Gospod, pomnoži našo vero in pomagaj nam, da te ljubimo!
Prvo berilo te nedelje iz Druge Mojzesove knjige, se nedvomno navezuje na evangelij. Nanaša se na mano in prepelice, pa tudi na Mojzesov lik. Sveti avtor piše, da je bila osvoboditev iz Egipta veliko dejanje, vendar pot v puščavi postane vse težja in Judje se pritožijo Mojzesu in Aronu, ki prosita za kruh in meso. Bog se odzove tako, da ljudem pošlje mano in prepelice. Mana, hrana, ki prihaja iz nebes, je bila osupljivo znamenje božje ljubezni in so jo kasneje obravnavali kot duhovno hrano. Po mnenju nekaterih biblicistov bi lahko bili prepelice in mana naravni pojavi, ki so prisotni še danes. Prepelice se v jatah izseljujejo med Afriko, Arabijo in sredozemskimi državami ter se ustavijo tudi na Sinajskem polotoku. Kar zadeva mano, bi to bil belkast izloček grma, ki raste v sinajski puščavina tamariski, grmu, ki sprošča ob posebnih pogojih nekakšen bel užitnen izloček. Bog bi torej nahranil svoje ljudstvo, pravijo biblični učenjaki, s tem, da bi jih na poti hranil s to hrano; postale so znamenje njegove zaščite in ljubezni. Prepelice in mana so se vernikom zdele darila z neba.
No, v evangeliju smo slišali, da gre množica iskat Jezusa, ker so jedli in so siti. So preprosto radovedni in jih zanima predvsem materialni kruh, senzacionalni čudeži. Ne spuščajo se dlje v možne pomene senzacionalnega čudeža, ki so mu bili priča in pri katerem so sodelovali. Pripravljeni so celo priznati, da je Jezus, kot smo slišali prejšnjo nedeljo, pričakovani Mesija in ga želijo postaviti za kralja, da bi se lahko otresel jarma tuje nadvlade in rešil njihove težave. A dlje ne bodo pripravljeni iti. Dialog med Jezusom in množico se začne z vprašanjem: “Rabi, kdaj si prišel sem?”. Na to vprašanje Jezus odgovarja: »Ne iščete me, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli te hlebe in se nasitili. Ne delajte za jed ki mine, ampak za hrano, ki ostane za večno življenje, ki vam ga bo dal Sin človekov.” To pomeni, da jih Jezus vabi, naj se »zaposlijo«, ne da bi pridobili materialni kruh, ki bo spet propadel, ampak da se odprejo njemu, ki lahko da kruh, »ki traja za večno življenje«. Zdi se, da množica spet ne razume in sprašuje: “Kaj moramo delati, da bi opravljali Božja dela?”. Jezus, ugotavlja evangelist, odgovarja: »To je Božje delo, da verujete vanj, ki ga je on poslal«, to je: »Morate verovati, da sem jaz kruh, ki prihaja iz nebes, poslan od Očeta in ki daje življenje svetu. Kruh, ki hrani za vedno.”
Toda veličastni čudež, ki ga je naredil Jezus, množici ni dovolj, zato prosijo za nova znamenja, da bi verjeli, bolj prepričljiva znamenja: »Kakšno znamenje delaš, da vidimo in ti verjamemo? Kakšno delo opravljaš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Dal jim je jesti kruh iz nebes.” Na tem mestu, piše Janez, Jezus pravi: »Resnično, resnično, povem vam: Ni Mojzes tisti, ki vam je dal kruha iz nebes, ampak moj Oče je tisti, ki vam daje pravi kruh iz nebes. Zares, Božji kruh je tisti, ki se spusti iz nebes in daje svetu življenje.« Te Jezusove besede pomenijo, da je »on mana, ki so jo čakali«. Med Judi je namreč veljalo verovanje, da bo Mesija prišel na praznik pashe in takrat bo mana začela padati z neba. Zato Jezus pojasnjuje, da ni bil Mojzes tisti, ki je izgnancem dal kruha iz nebes, ker ga je jedel sam Mojzes, tako kot drugi. Gospod je bil tisti, ki je dal mano. Mojzes je samo prepoznal izvor darila in povabil ljudi, naj se zahvalijo. Iz tega evangeljskega odlomka potegnemo naslednji zaključek: iščemo Božjo moč, ne pa življenja Boga. Pogosto imenujemo vera tisto, kar vera ni. Pogosto imenujemo religija tisto, kar je pravo nasprotje vere. Iščemo prednosti vere, vendar nočemo verjeti in nočemo spremeniti svojega življenja.
Poleg tega ta perikopa želi, da razumemo, da kruh ni dovolj, da bi se človek nahranil: potrebna je druga hrana. Preprosto povedano, človek se ne more nahraniti zgolj z dobrim počutjem. Torej tisti, ki živijo samo za blaginjo, se bodo prej ali slej utopili v niču; potem družina, ki se ukvarja le s pomnožitvijo blaginje svojih otrok, izvaja pravilno operacijo, glede na miselnost sveta, vendar v skladu z vero izvaja operacijo nesreče, ker materializem obsoja Kristus, ki pravi: « Ne kopičite si zakladov na zemlji, kjer molj in rja razžirata in kjer tatovi vlomijo in kradejo; namesto tega si nabirajte zaklade v nebesih, kjer jih ne užijeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kajti kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (prim. Mt 6,19-21).
Hranjenje ima vsekakor svoj pomen. In Jezus je to dobro pokazal s tem, ko je izvedel čudež. Toda njegova gesta ni bila samo človečnost, temveč je želel tistim, ki so prosili: »Gospod, vedno nam daj tega kruha«, dati vedeti, da je on pravi kruh življenja: »Jaz sem kruh življenja; kdor pride k meni, ne bo nikoli lačen in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen!” To pomeni, da je prišel od Boga in tisti, ki ga sprejmejo, »bi imeli življenje in ga imeli v izobilju« (prim. Jn 10,10). No, Jezus se razkrije kot tisti, ki je sposoben potešiti lakoto in odžejati vsakega človeka. Bog nam daje kruh, torej tisto, kar potrebujemo za življenje, pogosto pa še več, mi pa ga prosimo za več in se obnašamo kot muhasti otroci, ki jim ni uslišanja v prošnjah, tudi najbolj banalnih in nekoristnih. Zanima nas bančni račun, lepa hiša, zagotovljen obrok in zdravje … pogosto, prepogosto pa nas ne zanima Bog! Toda kolikokrat je Gospod pomiril viharje našega življenja, nas ozdravil, potolažil, napolnil z darovi! Vendar Boga še naprej bodisi odlagamo na stran bodisi smo maloverni ljudje. Prosimo h Gospodu, naj poveča našo vero, poveča našo zapuščenost vanj, poveča hvaležnost za to, kar dela za nas, in nam pomaga, da ga ljubimo »z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in z vso močjo« (prim. Mk 12,30).
