Vinograd Gospodov prebudi se iz svoje otrplosti in brezbrižnosti
Božja beseda te XXVII. Nedelje med letom nam predstavlja tri pomembna svetopisemska besedila, povezana s temo Gospodovega vinograda. Evangelijska stran je ena najbolj dramatičnih, saj izraža nasilje in sovraštvo v celoti človeške izraznosti, ki nato postane nečloveška.
Prilika o vinogradniških delavcih – morilcih ima zelo specifičen pomen, saj na kratko pripoveduje zgodbo o izbranem ljudstvu od sinajske zveze do nove zveze, ki jo je uresničil Jezus Kristus v skrivnosti svoje smrti. in vstajenje. Vinograd, o katerem govori evangelij, ni nihče drug kot izvoljeno ljudstvo, h kateremu Gospod pošilja preroke, opredeljene kot služabnike besede upanja in odrešenja, in vsi so bili pobiti ali na nek način odstranjeni, kar spominja posebej na čas prerokov. Poboji resnice, pravičnosti in zvestobe Božji besedi segajo do Božjega Sina, Služabnika Jahvejevih služabnikov, o katerem nam že stoletja vnaprej govori prerok Izaija. Njega, Božjega Sina, pričakovanega Mesija, obsojenega na smrt in izgnanega iz svojega vinograda, doleti enaka ali še hujša usoda prerokov Stare zaveze, s čimer nakazuje kraj njegove smrti na križu, tisto Kalvarijo zunaj Jeruzalema, mesta velikega vladarja, tistega, ki se je spustil z nebes in se učlovečil v prečisto maternico blažene device Marije, da bi rešil človeštvo.
Ta zgodba o trpljenju in križih najde nato rešitev v zadnjih vrsticah evangelijskega besedila te nedelje, ko smo se med tednom spominjali na velikega svetnika Frančiška Asiškega, ubogega človeka, ki je iz svojega življenja naredil hvalnico Najvišjemu in vsemogočnemu Bogu. Tudi Frančišek v 13. stoletju je bil veliki prerok korenite spremembe Cerkve, ki jo je bilo treba po veliki škodi, ki so ji jo povzročili njeni lastni člani, obnoviti in predelati. Evangelij je zelo ekspliciten o nadaljnji usodi tistih morilskih vinarjev. Ko pride lastnik vinograda, kaj bo storil tem kmetom?” Nanaša se na Božjo sodbo, sodba pa je lahko le obsodba. Pravzaprav bo lastnik poskrbel, da bodo ti hudobneži nesrečno umrli in dal bo vinograd v najem drugim kmetom, ki mu bodo pravočasno oddali sadove.«
Primopredaja bo obvezna, saj vinograd zaradi odgovornosti vinarjev, torej tistih, ki morajo biti vinogradu v službi in v njem trdo delati, ne more ostati brez sadov in nege, ker se bo posušil. Zato Jezus ob koncu prilike odloči o prihodnosti svojega vinograda in tistim, ki niso skrbeli za Gospodov vinograd, pove, da jim bo Božje kraljestvo odvzeto in dano ljudstvu, ki ga prideluje. Kot razvodnica bo nastopil sam Gospod, ki pravi o sebi, sklicujoč se na Sveto pismo: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; to je storil Gospod in to je čudež v naših očeh.” Ta zavrženi kamen je Jezus, obsojen na smrt, zunaj jeruzalemskega obzidja. On bo Odrešenik Mesija, ki bo postal vogelni kamen za izgradnjo novega Božjega ljudstva, tistih odrešenih in tistih, ki z ljubeznijo in notranjo razpoložljivostjo sprejemajo odrešenje, ki ga je prinesel Kristus v krvavi daritvi na Kalvariji.
Ob tem evangeljskem besedilu, ki ima velik vpliv na življenje Cerkve tudi v naših dneh, se lahko samo vprašamo, brez izjeme, v kolikšni meri sodelujem pri gradnji svete stavbe ljudstva, ki jo je Kristus osvojil s prelivanjem svoje krvi? Ali pa ravno nasprotno delam znotraj in zunaj njega za njegovo uničenje in propad?
