Naučimo se ceniti dar življenja
Evangeljski odlomek te nedelje nam ponuja pripoved o tipičnem Jezusovem dnevu. Slišali smo, da je Jezus zapustil shodnico, kjer je učil, in šel »v hišo Simona in Andreja v družbi Jakoba in Janeza«. V tej hiši, piše Marko, je bila “Simonova tašča”, ki je “bila vročična in brž so mu pevadli o njej”. Evangelist ugotavlja, da je Jezus »pristopil, jo prijel za roko in jo vzdignil; vročica jo je pustila in ona jim je stregla.” Marko nadaljuje pripoved tako, da zapiše, da »ko se je zvečerilo, so k njemu prinesli vse bolnike« in je »mnoge, ki so trpeli v raznih boleznih, ozdravil«; in končno smo slišali, da je Jezus »vstal zgodaj zjutraj, ko je bilo še temno, in odšel ven, se umaknil na samoten kraj in tam molil. Toda Simon in tisti, ki so bili z njim, so mu sledili. Našli so ga in mu rekli: “Vsi te iščejo!”. Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnje vasi, da bom tudi tam oznanjal; za to sem pravzaprav prišel!”. In hodil je po vsej Galileji, oznanjal v njihovih sinagogah in izganjal demone.”
Iz tega poročila sklepamo, da je bil Jezusov dan sestavljen iz kombinacije skrbi za bolnike, molitve in oznanjevanja Kraljestva. No, po navdihu iz evangelija svoje premišljevanje posvečamo Jezusovi ljubezni do bolnikov in nasploh izkustvu bolezni, tudi zato, ker običajno v tem obdobju leta (natančneje 11. februarja, ko je god. Lurške Matere Božje, ki se je v votlini v Lurdu prikazala mali Bernardki Subirou), obeležuje svetovni dan bolnikov.
Jezus se torej resnično kaže kot »zdravnik duš in teles«. Kristusov prihod je prinesel veliko novico. Pred Kristusom je veljalo, da je bolezen tesno povezana z grehom: “Rabi, kdo je grešil, ta človek ali njegovi starši, da se je slep rodil?” (prim. Jn 9,2), sprašujejo Jezusa glede sleporojenega človeka. Toda z Jezusom se je v tem pogledu nekaj spremenilo. Jezus bolnikom ne pridiga o odpovedi, ne zahteva od njih, naj darujejo svoje trpljenje Bogu, Jezus se jim ne boji približati in se jih celo dotakniti; res se sklanja nad ta telesa, da bi jih ozdravil, ker »je vzel naše slabosti in naše bolezni« (prim. Mt 8,17). Na križu je dal nov pomen človeški bolečini, tudi bolezni: ne več kot kazen, ampak odrešenje. Bolezen – ta strašna situacija, s katero se prej ali slej srečamo vsi – in z njo bolečina nas pogosto vodita v pomanjkanje zaupanja v druge in v življenje … Vendar nas bolezen združuje s Kristusom, posvečuje, čisti dušo, pripravlja na dan, ko bo Bog posušil vsako solzo in ne bo več joka ali bolečine. Po dolgotrajnem zdravljenju po napadu na Trgu svetega Petra je papež sveti Janez Pavel II. napisal pismo o bolečini, v katerem je med drugim dejal: »Trpeti pomeni postati še posebej občutljiv za delovanje božjih odrešujočih sil darovan človeštvu v Kristusu« (prim. Salvifici Doloris, 23).
Zaradi bolezni so mnogi postali svetniki. Sveti Ignacij Lojolski se je spreobrnil po rani, zaradi katere je bil dolgo časa pritrjen na posteljo. Odmor zaradi bolezni je pogosto priložnost, da se ustavimo, naredimo inventuro svojega življenja, ponovno odkrijemo sebe in se naučimo razlikovati stvari, ki so res pomembne. V primeru bolezni je treba moliti za ozdravitev. Včasih Bog podeli ozdravitev kot odgovor na molitev, če je to za naše večno dobro. Najboljše pa je, da se prilagodimo božji volji in rečemo kot Jezus v Getsemaniju: »Oče, če hočeš, odmakni ta kelih od mene! Vendar ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (prim. Lk 22,42). Na ta način bolniki niso več pasivni člani Cerkve, ampak najdejavnejši, najdragocenejši člani. V Božjih očeh je lahko ena ura njihovega potrpežljivega trpljenja več vredna kot vsa prizadevanja sveta.
No, ne puščajmo bolnih ljudi v njihovi samoti. Eno od del usmiljenja je tudi obiskovanje bolnikov in Jezus nas je posvaril, da bo ena od točk končne sodbe osredotočena prav na to: »Bil sem bolan in ste me obiskali … Bolan sem bil in me niste obiskali« (prim. Mt 25,36.43). Obiskati bolnega, morda le za nekaj trenutkov, je pomembna stvar. A ker pogosto ni nujno, dolgo odlašamo in se na koncu odločimo, kdaj morda ni več potrebno. Apostol Pavel piše: »če bi imel toliko vere, da bi gore premikal, ljubezni pa ne bi imel, bi bil nič« (prim. 1 Kor 13,2), sveti Jakob pa dodaja: »Kaj pomaga, bratje moji, če kdo pravi imeti vero, a ne deluje? Če veri ne sledijo dela, je sama po sebi mrtva« (prim. Jak 2, 14,17).
Pa prosimo za naše bolne brate, da bi čimprej ozdraveli in se vrnili k svojim dejavnostim, k naklonjenosti svojih dragih, molimo pa tudi za tiste, ki ne morejo več telesno ozdraveti, da bi nas s svojim trpljenjem naučili biti hvaležni Bogu in ceniti dar življenja.
