero lahko poseže samo On kot Osvoboditelj. A zmore, to je velika skrivnost naše vere, samo če jaz to hočem, če se vsak od nas da na razpolago, da jo uresničimo.
Kristus, Osvoboditelj, je spočet v eni tistih temnih noči, ko morda človek nima več niti daru solz in neprespano čakanje postane tiho klicanje. Naša kultura, ki je še vedno zaznamovana z učinkovitostjo, šovinizmom in nasiljem, si težko predstavlja, da bi Bog lahko izbral dekle, mlado, nežno in človeško neizkušeno žensko, revno Palestinko, ki ni obiskovala niti univerze niti teologije. izpeljati projekt osvoboditve in dati zgodovini nov tok. Projekt, ki bo pomenil tudi sprejemanje raztrganine in odcepitev od sprejetega in zaželenega ljubljenega otroka. Morda se Jezusovo življenje, vse do njegove sramotne smrti, odvija kot film pred očmi te Palestinke. In zato je danes dan, ko se moramo prikloniti ne le pred to Materjo, Marijo, ampak pred vsemi palestinskimi materami, ki poustvarjajo njeno dramo in njene boje v zgodovini. Upajmo, da tako Marijo dojemajo naše družine in se za vedno osvobodijo tistih upodobitev, ki jo prikazujejo kot kraljico, obloženo z zlatom in bleščicami, z žezlom v roki, s svetom pod nogami. To bi bil način, da bi ga zanikali v njegovi najbolj intimni in najgloblji resničnosti. Bolj univerzalno. Svet Marija nima pod nogami, ampak v srcu.
Na enak način smo lahko kot družina morda tudi del tega projekta osvoboditve. »Gospod je s teboj,« pravi angel Mariji. Vsakemu izmed nas pa pravi tudi: »Gospod je s teboj«; to pomeni, da nam je blizu, blizu kot Marija. Po temnih nočeh, ki polnijo naš obstoj, kot smo premišljevali že minulo nedeljo, po neznosni božji tišini, po boju vere in nezmožnosti zaupanja in zanašanja, bomo ob zori morda tudi mi kot Marija zmogli razumeti, da je »Bog-za-nas« – tako bi si želeli politiki, ki kličejo Boga za pričo in poroka svojih hudobij, vojn in zlorab do revnih; in fundamentalisti vseh zemljepisnih širin in dolžin planeta; in morda nas samih, da utemeljimo “naše” resnice – naredil prostor za “Bog-z-nami”; malik, tisti malik, ki je sposoben narediti vsako vero pogubno, se je razbil; na njegovo mesto je stopila oseba, Kristus. Šele ko se kot Marija zavemo, da nas Duh napolnjuje z milostjo – in tisti, ki resnično živijo ali poskušajo živeti zakrament zakona, ta govor dobro razumejo –, lahko začutimo, kako ob našem bije Božje srce, »Božje z nami«, in postali kot posamezniki, kot par, kot skupnost, kot družina gibljivo orodje osvoboditve. Danes ni nič bolj nujnega kot pot do osvoboditve
Magnifikata, katerega pesem danes ganjeno obnavljamo – ker mora biti naše branje pesem – ne moremo razumeti, ne da bi se vrnili k Marijinemu odgovoru na angelovo oznanilo: »Tukaj sem, Gospodova služabnica sem. Oh! Bog stori z menoj, kakor si rekel (Lk 1,38). “Tukaj sem” … “Tukaj – jaz!”. Jezik dostopnosti. Tisti ponosni in »sovražni« (gnusnega: bi rekel B.Pascal) ego, ki napaja klasično filozofijo in vso moderno kulturo, ki bremeni naše odnose, je treba oslabiti, da bi končno dosegli kenozo, izničenje, samoizničenje. Jezus, ki mu je Marija pustila majhen prostor v sebi, je isti Jezus, ki se je od svoje matere naučil sposobnosti soočenja s samoto, ki se bo prenesla v samo samoto Getsemanskega vrta in križa. Toda Mati je razumela načrt Boga Osvoboditelja in nas naučila brati zgodovino ne od začetka, ampak od spodaj, od vstajenja: Pavel piše kristjanom v Korintu: »Zdaj pa je Kristus vstal od mrtvih, prvine tistih, ki so umrli. Kajti če je smrt prišla po človeku, bo tudi vstajenje mrtvih prišlo po človeku. Kajti tako kot v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi prejeli življenje. Vendar vsak na svojem mestu: najprej Kristus, ki je prvina; potem, ob njegovem prihodu, tisti, ki pripadajo Kristusu. Takrat bo konec, ko bo izročil kraljestvo Bogu Očetu, potem ko bo izničil vsako poglavarstvo in vsako oblast in moč« (1 Kor 15,20-24). To je projekt. Za Jezusa, kot za Marijo, pa tudi za vsakega izmed nas, sposobnost sprejeti subverzivno tveganje petja z življenjem in brez strahu (lepa, spet povezava z evangelijem minule nedelje!), ker so ponižani vzvišeni, da je prišla ura odrešitve za revne, da bo Moč preklicana in spremenjena v služenje, da bodo bogati izgubili lažno varnost posesti in da ne bodo več imeli zadnje besede. Če si tega res želimo, vse to ne bo več utopija – ki nikoli ni nekaj, kar se ontološko nikoli ne more uresničiti, a čigar uresničitev onemogočajo Kneževine in Oblasti – temveč dogodek, ki se lahko spremeni v našo pesem osvoboditve. Zaupanje, veselje, upanje, novo življenje, boj za osvoboditev v pričakovanju vstajenja: to so močna sporočila za vsak par in vsako družino na današnji dan, ko praznujemo Marijino vnebovzetje v nebesa.
