Ali ni to tesarjev sin
Jezus je za domačine vir škandala in to je središčno sporočilo današnjega evangelija, to je vpliv, ki ga je Jezus imel, ima ga in bo za mnoge, ki se mu približajo v spotiko. Kajti Jezus Kristus je isti včeraj, danes in na veke (Heb 13,8). Gospod je oznanil svoje blagre v govoru, ki jih je navedel (glej Mt 5,1-12 in Luka 6,20-23). Obstajajo pa še 3 drugi blagri, ki jih je razglasil v različnih obdobjih svojega življenja. Ena od njih je bila razglašena nekega dne, ko je nenadoma med razlago duhovnih zakonov neka žena občudovana vzkliknila: blagor maternici, ki te je nosila, in prsim, iz katerih si jemal mleko! – Jezus je takoj odgovoril: Blagor pa tistim, ki poslušajo Božjo besedo in se jo držijo! (Lk 11,27-28) Drugo je bilo oznanjeno v znamenitem 2. prikazanju vstalega Jezusa znotraj dvorane zadnje večerje, ko je priskočil na pomoč Tomaževi šibkosti in ob izpovedi vere vzkliknil: ker si me videl, si veroval; Blagor tistim, ki kljub temu, da niso videli, verujejo! (Jn 20,29) Še enega pa najdemo na koncu odgovora, ki ga je Jezus dal na dvomljivo vprašanje Janeza Krstnika, ki so mu ga posredovali njegovi odposlanci: blagor tistemu, ki ga jaz ne pohujšam (Mt 11,6). Zato imamo pred Jezusom ljudi, ki so pohujšani, in ljudi, ki niso pohujšani. Toda zakaj smo pohujšani in ali nas bo Jezus še naprej pohujševal?
Markovo besedilo nam razkriva, da je bistvo pohujšanja v malo verjetni združitvi med Božjo močjo/modrostjo in zelo preprosto Jezusovo človečnostjo kot za naše pojme nemogočem sobivanju dveh narav – božje in človeške.
Nekoč je ob koncu evharističnega slavja k meni pristopil moški z besedami: »Lepa je vaša pridiga, oče, zgled komunikacijske veščine in poznavanja njenih zakonitosti. Kakšen magisterij ste naredili? Na kateri univerzi ste to naredili?” – Odgovoril sem mu: »če ti je moja pridiga koristila, pomeni, da si izkusil delovanje Svetega Duha«. Toda ta moški me je začudeno in potem nejeverno pogledal, ko sem na njegovo vztrajanje ponovil, da nisem opravil nobene specializacije v tem smislu.
V vasi je bil Jezus znan kot tesarjev sin. Pred njimi ni imel nobenih posebnih kvalifikacij ali poverilnic, ali diplom sinedrija. Dejansko je ves škandal tam, v vedenju, ki ga je hotel povzdigniti v absolutno samo zato, ker je natančno poznal celotno družinsko okolico in ker je vedel, kaj počne v svojem oznanjevanju (Mk 6,2b-3).
Njegovi sodržavljani so najprej začudeni, nato pa se pohujšujejo, ker se Božja modrost in moč kažeta v človeku, za katerega menijo, da ga dobro poznajo. Sprva so tudi oni začudeni (Mk 6,2a), vendar ne morejo sprejeti Jezusove novosti in ga definirajo kot nekoga dobro znanega, kot tesarjevega sina Jožef in Marije. Krščanstvo je versko škandalozna vera, ker temelji na šibkem mesu-telesu Jezusa (je Bog in človek), ki se je razen v grehu podredil celotnemu človeškemu stanju, sestavljenemu iz utrujenosti, vsakdanjih potreb, dela, počitka, odnosov, življenja in smrti. Tertulijan je to rekel s to izrekom: “salutis cardo”, to je, človeško meso je temelj odrešenja, ker to prihaja iz dotika Jezusovega “mesa” z vero. Ne odreši nas preprosto to, da pripadamo njegovi Cerkvi. Tako kot Nazarečani se lahko tudi kristjani slepijo, da mislijo, da vedo vse o Jezusu, in namesto tega ostanejo le pri navideznem znanju. Trditi, da verjamemo, da je Jezus Bog, je lahko enostavno, vendar verjeti, da je Bog človek Jezus iz Nazareta, pa sploh ni očitno.
Prerok je zaničevan samo v svojem kraju, med svojimi sorodniki in v svojem domu. Pa ne le v Nazaretu, ampak povsod, tudi v svoji Cerkvi je Jezus zavrnjeni Bog, ker sta njegova modrost in delovanje še naprej samo ljubezen. Čudno, ampak tako pač je. Radi bi, da bi bil drugačen, s prerogativi, ki mu jih zelo radi nataknili kot obleko, a mu ne pripadajo. Naša “predstava” o njem nima nobene zveze z Njim. Spominjam se nekega bibličnega tečaja za mlade, ki so ga pripravili mladi sami. V scenografijo okolja so fantje postavili podobo Jezusa s pojavom junaka Supermana: skupaj z jezuitskim duhovnikom smo nemudoma naročili odstranitev zavajajoče risbe. Nekateri pisci so to storili tudi s papežem Frančiškom na nekaterih zidovih Vatikana. Takoj jih je dal izbrisati.
Hkrati pa nam ni všeč, da On prevzema naše prednosti, kot so šibkost, ranljivost, meje, zmotljivost, brez katerih bi jih z veseljem pripisali komu drugumeu. Tisto, kar sicer najraje zavržemo in preziramo, prav tisto, kar je pritegnilo in vodilo Gospoda, da nas je ljubil celo do križa. Nikoli ne smemo pozabiti, da oznanjamo križanega Kristusa, pohujšanje za Jude, nespamet za pogane (1 Kor 1,23).
