Odsotni Bog, bližnji Bog
Svet je krik želja in pričakovanj. Bolečina, ki ga preveva, je tolikšna, da v tistih, ki verujejo, vzbudi potrebo po izrecni molitvi k Bogu in prošnji k Nekomu, ki nas lahko za vsakega drugega človeka dobre volje odpelje iz primeža viharja. Mi smo naša želja. V notranjosti nas muči kot požirajoči ogenj. Nemir je zaščitni znak vsakega človeka. Mlatimo in se borimo. Nezadovoljstvo ostaja pereče. Obstaja razlog, da ne moremo pobegniti. Potreba našega srca je Bog. Hrepenenje našega srca je Bog. Ne oddaljeni Bog, zaprt v svoji neprehodni večnosti. Potrebujemo Boga blizu sebe, čigar poteze poznamo in grobost njegovih rok. Bog, ki je postal meso. Mogoče krvaveče meso. Čakamo jo, kot čakamo na svetlobo, kot čakamo na vodo v sušnem času.
Vsako leto je adventni čas za nas čas, v katerem se poveča želja po delitvi Božjega življenja. Njegova obljuba in njegov prihod nista dejstvi, omejeni na obdobje zgodovine. So zgodba vsakega časa in vsakega bitja, ki živi na svetu. Predvsem človeka, ki daje glas svojim najbolj nepogrešljivim vitalnim težnjam. Gospodov prihod je želja današnjega sveta. Zato je danes tako težko interpretirati in živeti. Slovesna in skupna molitev iz pričakovanja Božje družine vstopa v pot upanja. Jezus nas ne pusti gniti v naših krčevitih vznemirjenjih, v naših nerazumnih strahovih. Jezus se skupaj z Očetom odloči razbiti razdalje med nebom in zemljo. Most postane kratek, dokler ne izgine. Postane bližina, krvno sorodstvo.
Danes se odpravljamo na pot. Ker smo Boga večkrat in iz mnogih razlogov zapustili. Oddaljili smo se od njega, čutimo, da daleč od njegove ljubezni doživljamo mraz samote brez molitve in brez klicanja. Naši grehi so nas spravili v slep in temen tunel. Potrebujemo svetlobo. Janez, strogi in spokorni pridigar puščave, je to razumel in to vzklika. »Jaz nisem Luč. Med vami je eden, ki prinaša Luč, ker on je Luč. Ponoči moramo odkriti njegov obraz. Ali vidite, kaj napreduje? To nam z močjo in ljubeznijo govori sam Jezus, ki nam kaže pot. Ostanite budni: bodite pozorni. Ne dovolite, da vas izsuši spanec ali otrplost. Čakanje na advent je ponovno odkritje ljubezni, ki nas prerodi v življenje. Bodite pozorni, vsak dan in vsak trenutek, ker ne poznate trenutka, ko pride ženin. Če naše življenje otrpne ali se zvije vase ali išče odrešitev v svojih lepih izumih, nima obzorja in prihodnosti.
Poglejmo globoko in daleč, kolikor zmore naš pogled. Gospod prihaja. Kličemo ga z besedami: »Vrni se k nam. Pokaži nam svoj obraz.” Posluša nas. V nas vidi nezvestobo in željo. Utrujenost in čakanje. Oči, ki se zaprejo, in srce, ki gleda. Ne najde nas drugje, opotekamo se za povprečnostjo in majhnimi obzorji. Demotivirani zaradi spanca, ki nas prevzame. Naše srce čuti pomanjkanje velikih želja. Tavanje v temi notranje zmede je v našem kaotičnem trenutku zelo pogosto. Velike želje težijo k odrešenju, ki dežuje kakor rosa od zgoraj. Iščemo sopotnika, ki ni samo zanesljiv, ampak prijatelj in Samarijan.
Pogosto ne vemo, da iščemo Jezusa, vendar je tam v naši skrivnostni potrebi. Verujoča skupnost se ponovno zbere, znova odkrije razloge za občestvo. Počuti se enotno tudi v času oddaljevanja. Je berač pravičnosti in zvestobe svojemu Gospodu. Prikliče ga. Sprašuje ga. Prosi ga za gotovost vere in ljubezni. Zgrajena je v upanju, ki vedno spremlja potovanje. Želimo biti tiho. Želimo prisluhniti Besedi. Želimo ponuditi pogled v Svetlobo. Želimo se dotakniti »telesa« tistega, ki prihaja. Želimo zavohati njegovo nezgrešljivo aromo. Želimo okusiti sladkost njegove Navzočnosti. Jezus nam prihaja naproti. Dvignemo svoje obraze proti njegovemu obrazu. Ponoči bomo bedeli s prižganimi svetilkami. Oblecite se do konca. Kmalu bo Kristus prišel. In dan bo.
