Spreobrnimo se in pojdimo k Jezusu!
»Začetek evangelija Jezusa, Kristusa, Božjega sina«. Marko začne svojo zgodbo takole, da bi nas spomnil, da je dobra novica Kristus: On mora biti v središču vsega, ker je samo On razlog, da smo kristjani. Te Markove besede nas spodbujajo, da preverimo, da smo kristjani. Prejšnjo nedeljo nas je besedno bogoslužje vabilo k budnosti, danes pa od nas kristjanov zahteva spreobrnjenje, vrnitev k Bogu, spremembo miselnosti in življenja, ki bo sposobno pokazati drugačnost kristjana v primerjavi s tistimi, ki nimajo dar vere.
Toda kako naj se približamo Bogu?
Evangelist predstavlja Janeza Krstnika, ki z besedami preroka Izaija: »Pripravite pot Gospodu, zravnajte njegove steze« rani srca tistih, ki ga poslušajo, in jih odpre velikemu daru spreobrnjenja, ki osvobaja . Janez se torej razodeva kot poslanec od Boga in, ko je postal »glas«, kliče in odločno prosi za osebno zavezo pred Gospodom, oznanja Prihajajočega, Gospoda, ki bo vernike potopil ne le v vodo – kot je naredi -, ampak v Svetem Duhu: “Jaz sem te krstil z vodo, on pa te bo krstil s Svetim Duhom.” Če se vrnemo k besedam »Pripravite pot«, se vprašamo: zakaj moramo pripraviti pot? Kajti srečanje z Bogom zahteva natančno držo, natančno orientacijo, smer potovanja. Dobro si zapomnimo, da če v nas ni pričakovanja Boga; če v nas ni ponižnega zavedanja svoje pomanjkljivosti in krhkosti, Boga ne bomo nikoli našli, le ponižni pridejo do Boga. Za srečanje z Bogom je torej treba spremeniti številne poti: »zravnati njegove steze«; treba je priti iz določenih situacij, predvsem pa je treba spremeniti način razmišljanja in ocenjevanja. No, spreobrnjenje ne pomeni samo prenehati grešiti, ampak nekaj več: pomeni spremeniti človekovo življenje od znotraj; pomeni »demontažo« malikovalstva življenja: zdravja, uspeha, denarja …; pomeni vrniti Bogu primat, vrednost, ki jo Bog ima.
Krstnik, ugotavlja evangelist, »je bil oblečen v kamelje dlake, z usnjenim pasom okoli bokov in je jedel kobilice in divji med«. Janez je v idealni kondiciji za srečanje z Bogom: naredil je konec nečimrnosti, navihanosti, iluzij; on je svoboden, reven človek in živi in pridiga kot prerok. Zaradi tega lahko pridiga, lahko kriči, lahko graja. In ljudje – ugotavlja Marko – gredo iz mesta proti puščavi poslušat novega Elija, ki je hud, a govori resnico. Jeruzalem se nenadoma sramuje samega sebe in gre iskat sporočilo o osvoboditvi v puščavo: puščava je namreč idealen duhovni pogoj za razvozlavanje skrivnosti življenja. In kaj pravi Predhodnik v puščavi? »Kdor je močnejši od mene, prihaja za menoj: nisem vreden, da bi se sklonil in mu razvezal jermene na sandalah.« Ta izjava pomeni, da Janez ne želi vezati ljudi nase: kako lep je ta odnos in kako pomemben je! Na žalost poskušamo ljudi navezati nase. Danes verniki tečejo k duhovniku, ki vzbuja sočutje, ki dobro govori, ki ustvarja vedno nove stvari, ki obhaja lepe maše (kot da bi bile mašne besede od cerkve do cerkve drugačne) … Vse to po človeško gledano. , bi lahko šlo tudi dobro. Zavedati pa se moramo, da hodimo v cerkev zaradi Jezusa Kristusa in ne zaradi duhovnika in novic!
Janez se skoraj boji, da bodo ljudje iz njega naredili razlog svoje vere, da se bodo navezali nanj, zato je opozorilo, ki ga daje, jasno: »za menoj pride drugi!«. Pritegniti ljudi v cerkev torej ne pomeni privabiti ljudi k sebi, ampak jih voditi h Kristusu, ki je naše edino odrešenje. Zato bolj ko postaja Cerkev stroga do sebe in ponižna pred Bogom, bolj ji uspeva biti kraj srečanja med človekom in Bogom: ko je vera v Boga, je zelo malo potrebno za dobro; ko pa ni vere, je tudi najbolj prefinjen apostolat smešen napor, ker ne vodi h Kristusu. V zvezi s tem se zdi primerno spomniti se na izraz svete Matere Terezije iz Kalkute: »Moramo biti kot steklo: več ko je stekla, manj se vidi. Takšni moramo biti: biti moramo ponižni, da se Jezus vidi v nas.”
