Zvestoba, ki premaga strah
Strah je slab svetovalec, celo hujši od naglice. Tvega ustvarjanje duhov, upočasnitev virov, blokiranje skokov navdušenja. Misli postanejo zamegljene, kar povzroči izkrivljeno dojemanje sebe in drugih. Tretji služabnik v priliki, ki jo pripoveduje Jezus, se odloča na podlagi strahu in ustvari katastrofo. Težko je reči, ali je na prvem mestu gradnja napačne podobe Boga, definiranega kot »trdega človeak« (v. 24), neusmiljenega in strogega, celo nepravičenega gospodarja, ali pa je to le subtilen občutek panike, ki vodi v skrivanje prejetega talenta in možni sadovi. Kaj prestraši tega človeka, do te mere, da se predstavi kot “zlobni in leni služabnik” (v. 26), ki bi zagotovo poskušal pridobiti dobiček s svojim povprečnim in strašljivim vedenjem?
Včasih se naš um nagiba k temu, da nas brani pred zaznanimi grožnjami tako, da zunaj sebe projicira nevarnosti, ki živijo bolj v duši. Zato se ne zdi na mestu hipoteza, da služabnik v sebi vidi tako krhkost, da tvega, da naredi slab vtis pred svojim delodajalcem. Morda bo tudi on imel priložnost opazovati iznajdljivost svojih kolegov in v primerjavi, ki vzbuja tekmovalnost, postal ljubosumen ob misli, da imajo na voljo več talentov kot on, ker so veljali za bolj sposobne. Občutek nezadostnosti ob življenjskih zahtevah je zelo globoka matrica, ki lahko ustvari občutek strahu, ki lahko otrdi človekovo energijo. Sami sebe ocenjujemo kot nevredne in nesposobne opravljati nalogo, ki nam je zaupana, toliko, da se zaščitimo pred tveganjem, da bi drugi – predvsem delodajalec iz nekakšne pisarne – od nas zahtevali odgovornost za vodstvo. Zgodi se v službi, pa tudi v življenju samem. Začaran krog, neposrečen mehanizem, sta pogosto vzrok za tolikšen razpad odnosov. Strah podpihuje občutek konflikta in skrite zagrenjenosti, jemlje mavrične barve dnevom, gasi domišljijo in ustvarjalnost.
Kaj storiti? Kakšna je pot iz tega?
Po sledeh, ki jih prepoznamo v priliki, ki jo pripoveduje Jezus, moramo najprej razumeti pogumno in goreče uveljavljanje resnice, ki ga izvaja Gospod, ki izpostavlja napačno vizijo služabnika tako, da se predstavlja kot oster gospodar in neprilagodljiv sodnik (gl. vv. 26-27). V resnosti zadnjih besed dojamemo resnost problemu, pomen tega je, da je ne prelagamo na druge čase, nujnost spoznanja je, da se nam morda v življenju zgodi več, kot mislimo, da strah tragično pogojuje naša dejanja. Jezus ne popusti z namenom, da razkrije bistvo prevare. In v tem ponuja možnost vrnitve k izvoru, k začetku same prilike.Tam ugotavljamo, da Gospod na hipotetičnem potovanju, ki vodi do izročitve svojega blaga služabnikom, skrbi, da vsakemu zaupa »po njegovih zmožnostih« (v. 15). Kar je dvojno lepo dejanje: zaupanje, zaradi katerega ste odgovorni, ko svoje premoženje delite s svojimi zaposlenimi, da bi bili kot vaši otroci, gre z roko v roki z odmerjenim spoštovanjem potenciala vsake osebe, ne da bi zahtevali ali predvidevali več, kot lahko vsakdo da. Pedagoška pozornost, ki je v današnjih komercialnih kategorijah malo upoštevana in znotraj katere tretji služabnik ne bo mogel prepoznati očetovske skrbi Gospoda. Vendar se protistrup proti strahu začne ravno z razkritjem laži in nato kopanjem v resnici o nas samih. Ukoreninjenje v našo globoko identiteto, ponovno odkritje to, kar v resnici smo, vendar ne izhajajoč iz preproste vaje racionalistične samoanalize, temveč iz temeljnega odnosa z Gospodom samim. Ki ne prezira svojih talentov predati nikomur, v različnih poklicih, a z enako intenzivnostjo naklonjenosti. Tudi zato, ker je v resnici vse o njem skoncentrirano v vsakem posameznem daru, sorazmernem z njegovimi služabniki, ki jih dar sam spremeni v božje otroke. To je zaradi bistva talenta, ki ima v vsakem primeru DNK ljubezni, saj je to edino, iz česar je sestavljena Očetova dediščina. On je torej pravi Zvesti. Zvest sebi in daru, zvest človeku, ki ga ljubi.
Zvestoba teh ne izhaja toliko iz moralistične zaveze, da bodo proizvedli več kot drugi ali vsaj podvojili prejeto. Gre prej za prepoznavanje logike brezplačnosti in zaupanja, ki se giblje obratno od običajnega: prehod zaupanja, premišljena vključenost, pobuda, ki vključuje, je od Boga k nam. Človek ima pravico do odgovora, ki je predvsem čudenje in hvaležnost, pravi osnovi veselja. Ugotovimo, da smo v očeh Očeta pomembni in vredni zaupanja za varstvo stvarstva, vsak v svoji vlogi, ki je naša poklicanost. Tako se pojavi zavest, da se z nevarnostmi in ovirami ne moremo soočiti z lastnimi močmi, temveč z energijo ljubezni, ki se sprošča iz samega talenta. Do te mere, da konkretno postane služabnikovo in se oblikuje v večno sinovstvo, kar se je zdelo zgolj začasen depozit. Vendar se ne prepustite skušnjavi … strahu! Tudi služabnik, ki nedvomno len, bo imel priložnost za odrešitev. Gospod se namreč v ljubezenskih zadevah ne pusti premagati. In z neverjetno iznajdljivostjo ustvarjalca se celo odloči, da ga da zakopati, je skrit pod zemljo kot umirajoče seme, da bi prestrašenim dal še eno priložnost: če spozna, da je ljubljen in vreden zaupanja tudi v begu, kdo ve kaj se bo zgodilo, da na koncu tudi lenuh teče, ponižen in skesan, uživat obilje skupnega veselja.
