Komentar Markovega evangelija 3,20-35
V teh besedilih opazimo dve opoziciji; Jezus s svojimi sorodniki (na začetku in na koncu) in oster kontrast s pismouki (v sredini). Poglejmo na kratko tisto s pisarji; obtožujejo Jezusa, da dela čudeže po vplivu demonov. Nesmiselno je to: Bogu (Jezusu) prisodijo, da ga ima v oblasti demon, z njim ravnajo sovražno, ga obrekujejo in trpinčijo. In Jezus jih z veliko potrpežljivosti skuša spodbuditi k razmišljanju: kako naj gre kraljestvo, ki je razdeljeno v sebi, naprej? To je univerzalno načelo; Kako se lahko znajdete, če ste doma “ločeni”? Kako lahko obstaja skupnost, skupina prijateljev, prezbiterij (=skupina duhovnikov), če je razdeljena? Tudi hudič ne bi mogel storiti nič, če se mu ne bi človek podredil. Zato Jezus pravi, da je ON osvoboditev od zla, ki ga sproži znak, da je prišel tisti, ki je močnejši od zla. In potem govori o bogokletju zoper Svetega Duha, ki ne bo nikoli odpuščeno; misli na tisto skrajno otrdelost srca, ki te pripelje do tega, da zanikaš dokaze in se trmasto in ponosno zapreš pred resnico. In če se človek takole zapre, mu niti Bog ne more nič, tako kot je rekel sveti Avguštin: “sonce sije na vse hiše, pride pa noter, če od znotraj odpremo okna”.
Zdaj pa preidimo na nerazumevanje sorodnikov. Najprej, za boljše razumevanje, moramo upoštevati, da je bila v Jezusovem času družina osnovna referenca posameznika za vključevanje v družbeno življenje: svetu si se predstavljal kot del svoje družine in si imel družbeni status, odvisno od družine, ki ji pripadaš (npr. prepoznali so vas kot sina iz družine Furlanovi, ali Mesarjevi npr., ki opravlja določeno delo, torej ste “vredni” glede na družbeno raven vaše družine); ne le to, pogosto je bila družina tudi kraj dela (nadaljeval si očetov posel) in podpore (zapustiti jo je pomenilo tveganje prihodnosti), od tebe pa se je zahtevalo, da nadaljuješ družinsko podjetje, daješ svoj prispevek in skrbiš za starše v starosti. Jezus »prelomi« s temi družbenimi normami; odreka se vsemu za oznanjevanje božjega kraljestva, živi potujoč iz kraja v kraj, v uboštvu, kliče k sebi učence (može in žene) in »podira« nekatere kulturne in verske zakonitosti časa. Tokrat je Jezus v neki drugi hiši, ne v hiši svojih staršev, kjer uči; hiša se tu pojavi kot kraj poučevanja in skupne rabe. Po »kanonih« zdrave pameti se Jezus obnaša čudno, nečastno; poučuje v prostoru, ki se za molitev in branje Biblije to ne uporablja (to je bila sinagoga), v stiku z mnogimi ljudmi (morda je bilo tam nekaj nečistih ljudi) in se ne ustavi niti za trenutek, da bi jedel. Za svojce je to preveč, pravijo da je “iz sebe” in gredo ponj. Ne razumejo njegovega poslanstva in bi ga radi ustavili; ta izhaja iz skrbi zanj (gre za tipično držo obrambe »svojih«), pa tudi iz želje po obrambi samega sebe: sramotiti sebe je pomenilo onečastiti družino. Družinski člani niso v odkritem nasprotovanju Jezusu, vendar jih skrbi, da bi njegova neprimerna dejanja ali besede (= v nasprotju s postavo ali trenutnimi pravili življenja) lahko ogrozile družinsko čast (razmišljujoči ljudje?).
Množica je medtem sedela okoli njega. Rečejo mu: Glej, zunaj te iščejo tvoja mati in tvoji bratje. Mama in bratje ostajajo zunaj: zakaj? Hiša (v grščini oikos) je podoba hiše učencev, prostor skupnosti; kot da bi imeli težave pri vstopu med učence. Ne vstopijo: morali bi spremeniti družinski odnos, privoliti v ravnanje kot Jezus, ki »sramoti« družino po vzorcu časa. Osupljivo je, da med njimi Marko poudarja, da je bila tam tudi “njegova mama”. Toda kako, Marija? O ja, tudi ona; tudi Marija je opravila svojo pot vere in se trudila razumeti Jezusa; do njega očitno ni bila sovražna, le človeško jo je skrbelo zanj in ni povsem razumela njegovega sloga, a njena veličina je bila prav v tem, da je postala njegova učenka, da mu je sledila, poslušala in uresničevala njegovo Besedo. In tisti, ki so mame ali očetje, dobro vedo, da poslušati in slediti svojemu otroku, odrekati se avtoriteti nad njim, ni enostavno.
Kako pogosto še danes hoja za Jezusom vodi v nesporazume na družinski ravni; koliko mladih, ki so poklicani, se bori predvsem s starši, ki ne razumejo njihove veličine, koliko ljudi, ki začnejo spreobrnjenje, je nerazumljenih in zasmehovanih: naj jim Gospod da milost, da bodo vztrajali.
In nazadnje Jezus v svojem odgovoru pravi: Tukaj sta moja mati in moji bratje: oni so tisti, ki izpolnjujejo Očetovo voljo. Tu nam Jezus pokaže novo družino: družino Cerkve, učencev, ki imajo samo enega Očeta, Boga, in en življenjski slog: izpolnjevanje njegove volje. Družinske vezi niso izključene, ampak dobijo nov pomen: Jezus premakne in razširi družino z naravne na nadnaravno raven. Kako čudovito bi bilo ponovno odkriti pripadnost tej veliki družini; delati za oblikovanje krščanskih občestev v cerkvah, ki prepogosto spominjajo na velike »delivce svetega«, od koder vsakdo, potem ko ga prejme, odide tako sam kot takrat, ko je prišel! Prosimo Gospoda, naj nam pomaga biti in živeti kot njegovi pravi družinski člani, prinašati na svet »alternativni slog« Božjih otrok, katerih zakon je ljubezen.
