Kaj pravijo ljudje, kdo sem?
Bogoslužje Božje besede te 21. nedelje med letom je v celoti osredotočeno na Petrovo izpoved vere. Iz tega poklica se začne novo videnje Cerkve in novo poslanstvo v svetu. Besedilo evangelija nas pravzaprav spominja na to, kar se je zgodilo v Cezareji Filipovi in kako Jezusa močno zanima, kaj si o njem mislijo tisti, ki so ga srečali. Tisti ljudje brez imena in obraza, ki očitno niso mogli vstopiti v skrivnost Božjega Sina. Odgovorov je bilo veliko, a nobeden od njih ni dosegel središča identifikacije Mesije. Janez Krstnik, Elija, Jeremija, drugi preroki niso bili Kristus, le Jezus je tisto, kar bo Peter izpovedal in odkrito spregovoril na vprašanje, ki ga je Jezus postavil apostolom. Kaj pravite, kdo sem, saj ljudje itak ne vedo. A na tej točki Peter odgovori: »Ti si Kristus, Sin živega Boga«. Jezus ceni Petrovo definicijo o njem, a takoj doda: »Blagor tebi, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela ne meso ne kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« Rečeno je, da je to dar Duha, to ni njegova intelektualna ali intuitivna sposobnost. Na tej točki, ko Jezus “pridobi” vero Petra in skupine dvanajsterih, se Jezus obrne prav k Petru in reče: ti si Peter in na tej skali bom zgradil svojo Cerkev in moč pekla ga ne bo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva: kar koli zavežeš na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli razvežeš na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Naročilo Božjega usmiljenja je podeljeno. in dodeljena Cerkvi v celoti. Ona bo pod okriljem Svetega Duha je hiša usmiljenja. Vezava in razveza je ravno v tem in od tega začnemo segati čez časovne meje in gledati v nebesa z drugimi očmi. Toda Jezus ni samo vesel, da je Peter izpovedal takšno vero vanj, zato zapoveduje pomembno stvar: nikomur ne povedati, da je on Kristus. Zakaj ne bi reklamirali njegove identitete? Odgovor je jasen: Jezus od vsakega od nas pričakuje izpoved prave vere vanj. Osebni dar vere zahteva oseben odgovor. Do tega prepričljivega odgovora lahko pridemo zase in za druge.
V odlomku iz prvega berila iz knjige preroka Izaija Gospod jasno pove, da ne prenaša ošabnih in prevzetnih. Pravzaprav navaja primer Shebne, točaja v palači: “Odstranil bom tvojo službo, strmoglavil te bom s tvojega mesta” in koga bo postavil na njegovo mesto: Eliakìma, Hilkijinega sina; oblekel ga bo v tuniko, opasal ga s svojim pasom in daj svojo moč v njegovo roko. On bo oče jeruzalemskim prebivalcem in Judovi hiši kakor Šebna.« Bog zato ljubi ponižne in se obrača k njim.
Odlomek današnjega drugega berila, povzet iz pisma svetega Pavla apostola Rimljanom, pa nas spomni, da so Božje sodbe nedoumljive in njegova pota nedosegljiva! Vse je skrivnost ljubezni in darovanja, v katero se moramo potopiti z zavestjo, da smo nekoristni služabniki in ko smo naredili vse, nismo naredili še nič. Samo v Kristusu smo to, kar smo Božji otroci, ker nas je On rešil s svojo smrtjo in vstajenjem.
Na današnjo nedeljo, posvečeno Petrovi izpovedi, gredo zahvalne misli papežu Frančišku, Petru našega časa, ob katerem se resnično čutimo zaščitene, ljubljene, opogumljene in potrjene v naši krhki veri in v osebnih, in cerkvenih strahovih in nevihtah, ki se zbirajo okrog Petrovega prvenstva.
