Na portalu župnije Doberdob sem zasledil zanimiv članek g. Ambroža Kodelja, ki je takole zapisal:
Pogreb župnije sv. Bonifacija
Začelo se je zelo preprosto. Dospelo je pismo s črnim robom, kar sporoča, da gre za neko žalovanje. Ko odprem in začnem brati, nisem vedel, ali je to potegavščina ali resnica.
Vsebina je bila takšna:
»Dragi, kot prijatelja in sobrata Te vabim na pogreb moje župnije sv. Bonifacija v Salzburg – Solnograd v petek ob 18h. S seboj prinesi vijolično štolo in albo. Pri maši bereš prošnje, zato ne pozabi na očala!« Sledil je žig in podpis.
Ker sobrata poznam, sem se najprej zamislil, potem pa vseeno sklenil, da se odpravim na Solnograško. V župnišču smo bili poleg župnika še štirje. Ko ga vprašam, kje je pokojnik, je mirno odgovoril: “Ga bodo pripeljali!”
Odšli smo v cerkev in pred oltarjem čakali na pogreb. Cerkev je bila nabito polna, prav tako tudi kor, kjer je bil zastopan zelo velik zbor.
Ko je odbila ura, zaslišimo igranje godbe na pihala, ki je igrala žalostinko in vsi smo spoštljivo vstali in čakali, kaj bo.
Godbeniki so z žalostinko prikorakali v cerkev, za njimi pa krsta s spremstvom štirih grobarjev in seveda pred krsto župnik župnije sv. Bonifacija.
Po tamkajšnji navadi g. župnik najprej pokadi krsto in nato stopi do ambona. Tedaj so grobarji odprli krsto in župnik je spregovoril:
»Dragi in spoštovani uzaloščeni zbor! Naš pokojnik je sedaj zadnjič v naši cerkvi. Vsi se boste zvrstili, da ga še zadnjič pozdravite. Greste pa tako v vrsti mimo krste, kjer s poklonom počastite pokojnika, in nato skozi zakristijska vrata ven. Če pa kdo želi, lahko pride nazaj v cerkev, kjer bo bogoslužje za nas vse. Upam, da bodo sobratje duhovniki ostali in z nami somaševali!«
Najprej smo šli do krste mi duhovniki. Bil sem med zadnjimi. Za menoj je bil še kapucinski pater. Ko pridem do krste, se poklonim in pogledam, kakšen je videti pokojnik. Na veliko čudo zagledam v krsti svoj obraz. Zresnim se, še enkrat pogledam v krsto in zazijam – v krsti ni mrliča, ampak ogledalo! Malo nerodno se obrnem, pogledam levo in desno, vsi se držijo sila resno, in odkorakam do zakristije, na plan in skozi vrata nazaj v cerkev. Na trgu pred cerkvijo so se »pogrebci« zbirali v manjše gruče in nekaj razpravljali. Kaj, ne vem.
Sedem na svoje mesto pred oltarjem in poslušam rekviem, ki so ga peli na koru. Ko je prišel zadnji do krste, so prišli pogrebci, krsto zaprli in jo odnesli iz cerkve. Ta se je napolnila in ljudje so čakali, kaj bo.
Ko so pevci odpeli rekviem, je župnik stopil k ambonu in začel: “Ste videli, kdo je bil v krsti? Obraz vsakega od nas! Vsi smo pokojniki, saj ste se v krsti sami prepoznali. Pokojni smo zato, ker nič več ne jemljemo resno ne zakramentov ne molitev, še manj skupnosti naše župnije. Tako smo pokopali našo brezbrižnost. Tisti, ki mislite, da je čas, da se nekaj spremeni, ostanite pri maši in skupaj odvrzite brezbrižnost in hinavščino do Boga, kajti Bog potrebuje nas, mi pa Njega, če želimo, da to naše borno življenje pripeljemo v njegov objem.« Nato je pristopil k oltarju in začel mašo.
Med mašo sem večkrat poškilil po cerkvi. Bil sem radoveden, kaj se sploh dogaja. Verniki so bili zelo resni. Videlo se je, da se jih je dotaknilo. Vrsta za obhajilo je bila izredno kratka. (Slišal pa sem, da je naslednjo soboto bila dolga vrsta pred spovednico!)
Zamislil sem se: Kaj bi bilo, če bi jaz organiziral tak spektakel? Bi me moji verni Kraševci vzeli resno ali bi bil že naslednji dan z dekretom iz nadškofije poslan v kakšno poboljševalnico? – Tudi danes ima Cerkev za določene duhovniške izgrede svoje poboljševalne ustanove, ki jih imenuje z lepo besedo: »Centri Božje dobrote« … Sicer bi se tam mogoče celo lepo počutil, saj bi skrbeli zame, me prevzgojili in ko bi se vrnil, bi v cerkvenem atriju postavil veliko ogledalo, takšno, kot ga uporabljajo solisti pri vajah. Moje verno ljudstvo pa bi se v ogledalu ogledalo, koliko so se v enem tednu postarali. Ker pa bi imelo ogledalo še sposobnost opozarjanja naše notranjost, pa bi se pri vsakem, ki bi imel kaj na vesti, zameglilo in ga opozorilo, da je skrajni čas, da se to lepo »pošlihta«.
