Mehka božična svetloba
Premišljevanje iz Božje besede božične večerne maše (Iz 9,1-6; Ps 95; Tt 2,11-14; 2,1-14).
V noči, ko se vse ustavi, ko zapremo svoje naprave in odpremo srce, se nam razkrije skrivnost, ki ohranja naše zaupanje v življenje, naše upanje, našo moč da ljubimo. Skrivnost je v tem, da je ta svet, naše ubogo človeštvo, naša družina s svojimi težavami kraj, kamor prihaja Bog, kjer je Bog, kjer obnavlja čudež stvarjenja in veselja. V sebi in okoli sebe doživljamo svojo krhkost in šibkost; vidimo sile na delu, ki nas pustijo vznemirjene in prestrašene. Celo v teh zadnjih dneh, koliko novic o vojnah, nasilju, ošabnosti in krivicah! Sprašujemo se: zakaj se to dogaja? Zakaj smo moški in ženske taki? Če je Bog postal človek, če se je nastanil med nami, zakaj smo tako daleč od miru, ki ga je Jezus prinesel na to zemljo? Od kod taka želja po moči, po imeti? Toliko nereda in nepravičnosti? Zgodba o Jezusovem rojstvu, ki jo Cerkev pripoveduje vsak Božič, pomaga pri naših vprašanjih, čeprav nam ne ponuja že pripravljenega odgovora. Izaija pozdravlja prihod luči in veselja za konec časa zatiranja; upanje se ponovno rodi za izraelsko ljudstvo in »znamenje« te novosti, tega novega začetka je rojstvo kraljevega sina. Luka v evangeliju pripoveduje o rojstvu Marijinega in Jožefovega sina v srečnih razmerah; tedaj, kot da bi se izpolnila Izaijeva obljuba, je tu luč in veselje: angeli oznanjajo pastirjem odrešenje; in znak le-tega je otrok, kraljev sin… rojen v zavetišču za živali, rojen v revni družini.
Ta zgodba nas vabi, da spremenimo način razmišljanja in čustvovanja. Spontano verjamemo, da smo lahko srečni, če dosežemo najvišjo točko poti in vrednot, ki si jih izberemo za življenje: zakon, družina, delo, vera, posvečeno življenje. Toda na vseh teh poteh doživljamo svojo šibkost, soočamo se s težavami, ki si jih nismo mogli predstavljati; Takrat se nam zdi nemogoče doseči cilj in včasih nam pade pogum, ker se zdi predaleč. Skrita skrivnost, ki nam jo pomaga odkriti svetloba te noči, je Božje učlovečenje; Bog je postal »meso«, postal je krhek in omejen, kot vsak izmed nas: v svojem krhkem in omejenem življenju ga lahko srečamo in mu sledimo. Jezusova »dobra novica« je, da nas Bog ne čaka na vrhu lestvice popolnosti, ampak se spusti tja, kjer smo, in prevzame nase našo šibkost in naše omejitve. Stvarnik se je ponižal, blizu nas je, eden izmed nas je; ni nam treba razlagati svojih težav, naše krhkosti, ker jih pozna, občutil jih je, postavil se je v našo kožo. S tem ko je postal človek med nami, nam odpira pot, da s svojo ubogo človečnostjo hodimo proti njegovi svetosti, ki je uresničitev nas samih. Biti blizu nam daje moč in radodarnost, da se borimo proti silam, ki v nas in okoli nas preprečujejo, da bi rasli, da bi se pogumno odzvali na življenje.
Skrivnost te noči ima obliko paradoksa: Bog pošlje svojega Sina kot otroka, ki potrebuje skrb ženske in moškega, da nam pove, da je naš Oče in mati, da skrbi za nas, da nas v težavah ne pusti samih, ki trpi z nami. Prihaja v otroku, ki ga je treba objeti, zaščititi, braniti in ljubiti, da bi nam povedal, da je On tisti, ki objema nas, ki smo – tudi odrasli – otroci, ki potrebujejo ljubezen, zaščito, obrambo. Takrat se morda zdi, da razumemo, od kod izvirajo vojna, nasilje, ošabnost, krivica: rojevajo se v naših srcih, ko se ne pustimo objeti Bogu, ko se ne pustimo ljubiti; in izgubimo samozavest in moč, ki smo ju sposobni prinesti v ta svet, ljubiti druge. Brez te ljubezni postanemo prestrašeni, zaprti, slabi in smo sposobni raniti, delati škodo. Ko uspemo v sebi narediti prostor za »božansko nežnost«, se odpre pot: ne vzpon na nemogoč vrh, ampak vsakodnevno potovanje, s svojimi radostmi in težavami: v naši družini, v skupnosti, kjer živimo, v tem našem svetu, ki ga je Bog ustvaril in položil v naše roke. Sveti Pavel v pismu Titu razmišlja o skrivnosti učlovečenja in posledicah za tiste, ki se mu odprejo: pojavila se je Božja milost, njegova ljubezen, ki odrešuje vse ljudi. Uči nas zanikati brezbožnost in posvetne želje: to pomeni, zdravi nas strahu, ki nas dela zaprte, sebične, slabe. Uči nas živeti v tem svetu trezno: torej zmerno, ne z vsemogočnimi zahtevami. Živeti pravično: to je, spoštovati druge tako, kot želimo, da oni spoštujejo nas. Živeti s pobožnostjo: to je z vero, ne da bi se počutili kot gospodarji našega življenja, ampak kot prejemniki daru ljubezni, ki je, čeprav presega našo zmožnost razumevanja, položena v naše roke, da obnovi naše veselje in sposobnost dajanja sebe brez zadržkov do življenja, do drugih.