Jezus, tema je povsod naokoli, toda ne ustavi svojega potovanja. Ti prideš. Pridi v puščavo, ki je meter za metrom živega pogoltnila velik del mojega gozda. Jezus, ob tebi sem poznal trenutke sreče. Spominjam se jih z veseljem otroka, ki svojih otroških iger ne more izbrisati iz spomina. Pridi, Jezus, da obnoviš mojo majhno in vzvišeno preprostost, ki je nepogrešljiva za srečanje s teboj. Dolgo sem vstopal in zapuščal hišo svojega srca s svežino utripa; bil je čas nedolžnosti, vedno znova osvojen z lahkotnostjo zapuščenosti v tebi, samo tako, da se zaupam v tvoje roke. Pridi, Jezus, v življenje, ki ga je življenje naredilo zapleteno in sumljivo. Pridite in prinesite takojšnjo lepoto nasmeha: ta naravno odprt obraz, kot vrata, na stežaj odprta vsakemu romarju. Tebi, pred vsem drugim. Ne morem pozabiti, kolikokrat je advent prišel v moje življenje, hoja na krilih upanja, zaradi česar vzklijejo občutki takojšnjega zaupanja. Danes se moj advent s težavo prebija skozi plevel obstoja ki je skril hišo tvoje Prisotnosti. Pridi, še posebej danes, Jezus.
Slučajno greš mimo moje hiše, ki je zaradi plesni let postala nevarna. Ne pojdi dalje. Ta hiša je naseljena, živim tam Ali vidite, da so ena od obeh vrat priprta? Namenoma sem pustil tako. Vedno želim, da nekdo opazi in vstopi. Pridi, Jezus. Nobena druga Prisotnost ne bi mogla posejati semena novega stvarjenja v mojo neobdelano zemljo. Pridi, Jezus, imam dva stola, enega zate in enega zame.
Pridi, Jezus, moram pogledati v tvoje oči. To bodo tisti, ki sem jih večkrat srečal med drhtenjem veselja in željami ljubezni do Tebe, da si izvir, reka, morje in ocean ljubezni? Moram te pogledati v tišini, da spoznam, da si to res ti. Da si Ti, Jezus, tisti, ki v trenutku izničiš razdalje in zapolniš samoto. Pridi, v tem ponovnem zagonu potrebujem tišino zaradi suhosti sebe. Potrebujem tišino, da se spet navadim počutiti dobro v sebi, da se ne bojim mojih senc in kričečih duhov. Pridi, Jezus, delaj družbo moji tišini. Pridi in me primi za roko, da greš skozi mojo tišino. Pridi, Jezus, da v svoji tišini slišim tvoj glas, tvoj klic, tvojo nežno besedo. Pridi, Jezus, govori z menoj. Povej mi o svojem novem adventu. Občutek imam, da je prišel pome. Biti z mano. Da se te moje roke dotaknejo. Da spet položim na usta goreče besede Ljubezni. Da operem rane. Da mi vrne lepoto. Da daš moč mojim nogam kot učencu, ki te spremlja.
Pridi, Jezus in napolni moje srce s sladkostjo. Razbije njegovo trdoto. Ponovno prišij poročno obleko na moje telo. Pridi, Jezus, ostani na tem stolu pred menoj. Ne morem in nočem spet uiti pred vašim pogledom, od vaših občutljivih in globokih vprašanj. Pridi, Jezus, vendar me danes prosi, naj govorim s teboj. Moje telo govori s tabo. Moja utrujenost govori s teboj. Predvsem te nagovarja moja želja po Tebi. Pridi, Jezus, in se še malo navadi na to jamo, kjer živim. Znal ga boš prenoviti. Znal ga boš opremiti. Vedel boš, kako ga ogreti. To je edina hiša danes, Gospod. Ti prideš. Ostani. Marantha.
11/30/2023
