Evangelij te nedelje se na prvi pogled začne nekoliko nenavadno…
Pravzaprav bi vas rad vprašal, ali imate bolj radi očeta in mamo ali Jezusa. Naj vas ne bo strah povedati, kar čutite v srcu, saj mislim, da vsi otroci razmišljajo enako… Verjamem, da imate bolj radi očeta in mamo in s tem ni popolnoma nič narobe! Pravzaprav so te rodili, vzgojili, pazili nate, ti pripovedovali pravljice, če jih vprašaš, ti pomagali pri domači nalogi, te crkljali, tolažili in… še in še… Koliko pozornosti, koliko ljubezni do tebe… in normalno je, da jim ljubezen vračaš! Točno to hoče Jezus. Toda kaj potem misli Jezus, ko pravi: »Kdor ljubi svojega očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden; kdor ljubi svojega sina ali hčer bolj kot mene, me ni vreden«?
Pomeni nekaj zelo pomembnega, to je, da mora ljubezen, ki jo imamo do ljudi, temeljiti, mora postaviti temelje na večji ljubezni: Jezusovi ljubezni do nas in naši ljubezni do Jezusa. Vzemimo primer: ste že kdaj naredili konstrukcijo z igralnimi kartami? Tiste konstrukcije, ki so narejene tako, da se karte postavijo eno na drugo tako, da nastane piramida? To sem pogosto počel kot majhen in mi ni vedno uspelo priti do vrha, ker so karte najprej odpadle. Vendar sem z različnimi poskusi razumel eno bistveno stvar: najpomembnejša možnost za doseganje konca je bila imeti zelo ravno, trdno, gladko in stabilno podporno površino. Se pravi, izhodišče je bilo temeljno, osnova, na kateri sem hotel zgraditi svojo piramido. Spomnim se, da sem nekoč poskušala to delo s kartami narediti tako, da sem se postavila na mizo, kjer je bil prt, ki ga mama še ni odstranila… kakšna zmešnjava! Gube na prtu, čeprav zelo majhne, mi niso dovolile niti priti v prvo nadstropje. Vrnimo se torej k Jezusovim besedam, On je osnova, ki nam pomaga in nas podpira, da zgradimo kakršenkoli »dom«, kakršenkoli odnos med starši in otroki, med brati in sestrami, med sorodniki, med prijatelji, med najdražjimi. … tudi med sovražniki.
Veste, otroci, ni samoumevno, da lahko najpomembnejša naklonjenost, ki jo imamo, traja večno. Nekateri boste morda rekli: »Vedno bom imel rad tega svojega prijatelja! Zanj bi dal roko v ogenj.” To bi vsekakor lahko bilo tako, lahko pa je tudi, da življenjske okoliščine povzročijo, da papir, ki je “podpiral” to prijateljstvo, pade. In to se lahko zgodi tudi med starši in otroki, ko odrastejo … Koliko družin, prvotno popolnih, žal sčasoma razpade iz določenega razloga!
In tako razumemo pomen “baze”: Jezusa.
Jezus je tisti, ki nam kaže pot do ljubezni: »Kakor nas je on ljubil«. V odnosu z njim najdemo moč, da premagamo številne ovire v odnosih z drugimi, če ga postavimo na prvo mesto, lahko odpustimo, če pomislimo na njegovo ljubezen do nas, se vedno počutimo podprte, v želji živeti, kot je živel on, znova odkrijemo, kaj je prava ljubezen. On je v našem srcu in mi v njegovem, kot ena stvar, ena oseba. Sveti Pavel pravi: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni«. Prav to se je zgodilo s krstom: Kristus je prišel živeti v nas in nam pomaga, da se obnašamo s pravo ljubeznijo, tako kot se je on. Prava ljubezen niso ljubosumje, ne božanje ali sladke besede… prava ljubezen je darovanje življenja, je odpoved naši sebičnosti, je “vzeti svoj križ in hoditi za njim”. “Vzeti svoj križ” … kaj to pomeni? Pomeni sprejeti majhne neprijetnosti, ki se nam lahko zgodijo vsak dan, ne da bi se preveč pritoževali, pomeni brez godrnjanja izpolnjevati Božjo voljo, pomeni skleniti mir z mamo ali očetom ali starimi starši ali prijatelji, da bi bili takšni, kot nas želi Jezus: vsi bratje in otroci istega Očeta. Dobro vemo, kako je Jezus vzel križ na svoja ramena za naše odrešenje … to je storil iz ljubezni in tako ga je Oče obudil in poveličal tako, da je sedel na svoji desnici kot “Ljubljeni Sin”. Tudi nam Bog Oče na dan našega krsta reče: »Ti si moj ljubljeni sin, vesel sem s teboj«. Pomislite, koliko dobrega nam želi… govori nam iste besede kot Jezusu! Če uspemo ljubiti do te mere, da »damo svoje življenje« v majhnih ali velikih stvareh, ki se nam zgodijo vsak dan, je to zato, ker je Jezus položil svojo ljubezen v naša srca in želi, da mu to povrnemo. Želi biti na prvem mestu našega obstoja, ker ve, da sami ne bi zmogli … On je edini razlog za našo srečo in od vseh okoli nas je “baza”, ki nam daje možnost ljubezni do vseh. Ena stvar, ki me je v tem evangeliju posebej prizadela, je tudi zaključek: po tako zahtevnem začetku odlomka Jezus na koncu reče: »In kdor da enemu od teh malih vsaj kozarec mrzle vode, ker je moj učenec, resnično ti povem, ne bo izgubil svojega plačila.” Pomislite, kako malo Jezus zahteva od nas, da bi dobili nagrado!
Kozarec vode. Koliko nas stane kozarec vode? nič. Ampak to je pomembno.
Voda je pomembna sama po sebi… brez vode ne bi mogli živeti.
Upoštevajte, da približno 80 % našega telesa sestavlja voda in jo uporabljamo vsak dan, začenši z umivanjem rok. Kolikokrat so nam v tem času korone rekli, naj si dobro umijemo roke, da se izognemo okužbi s to neprijetno boleznijo? Če ne bi imeli vode, bi bil velik problem… Nisem tukaj, da bi vam povedal vse razloge, zakaj je voda potrebna, ker sem prepričan, da se jih zavedate … vendar sem vas želel spodbuditi k razmišljanju o pridevniku, ki ga Jezus uporablja skupaj z besedo “voda”: ” sveža”. Sveža nam daje vedeti, da mora biti dobra, prijetna, ne zastajajoča, dana iz srca, dana z ljubeznijo … to vodo je treba dobro izbrati, da je najdražja in najlepša stvar, ki jo dajemo, moramo posvetimo si čas, da jo najdemo, ker morda nimamo nobene v hladilniku in bi radi dali kozarec katere koli vode … Ampak ne, treba se je potruditi, treba jo je iti iskat, morda pri sosedih ali kje drugje, da je res sveža. Vse, kar počnemo, če hočemo biti Jezusovi učenci, mora biti narejeno na najboljši možen način, mora biti »sveže« kot voda, ki odžeja, ki lepša, ki čisti, obnavlja, daje dobro počutje in srečo. Kozarec sveže vode, o katerem govori Jezus, je torej lahko »nič«, lahko pa je tudi »vse« … Lahko je tudi »dajanje življenja«.
