Pravo obličje Boga
Božični prazniki so prazniki razodetja. Čas je za manifestacijo, za epifanijo. Čas je, da se pustimo uvesti v odkritje pravega božjega obličja in zdi se, da je v našem času zmede in manipulacije, zlorabe in žaljenja božjega imena nujnejša vrnitev da ga pogledamo, da ga ponižno vprašamo: ‘Kdo si, o Bog?’.Na žalost ta drža ponižnosti ni samoumevna za pogosto arogantno človeštvo, ko gre za odločanje o tem, kdo je Bog in kaj mora Bog storiti. Toda zdi se tako potrebna, ko se nanašamo na nekaj – kaj šele na nekoga! –, da vsaj upoštevamo možnost, da je drugi drugačen, kot smo si ga predstavljali, in nas zato preseneti, osupne. Da bi ponovno odkrili okus čudeža, je potrebno zaupati … a zdi se, da je naš svet v vojni proti zaupanju!
Kaj nam sporoča skrivnost Jezusovega krsta danes, v svetovnem kulturnem kontekstu, ki vabi sumničavosti, ki nas vabi k preži, ki neti tanke oblake strahu in ki drugega dojema predvsem kot grožnjo? Prvič, zdi se mi, da nam Bog danes v Jezusu govori, da frakcije, nasprotne strani, bojne črte niso del njega in torej niti njegovega načrta ljubezni do človeka. Jezus, pravzaprav učlovečeni Božji Sin, postane eden izmed mnogih. Pomeša se z množico, se zmede, postavi v vrsto z najrevnejšimi in najbolj marginaliziranimi. Tako izkazuje solidarnost z bedo človeštva v njenem najbolj dramatičnem in najglobljem izrazu, ki je greh. Jezus se postavlja ob bok tistim, ki jih je izkušnja greha razdrobila, in tam v Jordanu, na meji med »obema ljudstvoma«, judovskim in poganskim, s svojo ponižnostjo napenja most bližine in občestva.
Brez romantike. Greh je resna stvar. Rana, ki izvira iz zla, je v človeku, v osebi, in veliko globlje pojasnjuje boleče drame, ki tkejo skupaj toliko žalostnih novic našega časa. Bog se dotakne intimnih strun trpljenja in postane blizu vsakemu človeku, ki se znajde v globoki stiski. Le tam bo, v občutljivem spoštovanju te neizmerne tragedije vsakega človeka, v podpirajočem prepletu božanstva in ranjenega človeštva, v skrbnem in spoštljivem prehodu Boga življenja, kjer se zdi, da je smrt gospodar … in da Je mogoče, da je seme prave svobode cepljeno prav tam?
Da, ker biti svoboden pomeni biti osvobojen. In to je drugo veliko sporočilo današnjega razodetja. Bog se približa grešnemu človeštvu, da bi ga osvobodil. Pravo ime svobode je odrešenje in izhaja iz sprejetega odpuščanja, ker je priznano kot potrebno. Bog pošilja svojega Sina med nas, da bi nas lahko s svojo roko rešil tega suženjstva, zaradi katerega smo sovražniki drug drugemu. Ne sami, ne s svojo lastno močjo, ne kot junaki »vrhunske« kulture, temveč kot bratje in člani istega telesa, lahko v univerzalnem merilu potrdimo najbolj pristne vrednote človeka. Ki so dar, prejet od zgoraj, so nezaslužene milosti in zato resnične in spodbudne. Človek ne potrebuje več praks, ki temeljijo samo na lastnih energijah, kot je pokazala svetost Janeza Krstnika. Sveti Duh novega krsta v Kristusu nas dela za novo bitje. Vse imamo, brezplačno. Lahko ga damo v službo drugim, ki so bratje – vsi. To je prava svoboda.
Tretji vidik nam je dan kot razodetje. Božje obličje nam danes kaže njegovo moč. Je ‘močnejši’ od Janeza in je tudi veliko več: on je Vsemogočni! Toda Božja vsemogočnost je vsebovana v gesti najvišje ponižnosti. Jezus je vsemogočen; res je, a na božji način. Skozi odnos in odnos ljubezni. Božja moč se izraža v odnosu. On je trojični odnos in danes se vsa Trojica kaže kot deležna usode človeka. On je potem sam odnos do človeka in da bi bil tak, se poniža z ljubeznijo. On, ki ni Janez – ‘največji izmed rojenih od žena’ – ki ni ‘vreden, da bi se sklonil, da bi razvezal jermene’, pripogiba svoja kolena in umiva bose noge svojim učencem. To je paradoksalna Božja moč: diakonija, ljubeče služenje. Kdor hoče torej biti Božji, kdor hoče delovati v njegovem imenu, kdor hoče biti varuh njegove stvari – kajti danes je Bog skrajno brez obrambe in trpinčen, tako kot v Betlehemu, kot na Kalvariji – mora hoditi po isti poti poniževanja. Ne z dvigovanjem orožja, temveč s pripogibanjem kolen se odseva pristno Božje obličje, ki je ljubezen. Za konec pa še bistvo vsega. Najbolj pretresljivo razkritje, ki ga tako težko sprejmemo v njegovi eksistencialni resnici. Bog je Sin, ker je Oče Bog jljubezen. In v Njem postanemo otroci. To je vir univerzalnega bratstva. Ni se treba nikoli naveličati poudarjanja resnice, ki je tako trmasto napadena in kršena. Božji otroci smo! Vsi! Zavedanje te resnice nas vodi, da na druge gledamo z novimi očmi ki širi naše srce. Bog zavrača oženje meja, Bog ne ceni ideoloških ovir, Bog zavrača egocentrično razkazovanje. Odpira obzorja, ker ljubi svobodno, ljubi najprej, ljubi brez razlikovanja. Odločen osebno plačati za to ljubezen. Oh, kako nujno je, da še naprej oživčujemo našo družbo s to ljubeznijo, ki je preveč navajena, da jo škandalizirajo samo morbidna čustva, in ni pozorna na vsakodnevne pasti brezbrižnosti in individualizma!
Naj bo odnos, ki potrebuje odrešenje, ponižno služenje, ki širi srce, sinovstvo, ki se spreminja v bratstvo, naša pogumna izbira svobode. Da bi bila naša prihodnost bolj božanska in zato bolj človeška.