Prijatelj, odpuščam ti!
Prilika, ki nam jo danes ponuja vstali Kristus, je avtoritativni komentar na prošnjo molitve »Oče naš« in na opomin, ki sledi takoj zatem, izpričan le v Matejevem evangeliju: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,11); »Kajti če ljudem odpustite njihove grehe, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil; če pa vi ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših grehov« (Mt 6,15-16). To odmevajo tudi drugi odlomki iz Božje besede, začenši s prvim berilom, ki smo ga slišali danes: »Odpusti žalitev svojemu bližnjemu in po tvoji molitvi ti bodo odpuščeni grehi. Kako lahko človek, ki ostaja jezen na drugega, prosi Gospoda za ozdravitev? Kdor nima usmiljenja do sočloveka, kako naj zagovarja lastne grehe? Če on, ki je samo meso, hrani zamero, kako naj dobi Božje odpuščanje?» (Sir 28,2-4); »Govorite in ravnajte kot ljudje, ki jih je treba soditi po zakonu svobode, kajti sodba bo neusmiljena do tistih, ki niso imeli usmiljenja. Usmiljenje vedno prevlada nad sodbo« (Jak 2,12-13).
Odpuščanje je težko!
Naravno je reči, da je zelo težko odpustiti, še posebej, če zlobna dejanja mejijo na absurd in grozo. Izpodbijamo celo idejo, da odpuščanje pomeni pozabiti grozote pretrpljenega zla, kot smo slišali iz Sirahove knjige: »Spominjaj se zapovedi in ne sovraži svojega bližnjega, zaveze Najvišjega in pozabi napake drugih« ( Gospod 28, 9). Ali naj v imenu odpuščanja izbrišemo »spomin« na holokavst Judov, na brezna, na 750 grobišč posejanih na slovenskish tleh z umorjenimi mladeniči, starčki in nedolžnimi otroki, ker niso bili po meri rdečih zmagovalcev, na vse genocide po svetu, storjene v človeški zgodovini? Nepošteno je. Moje človeško dostojanstvo je lahko izničeno z nasiljem in nebrzdano zlorabo sebičnega užitka drugega; za napako, ki sem jo naredil, se lahko povrne z maščevalno agresivnostjo tistega, ki se mu je zgodila krivica; lahko ga pokvari strah, ki ga ima drugi, da bo izgubil svojo gotovost, ki je postala malikovalska.
Človeška bitja, edina vrsta, ki je sposobna razmišljati in nadzorovati z zavestnim vrednotenjem lastnih dejanj, ostajajo zgroženi nad močjo čustvenih in demonskih reakcij tistih, ki gojijo zamero in razmišljajo o maščevanju za škodo, ki so jo utrpeli, tistih, ki so sužnji njihovih vzgibov po takojšnjem zadovoljevanju njegovih sebičnih užitkov in tistih, ki so pripravljeni storiti vse, da ne bi izgubili materialnih in zemeljskih varnosti, s katerimi je neizogibno povezano njegovo srce, predvsem finančnih in materialnih dobrin.
Odpuščam pa ti iz dveh razlogov.
Da bi premagali težavo odpuščanja bližnjemu, bi morala zadostovati dva razloga, ki ju je mogoče razbrati iz naše življenjske izkušnje.
Prvi razlog: smo bolj dolžniki kot upniki.
Po zgodbi o vesoljnem potopu svetopisemski pisec polaga v Božja usta naslednje besede: »Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka, kajti vse misli človeškega srca so že od mladosti nagnjene k zlu« (1 Mz 8,21b). ). Vsi smo grešniki. Smo bolj dolžniki kot upniki, ker dovolimo, da nas pogojujejo naše instinktivne reakcije in vedenje, ki jih določajo nezavedne motivacije, ne pa naša razmišljajoča vest. Smo bolj dolžniki kot upniki, ker se, ko se počutimo pravične in upravičene zahtevati od drugih, v resnici ne zavedamo škode, ki jo povzročamo, in prevzemamo življenjski slog, ki je v skladu s prevladujočo kulturo, ki ne spoštuje dostojanstva drugih in vrednosti narave. . Vsak od nas si lahko zaradi svojih dejanj zoper dostojanstvo drugega nakoplje neizmerno velik dolg pred Očetom, združenim s Sinom v Svetem Duhu, predvsem v tkanju lastnih človeških odnosov, pa tudi v tkanju odnosov z živalmi, rastlinami in s čudovitimi stvarmi stvarstva.