Vsak najde odgovor v svojem srcu. Toda nad vsemi našimi obljubami in besedami ostaja ostra in neomajna Kristusova beseda, namenjena Petru: »Jaz pa ti pravim: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata pekla je ne bodo premagala. Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva, in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.” Nič ne bo moglo premagati Cerkve, niti najstrašnejši viharji, skozi katere je šla in jih preživlja, kajti v čolnu, ki trči ob različne viharje naših dni, je vedno Gospod in to je čoln Cerkev ne papeževe, ne škofovske, ne duhovnikov, vernikov laikov, torej ni naša, ampak je njegova, torej Kristusova. In Gospod ne bo pustil, da se potopi; on je tisti, ki jo vodi, gotovo tudi po možeh, ki jih je izbral, ker je tako hotel. Zato je treba stopiti na to ladjo in jo s svetostjo svojega življenja pekljati v varnio pristanišče, kjer čaka On, Jezus.
Kaj naj torej storimo, da bomo v Cerkvi s pravo dušo in z vedenjem, primernim potrebam širjenja Božjega kraljestva med človeštvom? Apostol Pavel nam v odlomku iz svojega pisma Filipljanom podaja nekaj namigov, oriše pot, ki ji moramo slediti, ki bo obrodila sadove: ne skrbeti za nič, ampak v vseh okoliščinah oznanjati svoje prošnje Bogu z molitvami, prošnjami. in hvalo, kajti Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval naša srca in naše misli v Kristusu Jezusu.” Kako naj ravnamo v praksi? Naj bo to, kar je resnično, kar je plemenito, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeče, kar je cenjeno, kar je vrlina in kar si zasluži pohvalo, predmet naših misli. In Bog miru bo z nami! Nenehno.
In s prerokom Izaijem tudi mi razvežimo jezik, usta in grlo, da zapojemo pesem ljubezni do Gospodovega vinograda ki ga je zasadil na rodovitnem griču. Prekopal ga je in očistil kamenja ter zasadil dragocene trte; v sredini je bil zgradil stolp in izkopal tudi stiskalnico. Čakal je, da je obrodilo grozdje; a namesto tega je rodilo viničje. Kako žalostno, ko nič ne nastane iz tega, kar je človek zgradil. In Bog je izkusil to bolečino, ki mu jo je povzročil njegov vinograd. Zato v neposrednem govoru božji glas nagovarja sveto mesto. »In zdaj, prebivalci Jeruzalema in Judovi možje, bodite sodniki med menoj in mojim vinogradom. Kaj bi še moral storiti s svojim vinogradom, česar nisem? Zakaj je, medtem ko sem čakal, da obrodi grozdje, obrodilo viničje? Zdaj pa vam želim povedati, kaj nameravam storiti s svojim vinogradom: odstranil bom živo mejo in spremenil se bo v pašnik; Porušil bom zid, ki ga obdaja, in poteptan bo. Naredil bom iz nje puščavo, ne bo obrezana in ne prekopana, in tam bosta rasla borovina in črni trn; Oblakom bom ukazal, naj ne pošiljajo dežja.
Vemo: vinograd Gospoda nad vojskami je hiša Izraelova; prebivalci Jude so njegov najljubši nasad. Pričakoval je pravico in tukaj je bila prelita kri, pričakoval je pravičnost in tukaj so bili joki zatiranih.” Vinograd Gospodov prebudi se iz tvoje otrplosti, iz tvoje brezbrižnosti in naredi vsak grozd, ki bo kmalu zacvetel, rodoviten, da da sladkost svetu grenkobe. Naj bo to naša molitev na Gospodov dan, v katerem se kot Cerkev, opredeljena kot vinograd, začnemo truditi in z ljubeznijo sprejmemo vse služabnike, ki nam jih bo Gospod poslal, da spreobrnejo naša srca: Pravični in usmiljeni Oče, ki neprestano bdiš nad svojo Cerkvijo, ne zapusti vinograda, ki ga je zasadila tvoja desnica: še naprej ga obdeluj in bogati z izbranimi mladikami, da bo cepljen v Kristusa, pravo trto, ki bo obrodil obilne sadove večnega življenja. Amen
