Božje sanje? Tvoja sreča!
Nekoč me je fant vprašal: “Gabrijel, ali je Jezus sanjal kot mi?” V vseh teoloških tečajih se nikoli ni govorilo o Jezusovih sanjah … Vendar mi je prišlo samo po sebi, da odgovorim, da je Jezus zagotovo sanjal tako kot mi in da so njegove največje sanje, da so vsi ljudje srečni… se pravi sveti! Sveto, “kadosh” v hebrejščini pomeni “drugo”. Bog je Svet, ker je Drugi, Tisti, ki ga nikoli ne moreš vzeti, nadzorovati, spoznati. Bog je prevelik. Zato se reče, da je Bog skrivnost: nikoli ga ne morete ujeti, prijeti ali posedovati. Boga je mogoče ljubiti, ga prepevati, mu slediti, zanj moliti, ga klicati, a ne razumeti. V naših glavah je sveto enako popolno. Toda popolnost (per-ficere, delati z razlogom, z namenom) ni svetost.
Po izvoru smo nepopolni, zato je poskušanje biti popolno a priori nemogoče. Farizeji so spoštovali vseh 613 zakonov postave: bili so popolni. Toda ti »popolni« so ubili Jezusa. Svetnik ni ta lik. Samo poglejte evangelij in poglejte, s kom se je Jezus obdal. Svetnik je »drugi«. Svetnik je tisti, ki ima svojo pot, ki je »druga«, torej drugačna od vseh drugih poti. Ubira svojo pot, ki je samo njegova in nikogar drugega.
Ko vam rečejo: “Ampak res ste drugačni od vseh!”, odgovorite: “Na srečo!”. Na srečo sem unikaten, izviren kos, zato je moje bivanje tam smiselno. V našem času mislimo, da je srečo mogoče proizvesti, a sreče ni mogoče proizvesti (zato je nihče ne more prodati in nihče kupiti): je rezultat uspešnega življenja.
“Želite biti resnično srečni?”. Hodi po tej cesti. Evangelij predlaga različne. V SZ se je Mojzes povzpel na goro Sinaj in dal 10 zapovedi, ki so bile Božji zakon z njegovim ljudstvom. Zakon je pisal, kaj se sme in kaj ne. Jezus se zdaj povzpne na Goro blagrov in podeli 8 blagrov. To je Božji novi in dokončni zakon za vse človeštvo. Ta zakon ne govori, kaj je treba storiti ali ne, ampak kako mora biti. V našem katekizmu torej ne bi smeli učiti 10 zapovedi, ampak 8 blagrov. Blagri nam kažejo, kakšni smo lahko. Vsepovsod slišiš glasove, ki pravijo: »Bodite zadovoljni, saj ne morete imeti vsega. Bodi zadovoljen s tem, kar imaš: pusti določene sanje pri miru.” In namesto tega blagri pravijo: »Ciljajte visoko, drznite si, letite na visoki nadmorski višini, ker ste za to ustvarjeni. To je tisto, kar Bog želi za vas in to je vaša edina sreča. Nimate pojma, kaj lahko sploh doživite! Nimate pojma, kako polni se sploh lahko počutite! Pojma nimaš, kako veliko srce imaš.” Blagri nas ne učijo, da ne smemo imeti nasprotij ali konfliktov, saj brez vsega tega ne moremo živeti. Ne učijo se izogibati konfliktom, ampak vstopati vanje; ne učijo, kako ubežati bolečini, ampak kako jo izraziti; ne učijo, kako bežati pred strahom, ampak kako mu pogledati v obraz; ne učijo te izogibati čustvom (vsem!), ampak jih učijo živeti.
Blagri niso zapovedi: »Tako moraš živeti«. So predlogi: “Lahko živiš tako!”. To je možnost: lahko jo izberete ali ne. Ti izbiraš. Blagri niso rešitev naših težav: “Kaj naj naredim, da bom dober kristjan?”. Jaz sem pot. Današnji dan je torej ravno praznik Jezusovih sanj in je priložnost, da ponovno odkrijemo, da svetost ni izključujoč in elitističen dar za tiste zunaj razreda vere.
Svetost je skupna poklicanost vsega Božjega ljudstva. Da, ne bodite presenečeni: Jezus ima to željo tudi za vas. Odlomek iz blagrov nam pomaga razumeti nekaj več o teh sanjah. »Blaženi« imenujemo tiste, ki so imeli v življenju veliko sreče ali jim je pot pod nogami vedno gladka, Jezus pa je povsem drugačnega mnenja. Blagor ubogim v duhu, prizadetim, lačnim pravice, preganjanim … In da, dragi prijatelji: to je evangelij! Tukaj je ta dobra novica!
Če bi Jezus rekel, da blagor bogatim, zdravim, močnim, kaj bi bilo novega? Če bi Jezus rekel, da so blaženi tisti, ki so izpolnjeni, srečni in siti … kakšna preroška moč bi bilo tam po njegovih besedah? Jezusovi blagri so obljuba, ki se izpolni, ko ne tekmuješ z domnevno srečo sveta, ampak izbereš evangelij in njegovo logiko. Za vsako ceno, kjerkoli. To je svetost, o kateri Jezus sanja za nas. Svetost, ki se učloveči in porabi tam, kjer smo poklicani živeti. Včasih srečam ljudi, ki nenehno živijo z izmikanjem: »Če bi imela drugega moža, bi se lahko bolj potrudila za to ali ono …«, »Če ne bi imela doma ostarele mame, potem ja, lahko bi veliko delal kot prostovoljec …«, »Če bi imel druge sosede, potem bi lahko drugače pričeval svojo vero …«.
Beati! Blagor!, torej srečno, kar 9-krat odmeva kot udaren in skoraj neustavljiv refren. Jezus ve, da je to pravi in glavni problem vsakega človeka: problem sreče. Kdo je srečen? Kdo je resnično blagoslovljen? Ali obstaja pot, ki vodi do sreče? Jezusov odgovor na vsa ta vprašanja šokira in spravi sedanjo miselnost v zavoro. Ob prvem površnem branju hvali smolo, povzdiguje smolo!! Jezus tiste, ki so ubogi, tiste, ki jokajo, opredeljuje za blažene, torej srečne…. Se hecamo? Tisti, ki živijo v revščini ali v solzah, tisti, ki so preganjani, niso srečni Zdi se, da krščanstvo povzdiguje bolečino, nas vabi k trpljenju, k potrpežljivosti.
A ni tako. Bog ne ljubi bolečine, niti nas ne vabi k odstopu. Premišljevanje o naši usodi, o velikem načrtu dobrega in odrešenja, ki ga ima Bog za človeštvo, nam omogoča, da se z upanjem soočimo s težkim spominom na naše pokojne. Kdor je ljubil in izgubil ljubezen, ve, koliko bolečine povzroči smrt. Jezus ima dobro novico o smrti, o tem skrivnostnem srečanju, o tem določenem srečanju za vse.
Smo neizmerno več od tega, kar se zdi, več od tega, kar mislimo, da smo. Mi smo več: naše življenje, ne glede na to, kako izpolnjeno in zadovoljujoče je, nikoli ne bo moglo zapolniti absolutne potrebe po polnosti, ki jo nosimo globoko v sebi. Dobra novica? Natančno tam, kjer živimo – s tistim možem ali ženo, s tistimi starejšimi ali mladimi starši, s tistimi sosedi ali s tistimi šolskimi prijatelji ali sodelavci – smo poklicani, da zacveti poklicanost k svetosti, ki je bila kakor rodovitno seme zasajeno v naša srca!