Smo bolj dolžniki kot upniki.
Ko razmišljamo o naših človeških odnosih, se zavedamo, da je brutalna sila jeze in zamere resnično nevarna. Danes ga razkriva božanski nauk modrosti Ben Sira. Kot dober duhovni oče nas vabi k premisleku: »Srd in jeza sta grozoviti in grešnik ju nosi v sebi« (Sir 27,30). Demon jeze se skriva v našem srcu in lahko skriva duha maščevanja. Po Kajnovi smrti, izpričani v 1. Mojzesovi knjigi, najdemo dva dramatična odlomka, ki nas opozarjata na nevarnost maščevanja, ki se lahko stopnjuje in preseže vse meje pravičnosti in razumnosti zakona “oko za oko, zob za zob”. ”: „Toda Gospod mu je rekel: „Ne, kdor ubije Kajna, se bo sedemkrat maščeval!”. Gospod je dal Kajnu znamenje, da ga nihče, kdor ga sreča, ne udari« (1 Mz 4,15). V nadaljevanju branja besedila Lameh, Kajnov potomec, pravi: »Kajn bo sedemkrat maščeval, Lameh pa sedeminsedemdesetkrat« (1 Mz 4,24).
Smo bolj dolžniki kot upniki.
Če pomislimo na naše medčloveške odnose: koliko razdorov nastane zaradi posedovanja materialnih dobrin, zaradi delitve družinske dediščine, zaradi obrambe lastnega premoženja in finančnega kapitala? Predmet Jezusove prilike je v bistvu ekonomsko vprašanje dolga. Upnik zahteva svoj kapital od dolžnika. Samo zaradi denarnih težav se leta zakoreninjeni odnosi občestva zlahka zlomijo.
Smo bolj dolžniki kot upniki.
Drugi razlog za odpuščanje drugim: smo grešniki (dolžniki), ker nam je Oče že odpustil!
Današnja Božja beseda nas prosi, naj se ustavimo in razmislimo, kaj naj bo v resnici prava lastnina in naložba našega srca: Kristus Gospod! Umrl je in vstal, da bi nam posredoval in nam podelil neizmernost Očetovega usmiljenja, za njegovo večno zvestobo zavezi občestva z nami. Jezus je umrl na križu in vstal za nas in za naše odrešenje. Evharistija je spomin na ta neizmerljivi dar odrešenja. Poznavanje Njega in Očeta, ki ga je poslal, je večno življenje (Jn 17,3), ki ga lahko okusimo že v tkanju naših vsakdanjih odnosov z vlaganjem kapitala »deset tisoč talentov«, ki je v nas, to je božanska ljubezen Svetega Duha, ki je zastonj izlit v naša srca. Ne zapravimo neizmernega daru, ki nam ga je dal Oče svojega Sina, vstalega Kristusa, po katerem smo prejeli »deset tisoč talentov« Svetega Duha! Živimo s hvaležnostjo in se spominjajmo besed psalma, ki smo ga molili: »Usmiljen je Gospod in milostljiv, počasen v jezi in bogat v dobroti« (Ps 103,8). Naj ne gredo zaman navdihnjene besede apostola Pavla: »Bratje, nihče od nas ne živi sam sebi in nihče ne umira sam sebi, kajti če živimo, živimo za Gospoda, če umiramo, umiramo za Gospoda. Ne glede na to, ali živimo ali umremo, smo Gospodovi« (Rim 14,7-8). Šele ko bomo imeli izkušnjo, da smo grešniki, ki nam jih je Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, že odpustil, bomo imeli moč, da se iskreno odločimo za izbiro odpuščanja svojim dolžnikom, kljub teži pretrpljenega zla, v zaupanju, da le Bog lahko piše naravnost na ukrivljene črte človeške zgodovine, zaznamovane s številnimi krivicami. Lahko se naučimo vedno odpuščati: »sedemdesetkrat sedemkrat«. Sprejmimo torej spodbude, ki nam prihajajo iz drugih besedil Božje besede, ki razsvetljujejo ta dan, v katerem smo povabljeni k odpuščanju bližnjemu: »Bodite drug do drugega prijazni, srčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil« (Ef 4,32); »Od Boga izvoljeni, sveti in ljubljeni, oblecite se torej v nežnost, dobroto, ponižnost, krotkost, velikodušnost, medsebojno prenašanje in odpuščanje drug drugemu, če se kdo pritožuje zoper drugega. Kakor je Gospod tebi odpustil, tako tudi ti« (Kol 3,12-13).
