Štirje pogoji za učinkovitost »popravljalnega« dela usmiljenja.
Predvsem je tu dobrodelnost. »Ljubezen ne škoduje bližnjemu: polnost postave je ljubezen« (Rim 13,10). Imeti pogum popraviti tiste, ki očitno izkazujejo napačno vedenje, škodljivo zanje in za okolico, je eno od del usmiljenja, ki posvečujejo kristjanovo življenje. Bog nam je danes govoril po preroku Ezekielu. Pred nami je velika odgovornost, da “popravimo” bližnjega, ki je kriv za grešno dejanje. Ni rečeno, da se bo zaradi našega posredovanja spreobrnil. Molčanje brez opominjanja tistih, ki delajo napake, postane izbira sokrivde za zlo in za to bomo morali odgovarjati samemu Bogu. Po apostolu Jakobu pozdravljamo tudi te Božje besede, ki osvetljujejo usmiljeno prakso popravljanja: »Bratje moji, če kdo izmed vas odstopi od resnice in ga drugi pripelje k vam, naj ve, da kdor pripelje grešnika nazaj od njegove zmotne poti ga bo rešil smrti in pokril množico grehov« (Jak 5,19).
“Popraviti” grešnika ni enostavno
Spoštovanje zasebnosti bi lahko postalo pretveza za nevmešavanje v življenja drugih, ko naredijo napako. Popravljanje drugega lahko privede do njegovega nenadnega razočaranja: »Glej svoja posla!«. Prevladujoči individualizem opravičuje toliko opustitev in zdi se, da je prav, da pustimo vsakomur svobodo, da ravna po svoji volji. Ogovarjanje bi lahko postalo nasprotje usmiljenja. Z izgovorom, da govorijo grobo resnico o napačnem vedenju drugih, se blati njihovo dostojanstvo, kar povečuje obrekovanje prek družbenih medijev. Vprašanje je zelo delikatno.
Štirje pogoji za učinkovito izvajanje korekcije.
Štirje pogoji so potrebni, da je popravek resnično delo usmiljenja, ki je sposobno rešiti brata ali sestro, ki je zgrešil cilj svojega življenja z izoliranimi odločitvami. Prvi pogoj je zavedanje, da imamo pred seboj luč Božje besede: »Tvoja beseda je svetilka mojim korakom, luč moji stezi« (Ps 119,105). Tudi danes smo molili k njemu s 94. psalmom: »Če bi danes poslušal njegov glas! Ne zakrknite svojih src …« (Ps 94, 7c-8a). Nihče od nas nima resnice v žepu. Nihče ne more pridobiti pravice do odločitve, kaj je dobro in kaj slabo za njegovo življenje. Božanska modrost Besede mora nenehno voditi izbire med številnimi možnostmi, ki se dan za dnem ponujajo naši svobodi. Gospodove zapovedi, nekatere izmed njih je omenil apostol Pavel, so vse namenjene temu, da živimo edino zapoved ljubezni: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« (Rim 13,9b). Božjo besedo je treba moliti vsak dan posebej, da se ohrani v naših srcih in mislih ter nas naredi ponižne ljudi.
Drugi pogoj je zavedanje naše ponižne resničnosti grešnikov, torej dejstva, da smo vsi v enakem položaju krhkosti in ranljivosti. Samo srečanje med ponižnimi ljudmi omogoča osvobajajočo izkušnjo bratskega popravljanja in lepoto občutka resnično združenega v ljubezni. Ko želimo opomniti brata ali sestro, tega ne želimo narediti zato, ker smo s »farizejsko« držo pravični, popolni, ampak zato, ker v sebi nosimo globoko hvaležnost, da smo Očetovi ljubljeni otroci tako kot smo, v naši revščini; živimo s hvaležnostjo, da smo se že počutili nošene v naročju Jezusa Dobrega pastirja, ko je bil tudi vsak od nas izgubljena ovca. Živimo v spominu na mnoga spreobrnjenja po zaslugi zanesljive podpore bratov in sester v Kristusu, ki v težkih trenutkih našega življenja niso ostali brezbrižni. S svojim ponižnim srcem nato gremo grešniku naproti, da mu izrečemo besede opomina, ki jih spremlja hvalna pesem, da se počutimo ljubljeni, zaščiteni, ki jih ne vodi naš ego, ampak Oče, združen s Sinom v Svetem Duhu, naša skala, naš vodnik: »Pridite, zapojmo Gospodu, kličimo skali našega odrešenja. Približajmo se mu, da se mu zahvalimo, pozdravimo ga s pesmimi veselja. Vstopimo: poklonimo se, pokleknimo pred Gospodom, ki nas je ustvaril. On je naš Bog in mi smo ljudje njegove paše, čreda, ki jo vodi« (Ps 94,6-7).
