Dve gori in jezero sta kraja, ki prevladujeta v nedeljskih branjih. (Prva knjige kraljev 19,9.11-13; Ps 84; Rim 9,1-5; Mt 14,22-33). In izstopata dve osebi, časovno oddaljeni, a aktualni v zgodovini naših dni: Elija in Peter, tako podobna v svoji edinstveni individualnosti.
Velik lik je prerok Elija (prvo berilo). Kompleksna figura, v kateri soobstajajo mešani občutki, pogum in strah, vzvišenost in potrtost, celo verski fundamentalizem (ne obotavlja se s pomočjo ljudstva pobiti 450 prerokov boga Baala, čigar kult je želela kraljica Jezebela. Smo v 9. stoletju pr.n.š.). Jeza kraljice, ki je že dala iztrebiti vse preroke Jahveja, ga prisili, da pobegne na goro Horeb. Velik, neizrekljiv napor; pohod po puščavi, z vročim soncem, ki jemlje vse moči. utrujenost. Razočaranje. Velika depresija. Potem pa končno prihod na goro Horeb, božjo goro, in jamo za prenočišče. Toda tu je Božji klic: »Pojdi iz votline in ostani na gori pred Gospodom«. In Bog se ne razodeva z močjo viharja, ni v potresu ali celo v ognju, podobah, s katerimi so ljudje od vsega začetka poskušali opisati Boga, ampak v rahlem vetru. Tudi Elija – človek v nenehni krizi, utrujen in depresiven – si predstavlja takšnega Boga, močnega Boga, z močnim glasom; kakšno presenečenje pa je soočiti se z Bogom, ki je tišina: Bogom, ki te, namesto da bi kričal, poboža kot sapica. Kakšno presenečenje tudi za nas, ki se nenehno spuščamo v veliki depresiji, od Jeruzalema do Jerihe.
Bog govori v tišini. Lahko bi rekli, da je Božja tišina tista tišina, ki nas tako zelo stiska, Beseda za naše poslušanje. Henri J. M. Nouwen, nizozemski teolog, ki je doživel padec v depresijo in vzpon od tesnobe k upanju, je zapisal:
»O Bog, govori tiho v moji tišini… ko me hrup zunanjih šumov moje okolice in hrup notranjih šumov mojih strahov vedno znova odganjata od tebe, pomagaj mi zaupati, da si še vedno tu, tudi ko te ne slišim. Daj mi ušesa, da slišim tvoj tihi, sladki glasek, ki pravi: “Pridite k meni, vi, ki ste trudni in obteženi, in jaz vas bom poživil … ker sem krotek in ponižen v srcu.” Naj bo ta ljubeči glas moje vodilo. Morda je to tudi Jezusov pogoj, ko svojim učencem brezpogojno ukaže, naj stopijo na čoln in prečkajo jezero, da pridejo na drugo stran, naj ga pustijo pri miru, medtem ko se sam povzpne na goro (tu je ta druga gora!) molit. Nihče ne bo nikoli izvedel, kakšen je bil pogovor med Jezusom in njegovo Tišino, potem pa se spusti k svojim prijateljem. Brez čolna hodi po vodi … in strahovi učencev postajajo vse močnejši.
Peter kot Elija. In kot vsak izmed nas. Prestrašeni, zlomljeni, vsi, verujoči ali neverujoči, poznamo boj življenja. Boriti se moramo proti valovi, ki poskušajo potopiti naš čoln, proti vetru, ki nas potiska nazaj. Nevihta, ne rahel vetrič. Zdi se nam, da je Bog daleč od nas. Jezus je na gori, moli in nas je pustil same v boju. Na milost in nemilost valov in vse bolj sovražnega sveta. In ne vemo, da nas Gospodova molitev, čeprav daleč, na gori, nežno ovije. Vse. Ne odvezuje nas od truda, od boja, ampak pride ponoči, »proti koncu noči«, pravi Matej, ko hodi po vodi. In tudi on se nam, tako kot učencem, zdi kot duh.
Verjetno Peter, kot vsi zaljubljenci, ni prenesel, da jih je Jezus pustil same, da se borijo, veslajo z vso moćjo proti vetru. Ko ga Peter zagleda, prosi za čudež: “Naj hodim po vodi, kakor ti”. Toda hoditi po vodi se ne smeš bati. Oči in srce moraš imeti uprte vanj, ne v veter, niti v velikanske valove, h katerim strah še bolj prispeva. Ko se pogled premakne od pogleda na Jezusa, se pogreznemo vanje.
Toda Jezus nas ne pusti potopiti. Potrebuje borce, ne premagance. Odgovoren, ne zasvojen s čudeži. In njegova roka je vedno tam, da nas vrne v ravnotežje na čolnu, da nas spet dvigne, ko se prevrnemo. Maloverne žene in može našega časa… Vedno razpeti, kot Elija in Peter, med pogumom in strahom, med mladostniško vzvišenostjo in senilno depresijo. Naše družine, naše skupnosti poznajo to stanje, tako človeško, tako univerzalno. Toda ljubezen premaga strah, pravi Janez: »V ljubezni ni strahu, nasprotno, popolna ljubezen preganja strah, kajti strah pomeni kazen in kdor se boji, ni popoln v ljubezni« (1 Jn , 4,18).
Le z ljubeznijo bomo lahko hodili po vodah razburkanega jezera. Samo z ljubeznijo bomo lahko slišali Božji glas v njegovi neznosni tišini. Kaj nas teži! Samo z ljubeznijo bomo lahko pravi moški in ženske, ne pa služabniki in ne junaki.
Pomislimo:
– Kolikokrat smo, soočeni z življenjskimi stiskami, obupali in prosili za čudež?
– Kolikokrat pa smo se po drugi strani že poskušali vrniti od tesnobe k upanju?
– Kaj za nas, v naši družini, v naši skupnosti, pomeni hoditi s pogledom, uprtim v Jezusa in ne v valove razburkanega jezera?
– Ali se v Cerkvi počutimo kot služabniki, junaki ali odgovorni možje in žene?
