Jezus ozdravi gobavca
Gobavost
V berilih tega tedna grozljiva nočna mora bolezni, ki še danes, že samo da slišimo njeno ime, vzbuja strah: gobavost. Levitska knjiga ga podrobno opisuje. Ob prvih simptomih se je bilo treba prijaviti verskim oblastem, ki so potrdile njihov obstoj. Prizadete so takoj izključili iz skupnosti, da bi preprečili kontaminacijo drugih ljudi, predvsem pa zato, ker so veljali za versko nečiste; v primeru ozdravitve so bili vedno duhovniki tisti, ki so potrdili izginotje simptomov bolezni. Gobavost je v resnici veljala za božje prekletstvo, kazen za grešnika. V sodobnem jeziku bi rekli, da gobavost ni le strašna bolezen (na žalost je še vedno prisotna v nekaterih predelih našega planeta), temveč prava »stigma«, fizično stanje, ki do neke mere spominja na moralno stanje, ki določa izključitev subjekta, ki ga nosi. Po Mojzesovem zakonu je bilo približevanje gobavcu prepovedano ne toliko zaradi »modre« zdravniške previdnosti, temveč iz verskih razlogov: v imenu moralnega načela neokuženosti je bil vsakdo, ki ni spoštoval teh pravil, štel za nevernega,« ateist«, bi rekli danes, zato vreden obsojanja.
»Ateistični« Jezus
S temi premisami razumemo nepravilno, nereligiozno, na svoj »ateističen« (po tedanjih normah) način naredi gesto, ki je daleč pred normami tistega časa. Pred njim se pojavi gobavec. Če bi Jezus spoštoval postavo – ki je zadevala tudi njega, Juda: tudi on je bil podvržen njej –, bi se ga moral izogniti, prepustiti ga njegovi usodi, njegovemu stanju, da bi bil izključen iz skupnosti, v kateri je živel. Bilo je »normalno«, »prav«, celo potrebno. Nihče ne bi našel ničesar povedati o tem. Jezus pa tega ne počne. Gane ga sočutje, celo – v pravilnem prevodu izraza – nekaj več, nekaj, kar ima veliko opraviti z jezo, z ogorčenjem. Zoper zakon poda ugovor vesti. Zakonu, poleg tega “verskemu” Marko s svojim treznim, novinarskim slogom poroča: »Stegnil je roko, se ga dotaknil in rekel: »Hočem, ozdravi««. Iztegnil je roko! Ne samo, da se pusti približati, ampak se ga tudi dotakne. Očitno je v nasprotju z zakonom. Do verske norme se postavlja kot “ateist”. Nasprotuje “Svetemu”, ki nam jemlje vso racionalnost. In zaradi tega in njegovih drugih vedenjskih poklicev “ateizma” bo nato poslan v smrt. Ernesto Balducci piše: »… Sveto, ki sili razum k molku, ima vse odgovore, ker prekliče vsa vprašanja. Če je temu tako, je religija pogubna« (L’uomo planetario, Camunia, Brescia 1985, str. 27).
Današnje izkoriščanje vere
Morda danes v naših običajnih življenjskih okvirih (v drugih pa je še vedno tako) ne pošiljamo več v smrt tistih, ki ne mislijo tako kot mi, tistih, ki ne pripadajo naši veri ali tistih, ki ne pripadajo katero koli religiji in jih pravzaprav vse zavračamo, vendar nam uspe, da ne postanemo ogorčeni samo nad nekaterimi operacijami, ki so v nekaterih pogledih še bolj dvoumne: klicati Boga, da jamči za naše odločitve, pogosto za naše napake, kot ko – za tiste, ki so ohranili zgodovinski spomin – npr. takratni newyorški nadškof je blagoslovil vojake, s katerimi so šli klat Vietnamce in z napalmom sežigati njihova riževa polja, ki je edino predstavljalo preživetje teh prebivalcev. Za tistega »vernega« človeka, uradnika svetega kulta, je Bog hotel to vojno! Toda ali lahko Bog želi sovraštvo, maščevanje, poboj? Primeri bi se lahko še nadaljevali, žal, z jasnim sklicevanjem na novejše dogodke. Odločno je treba reči, da odrešenje človeka ni v tako razumljeni veri, veri, v kateri božje ime ne združuje, ampak razdvaja. Človekova odrešitev je v novi etični zavesti, ki pa jo je za zdaj mogoče videti le še kot daljno obzorje.
