Sveta trojica 2024

Kristjani smo “izven pameti, a drugačni od njih …”

Medijski uspeh rock skupine “Maneskin”, ki je zmagala v Sanremu in na tekmovanju “Eurovison” s pesmijo “Zitti e buoni”, nas spodbudi k razmišljanju o sporočilu, ki ga vsebuje besedilo, in o ekscentričnem načinu, ki se prenaša. Presenetljiv je refren pesmi, ki vedno znova hvali biti “iz sebe”, v prvi in ​​drugi osebi ednine, nato pa želi vse nas vplesti v prvi osebi množine: «Sem nora, a drugačna od njih; ti si nor, a drugačen od njih. Mi smo nori, a drugačni od njih.” Jaz, ti, mi: biti nor – to nas združuje, a obstajajo načini kako biti nor. Obstaja “odštekana” narava odvisnika, preprodajalca drog in alkoholika. Toda rocker, ki ga prevzamejo izključno divjost glasbenega ritma, razdražene geste in dvoumna ekscentričnost obleke, želi biti “drugačen od njih”, čeprav vedno “iz sebe”. Na določeni točki se v prekrivajočih se besedah ​​besedila, ki spominja na posnetke situacij, postavljenih drug drugemu brez očitne logične povezave, pojavi stavek z globokim pogrebnim pomenom: »Na nagrobniku piše, v moji hiši ni boga«. Hiša, prostor zasebnosti in intime, postane pokopališče. Nagrobnik določa odločitev, da ne želimo gostiti Boga. Pravzaprav se lahko odločimo, da bomo »izven pameti«, če želimo pobožaniti zvrst glasbe, ki se lahko nato spremeni v »iz sebe«, slava, ki jo je pridobil cunami “všečkov” televotinga.

Vstopili smo v tehnološko in znanstveno dobo osvajanja vesolja, saj je naša človeška vrsta sposobna raziskovati neizmernosti galaksij, črnih lukenj, zvezd in planetov z vedno močnejšimi in izpopolnjenimi teleskopskimi instrumenti. Milijoni dolarjev se porabijo za vesoljski turizem elit, osvajanja Lune in Marsa. Izgubljena točka v vesolju, imenovana “Zemlja”, ostaja sistem, sestavljen iz neštetih podsistemov naravne in vitalne biotske raznovrstnosti, kjer človeški um težko ohrani vso bujno ustvarjalnost skalnatih konformacij in zemlje, morja, flore, favne in človeške umetnosti. Zakaj se človeška vest povzdiguje, češ da je »zamotana«, ker je nagrobnik z napisom: »V moji hiši ni boga?«.

Ali je in obstaja Stvarnik?

Čeprav polni umetniških in intelektualnih darov, mar niso tudi tu omejena in ranljiva bitja? Zdaj znana rock pesem pravi: «Umazan si […] od blata; […] cesta je navkreber, […] videl sem sol in nato solze.” Kdo je Stvarnik in kdo je stvarstvo, smo slišali iz Pete Mojzesove knjige: »Bog je ustvaril človeka na zemlji«. Bog je stvarnik vsega, kar obstaja, in se seli »od enega konca nebes do drugega« (Mt 4,32a). Danes smo tukaj, da slavimo svoje bivanje “izven pameti”, drugačno od tistih, ki absolutizirajo glasbo, slavo, denar in svojo brezpogojno svobodo, da želijo in delujejo, kot da Bog ne obstaja. Slavimo, da smo »iz sebe« v čaščenju Očeta Stvarnika po Sinu, »za katerega in zaradi katerega je bilo vse ustvarjeno« (Kol 1,16c), kjer je raznovrstnost vseh vrst in harmonija biotske raznovrstnosti ki nas spodbuja k kontemplaciji ustvarjalnosti in brezplačnosti božje ljubezni, znamenja Svetega Duha, ki je prisoten v vsem. Vse okoli nas je dar. Nič nam ne pripada kot izključna last. S tem ko postanemo gospodarji narave, jo uničujemo s svojo koristoljubnostjo, ki ne spoštuje vrednosti vsega, kar je »drugo« od nas.

Obstaja božanska prisotnost, ki čaka, da jo odkrijemo. Skrivnost našega minljivega obstoja na tem planetu Zemlja izvira iz nje. Današnji kristjani smo ob izstopu iz cerkve »izven pameti« in imamo pogum, da držimo Božjo besedo v svojih mislih in dobro premišljujemo v svojem srcu, da rečemo tistim »iz sebe«, ki so drugačni od nas : »Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji: drugega ni« (5 Mz 4,39).

On ni odsoten.

Je resničen, diskreten, potrpežljiv, je spoštljiva sedanjost. Vstopili smo v dobo medijskega komuniciranja, na spletu smo vsi med seboj povezani. Naš pametni telefon nas štiriindvajset ur na dan povezuje z oceanom besed, besed in slik, slik z vsega sveta. Pesem Maneskin pravi: “Na žalost ljudje govorijo, ne vedo, o čem govorijo.” Zdi se, da se utapljamo v morju novic, podatkov, lažnih novic, tračev, mnenj, predsodkov. Pesem pravi: »Odpelji me tja, kjer sem na vodi, ker tukaj pogrešam zrak«. Zasičeni smo z besedami in morda je nelogičen slog besedil današnjih pesmi, brez sintaktične povezave med stavkom in stavkom, najbolj zgovoren znak, kako zelo se utapljamo v tem morju brezmejne komunikacije. V neizmernem oceanu komunikacijske kulture smo kristjani »izven pameti«, drugače kot tisti, ki imajo cele dneve ušesa pripeta na slušalke. Drugačni smo, ker smo odkrili obstoj že razpoložljivih in danih besed Očeta, združenih s Sinom v Svetem Duhu.