Tretji pogoj je zavest, da smo člani cerkvenega telesa, to je naša pripadnost Cerkvi. Kulturni kontekst, v katerem živimo, nas žene, da svojo izkušnjo vere živimo individualno. Mnogi pravijo, da verjamejo v Boga a ne verjamejo v Cerkev, raje hodijo sami, ne da bi čutili odgovornost cerkvenega občestva. Vrstica pred besedilom evangelija, slišanega na to nedeljo, jasno govori: »Volja vašega Očeta, ki je v nebesih, je, da se nobeden od teh malih ne pogubi« (Mt 18,14). Vidno znamenje vesoljnega odrešenja je občestvo med nami, vsi združeni v eni izpovedi vere v Kristusa, ki je umrl, bil pokopan in vstal za vse človeštvo. Obhajamo ga s hvaležnostjo po evharističnem občestvu. Počutimo se torej kot živi udje Kristusovega telesa! Čutimo odgovornost, da smo zdravi in ne bolni člani! Če se imenujemo kristjani in izpričujemo nemoralno življenje, trpi posledice vse cerkveno telo! Če se zavedam, da sem storil hudo napako, naj bom hvaležen za brata ali sestro, ki prideta na pogovor z mano in mi pomagata popraviti svoje vedenje, saj se zavedata, da ne škodujem le sebi, temveč tudi krščanski skupnosti, ki ji pripadam.
Če vsako grešno dejanje povzroča delitve in izolira zagovornike zla v njihovem peklenskem individualizmu, smo poklicani, da uporabimo vse pedagoške strategije, da grešnike, ki so nam blizu, vrnemo na pravo pot, pri čemer lahko računamo na podporo nekaterih bratov in sester naše krščanske skupnosti in tudi avtoritete naših posvečenih služabnikov, to je naših škofov (Magisterium), ki jim pomagajo njihovi duhovniki in diakoni. Spoštovanje svobode drugih je nedotakljivo. Vstali Kristus nas danes kliče, naj vztrajamo v težkem boju, da storimo vse, kar je v naši moči, da bi pospešili spreobrnjenje tistih zakrknjenih src, ki se upirajo vsakemu klicu po spreobrnjenju. Psalm 94, 9–10 nas pripravlja na hud udarec upiranja spreobrnitvi ljudi, ki jih imamo radi. Zdi se, da Bog postavlja svoje trdosrčno ljudstvo pred veliko odgovornost uveljavljanja svoje trdovratne svobode, da vztraja v godrnjanju in neposlušnosti njegovim zapovedim: “Štirideset let se mi je tisti rod gnusil in rekel sem: To je ljudstvo z zavedenim srcem, ne poznajo mojih poti«. Zato sem prisegel v svoji jezi: ‚Ne bodo vstopili v moje počivališče.‘« Če grešnik ni poslušal mojega nasveta, ko sva se srečala iz oči v oči, če ni sprejel niti soočenja v navzočnosti dveh ali treh prič, če tudi zavrača smernice celotne krščanske skupnosti z avtoritativnim glasom svojega posvečenih duhovnikov, ki ponujajo pravila moralnega življenja, je lahko tudi izobčen. Cerkev ima oblast zavezovati in razvezovati, ohranjati občestvo ali odrejati svojo bolečo ločitev: »Resnično vam povem: Kar koli zavežete na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih. »nebesa« (Mt 18,18). Ko po zakramentu sprave prejmemo odvezo grehov, nismo le spravljeni z Bogom, ampak smo ponovno sprejeti v cerkveno občestvo. Izobčenje lahko postane zadnja možnost izkazovanja ljubezni do tistih, ki kažejo pretirano otrdelo srce. Prevzemanje posledic izolacije ali izobčenja lahko postane priložnost za začetek pravega procesa spremembe, saj se nihče ne upira peklu ločitve. Živimo za odnos in polnost življenja ki je občestvo. V tej naporni izkušnji boja do konca za spreobrnjenje grešnika je nujen še zadnji pogoj: skupnostna molitev.
Četrti pogoj, da se zgodi čudež spreobrnjenja grešnika po delu usmiljenja spreobrnjenja, je zavedanje, da je vstali Kristus sredi nas, ko se zberemo, da molimo v njegovem imenu in skupaj prosimo za milost spreobrnjenja tiste, ki jim pokaže, da imajo zakrknjeno srce: »Resnično, še enkrat vam povem: Če se dva izmed vas na zemlji dogovorita, da kar koli prosita, jima bo to dal moj Oče, ki je v nebesih. Kajti kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi« (Mt 18,19-20). To »kar koli« je zborna predstavitev Očetu situacije ločenosti, ki obstaja v skupnosti, je zaupanje v skrb za to otrdelo srce, ki ni sposobno poslušati. Nič ni nemogoče za Očeta, ki želi, da se nihče ne izgubi, saj ve, da je Jezus posebno pozornost namenjal cestninarjem in grešnikom, torej tistim, ki so bili izključeni iz občestva z judovsko skupnostjo njegovega časa.