Greh
»Svoj greh sem ti razodel, Nisem skrival svoje napake. Rekel sem: “Gospodu bom priznal svoje napake” in odpustil si zlobo mojega greha …«. Tako recitira Psalm 31 (32), ki je prisoten v bogoslužju te šeste nedelje v letu, in to vodi k problemu greha, ne toliko zaradi primerjave, ki so jo naredili Jezusovi sodobniki (in ki je v nekaterih “posvečenih” družbah še danes) med gobavostjo in grehom, temveč zaradi dejstva, da tako kot gobavost greh danes dobiva družbeno razsežnost in ne le reduktivno zasebne. Iskreno povedano, pri obhajanju nedeljske evharistije nam ta vidik ni veliko v pomoč. Ko mašnik, ko vernikom pokaže kruh, izreče stavek: »Glej, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta …«, to vodi do dveh pomembnih napak pri razlagi s teološkega vidika. Ko verniki slišijo izraz grehi, ga takoj povežejo s tistimi vsakodnevnimi nezvestobami, ki si jih vsak od nas privošči: “malum in mundo”, tiste napake, ki jih moramo Gospodu (kot pravi psalm) »priznati«, da bi On, Gospod , poln svojega odpuščanja in usmiljenja pomagati, da si lahko opomoremo na poti odrešenja. Toda obstaja nepopravljiv »greh« zgolj s človeškimi silami, malum mundi, “zlo sveta«, kozmični, družbeni greh, tisti greh, ki se ne nanaša le na normo, na moralno kategorijo, ampak na zavestno nasprotovanje človeka božjemu načrtu osvoboditve. To so veliki družbeni grehi, uničenje človeških teles, mest, ki so jih vsebovala; pomislimo na Šoa, ki je bil fizično in psihično uničevanje nasprotnikov neminljivih fašističnih režimih, prezir do žensk in drugačnih, LGTB privržence je nacizem pobijal, dobesedno, pa tudi psihično prizadete its…. pa danšnja proizvodnja in prodaja orožja… Lahko bi nadaljevali. Ta greh je prevzel Kristus, »vzel ga je nase« in ko mašnik pokaže kruh in vino, naj opozori na to Kristusovo odrešenjsko delovanje, »skrito« pod temi vrstami: »Glej tega, ki je vzel nase greh sveta.” Kristus ne »odvzame« (nepopoln prevod latinskega glagola prenašati), ampak vzame ta greh nase, v tem skrivnostnem delu odrešenja.
In družina?
Zavedam se, da bi nekatere morda motilo to branje Markovega odlomka. Seveda bi bilo “dobro” branje epizode veliko manj travmatizirajoče, če bi vse skupaj malo posladkali: Poglejte, kako dober je Jezus … koliko usmiljenja v njegovih potezah … koliko čustev za nekoga, ki trpi … Morda združljivo branje, če z usmiljenjem razumemo držo ponižnega in ubogega srca, ampak – po mojem mnenju – še vedno delno in neločljivo od drugega. Imeti moramo pogum, da verjamemo, da je vera za človeka, ne obratno. Vse, kar ne upošteva človeka, njegovih potreb, njegove središčnosti v Božjem načrtu, je pravzaprav pogubno in ga je treba zavrniti. In spet se bodo tisti, ki jih to branje moti, morda vprašali: “Kaj pa ima vse to opraviti s parom in družino?”. Mislim, da ima nekaj opraviti s tem. Človek se v družini nauči imeti pogum, da ne uboga, kar je nepravično. Spomnim se, da sta pred mnogimi leti v neki družini dva fanta, ki sta se odločila za ugovor vesti, ker sta odklanjala uporabo orožja, tudi tiste »igrače«, ko je bila ta izbira še »neudobna« in protislovna, so zapisali bolj ali manj takole: Pred to možnostjo nismo imeli pomislekov; tega smo se naučili v naši družini, za katero je bila to “normalna” izbira. Zdi se mi pomembno sporočilo, ki ga je treba predlagati trezno, brez kakršnih koli pripomb, vsem, ki ne želijo imeti orožja v roki.