Smo »iz sebe, drugačni od njih«, v premišljevanju božjih besed in zapovedi, ki od nas zahtevata boj s tišino, izpraznjenostjo, umirjenostjo, ki jo trd in kovinski rock nikakor ne želi. Med oceanom besed se upira Božja beseda, ki se razodeva človeštvu in prenaša iz roda v rod v Svetem pismu in našem življenjskem pričevanju. Preden smo kristjani postali to kar v bistvu smo, ko smo se odločili biti poslušalci Božje besede in njegovih zapovedi, je bil Oče združen s Sinom v Svetem Duhu! Peta Mojzesova knjiga nam pove, da se je Bog Stvarnik razodel tudi kot Odkupitelj. On je Bog »iz sebe«, nor od ljubezni do našega človeštva, ki je padlo v najrazličnejše oblike suženjstva zaradi sebične korenine človeškega srca: »Ali je bilo kdaj kaj tako velikega kot je to in ali je kdo že slišal za kaj podobnega? To pomeni, da je ljudstvo slišalo Božji glas, ki je govoril iz ognja, kot ste ga slišali vi, in ostalo živo? Ali te je kateri Bog skušal, da bi šel in izbral en narod med drugim s preizkušnjami in znamenji in čudeži in bitkami, z močno roko in iztegnjeno ramo in velikimi strahotami, kakor ti je storil Gospod, tvoj Bog, v Egiptu, pred tvojimi očmi. ?” (Dt 4,32b-34).

Bog je “iz sebe”!

Odločil se je skloniti, da bi z nami komuniciral z uporabo glavnega orodja naših družbenih vezi: besednega jezika. Za to se je odločil tako, da je izbral nepomembno ljudstvo v oddaljenem kotičku Zemlje: Izraelce, trpeče in zasužnjeno ljudstvo, a tudi trdovratno. Ker zapovedi prvega zavezništva niso zadostovale, se je božanska odrešitev v prid človeštvu oblikovala v učlovečeni Besedi, to je v Jezusu Kristusu, Očetovem Sinu, ki je prišel, da prevzame isto človeško stanje kot mi: «Bog je tako vzljubil svet (»ponorel« je od ljubezni do nas), da je izročil svojega edinega Sina!» (Jn 3,16). Polnost resnice, vsebovane v vseh besedah ​​Svetega pisma, se je uresničila z njegovo smrtjo na križu: razodetje norosti brezplačne ljubezni. Za Jude in Grke smo kristjani »v zmoti« verovanja in v oznanjevanju križanega Kristusa, saj je to zanje »neumnost in pohujšanje« (prim. 1 Kor 1,23).

Za nosilce spoznanja smo »zmotni« v prepričanju, da je Jezus vstal, kot se je zgodilo apostolu Pavlu v Atenah: «Ko so slišali o vstajenju mrtvih, so se mu nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: o tem te bomo poslušali ‘drugič’« (Apd 17,32). Kristjani smo skupaj z apostolom Pavlom »iz sebe« verjeli, da je Jezus, ki je umrl in vstal, »izlil Svetega Duha v naša srca« (Rim 5,5). Sveti Duh prebiva v »templju našega telesa« (prim. 1Kor 3,16; 6,19-20). Kljub našim težavam, ker vedno težimo »ne k temu, da delamo dobro, ki ga hočemo, ampak k hudemu, ki ga nočemo« (Rim 7,19), Sveti Duh, ki je že prisoten v vsakem izmed nas, »priskoči na pomoč pri naših slabostih in vztrajno posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi« (Rim 8,26), da bi se lahko vsi skupaj, združeni v ljubezni, prepoznali kot bratje, gostujoči v usmiljenem srcu našega edinega »Abbà, Očeta«, kot ljubljeni otroci (prim. Rim 8,14 -17). V tej kulturi pluralizacije resnic, (ki jih je po mnenju znanega slovenskega ateista toliko kolikor je ljudi na svetu), najrazličnejših religioznih izkušenj, mrzličnega vsakodnevnega teka, potopljenega v številne besede, brez molitve, nas danes vstali Kristus pošilja v ta raztreščeni svet tudi nas, take kot smo, ki še vedno dvomimo kakor takrat  apostoli. »Jezus ni pri sebi« “iz uma je” – so trdili, in taki bi lahko rekli smo tudi mi, ko nas je poslal, da smo takorekoč na straži in oznanjamo njegovo dobro novico o Očetovem kraljestvu. Vstali Jezus Kristus zaupa vsakemu od nas, in zagotavlja, da “krst v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha” ne bo več samo verska služba, ki je še nekako priljubljena v naši krščanski kulturi, ampak naj vse bolj postaja ritual ki razlikuje našo željo, ker smo drugačni tudi mi “iz sebe” do ostalih v spoštljiv odnos z drugimi, ker je to dejanje brezplačnega daru, ki smo ga prejeli od »Boga, ki je z nami do konca sveta« « (gl.Mt 20,27-28), kajti “kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.