JEZUS DOBRI PASTIR
Berila in evangeljsko poročilo je osredotočeno na fascinanten lik »Dobrega pastirja«. Papež Pavla VI. je to nedeljo izbral kot nedeljo »dobrega pastirja«, pa tudi kot obhajanje dneva duhovniških in redovnih poklicev, in verniki ste povabljeni k molitvi zanje. Danes je dan, ko Jezus kliče tudi vsakega od nas. Tistim, ki ga sprejemajo in mu sledijo v veri, daje dar Svetega Duha in jim podeljuje odpuščanje grehov.
Jezus trdi, da je edini pravi pastir, saj je odločen braniti čredo, ki mu jo je zaupal Oče, in jo braniti tudi za ceno lastnega življenja.
Čeprav ne maramo, da nas primerjajo z ovcami in čredo, je podoba vendarle ustrezna, saj smo nemočni pred pastmi hudobnega duha, ki nas zapeljuje. Če res želimo, da nas “grabežljivi volkovi” ne raztrgajo, moramo zaupati v hitro posredovanje »Dobrega pastirja«, ki nas je edini pripravljen braniti, ko ga kličemo, in poiskati, ko zapustimo stajo oz. se izgubimo med pašo, ker ne sledimo ostali čredi. Iz Gospodove dobrote je napolnjena zemlja, po kateri nas vsemogočni Bog varno vodi v veselje večnega življenja.
Evangelij nas poziva, naj se odrečemo individualizmu in ponosu v korist Kristusa, našega Odrešenika in Gospoda.
Prvo berilo je nadaljevanje »prve homilije«, ki jo je razglasil knez apostolov na binkoštni dan: pričevanje njihove vere po delovanju Svetega Duha. Prisotnim sporoča, da je treba prepoznati »Gospoda in Kristusa tistega Jezusa, ki ste ga križali«. Ne samo takrat, tudi danes ne delamo drugega, kot da ga križamo in prevečkrat se iz brezbrižnosti ne vprašamo, »kaj naj storimo?«. Slišimo klice: odpovejte se svojemu miru in tudi vas bo delo Boga Očeta iztrgalo smrti; spreobrnite se in pustite, da vas prevzame vpliv Duha, ki vas popelje iz domene greha in naredi novo bitje. Novo bitje, ker končno ne čutiš, da si veren, ampak da potrebuješ Božjo pomoč, da se ne podrediš svojim slabostim.
Psalmist nam daje vedeti dve stvari, ki sta za nas zelo pomembni: Bog je dobri pastir, a tudi najbolj radodaren gostitelj, ki ga lahko srečamo v življenju. Dobri pastir, ker nas vodi na zelene pašnike, k izvirom žive vode in nas varuje v krajih, polnih nevarnosti. Velikodušen gost je Jezus, ki nam po besedah psalma pripravlja varno in obilno mizo, pri kateri sodelujemo, potem ko nas mazili z dišečim oljem, in nam ponudi zvrhan kelih.
Drugo berilo, vzeto iz 1 Pt 2,20b-25, je kateheza o krstu, v kateri je rečeno, da novo življenje kristjana ni očitna in otipljiva resničnost za vsakogar. Ta odlomek vsebuje tudi hvalnico zgodnje Cerkve, ki pravi, da moramo biti dobri kristjani ponižni, kot je bil Kristus.
On je vzor tistim, ki verujejo vanj, je pa tudi »Božje jagnje«, ki je nase prevzel greh sveta, da bi nas odrešil. Pravzaprav se je kot brezmadežno jagnje daroval Očetu, da bi nas zabral skupaj kot naš »pastir in varuh«.
Evangelij, o katerem premišljuje današnja liturgija, je vzet iz poglavja 10,1-10 Janezovega evangelija. V središču odlomka je lik Jezusa »dobrega pastirja«, ki je tudi »vrata ovc«, skozi katera se vstopa in izstopa iz ovčje staje.
Evangelist, potem ko je izpostavil nasprotje, ki obstaja med pravim pastirjem, ki ljubi čredo, in tujcem, čigar glasu ovce ne prepoznajo, definira delovanje »dobrega pastirja«: ta ima odnos resničnega poznanstva s čredo; vsako ovco pozna po imenu in one vedo, da jim je tako ime dal pastir; sledijo mu, ne glede na to, ali jih odpeljejo na pašo ali vrača v ovčjo stajo; zanima jih le to “da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju”.
Figura tatu, ki vstopi v ovčjo stajo ne skozi vrata in seje paniko v čredi, je postavljena v kontrast z globoko vezjo med ovco in pastirjem.
– Ali torej čutimo odgovornost, da vrnemo k veri v Cerkev tiste, ki so se od nje oddaljili?
– Ali s svojim življenjem izpričujemo ljubezen do Jezusa, ki svoje življenje prilagaja nam?
– Ali smo prepričani, da je Jezus resnično Emanuel, ki deli pot našega življenja?
