Ljubezen je močnejša od smrti!
Velikonočno oznanilo se začne s tekom.
Marija je stekla k Simonu in k drugemu učencu, ki sta skupaj stekla do groba. Zakaj vsi tečejo na velikonočno jutro? Kajti vse o Jezusu si zasluži naval ljubezni. Skratka, velika noč nas vabi k prebujanju, h teku! Vabi nas, da svojo vero prebudimo iz lenobe. Če bi vas vprašal: “Kaj je vstajenje?”, bi mi zagotovo marsikdo od vas odgovoril: “Mrtvec, ki potem oživi”. Ni res! V evangelijih vstajenje ni to.
Vstajenje govori o živih! To pomeni, da nam Bog daje tako visoko kakovost življenja, da lahko premagamo smrt. Večno življenje ni nagrada, ki jo bodo imeli tisti, ki so se dobro obnašali, ampak “način življenja” že v sedanjosti. Sveti Pavel bo rekel: »Ne živim več jaz, v meni živi Kristus«. Vstajenje zadeva žive, hvalabogu, kajti če bi zadevalo samo mrtve, kaj bomo s tem praznovanjem? Jaz sem tisti, ki moram spet vstati, zdaj, živ. Če smo tukaj, je to zato, ker se je vse začelo s to dirko. Od groba do zgornje sobe. To je dirka Marije iz Màgdale, ki teče v zgornji prostor, ker mora iti k učencem. Povedati mora, kaj je videla. Še vedno ne ve, da bo njegova napoved za vedno spremenila tok zgodovine. In potem tudi jaz tečem od zgornje sobe do grobnice. Predstavljam si Petra in Janeza, ki tečeta pod bremenom strahu, razočaranja, kesanja. Konec koncev, zadnjič, ko sta bila z Gospodom, ni šlo tako dobro. Peter je nekaj dni prej predrzno rekel, da bo dal svoje življenje za Gospoda, vendar je bilo vprašanje preprostega služabnika dovolj, da se je vrnil k bolj krotkim nasvetom. Trikrat je moral priznati, da ne pozna svojega Učitelja in da je morda povedal resnico. Skupaj s Petrom teče Janez, ljubljeni učenec, učenec, ki je pri zadnji večerji sklonil glavo nad Gospodovo srce. Janez (mlajši!) pride pred Petrom, vendar mu dovoli vstopiti prvi. Velikonočno jutro nam daje lepo podobo Cerkve: mi smo tisti, ki znamo pričakovati, saj imamo različne ritme. Vera v Vstalega je izkušnja, ki jo uživamo skupaj, nikoli sami. To je dirka, kjer nekdo pride prvi, vendar ima potrpljenje, da počaka na drugega. Srce (Janez) je vedno pred oblastjo (Peter), vendar jo zna spoštovati in počakati nanjo. Janez je vstopil in videl tam postavljene prte ter verjel. Ima inteligenco srca. Srednjeveški pregovor pravi: “Modri hodijo, pravični tečejo, le zaljubljeni letijo”. Tudi Peter, ki je prej vstopil, je videl, a ni verjel. Janez verjame, ker znaki govorijo le srcu, ki jih zna brati. Janez je ljubljeni učenec prav zato, ker je dal prednost ljubezni, ne računicam. Vera ni očitna. Križ, bolečina ta pa je. Vstajenje je stvar vere. Vera ni sklepanje, prihaja iz oči, odprtih za resničnost, ki leži pred vami. Vera je priznanje resničnosti, ki je pred vami in ki jo lahko spozna le pozorno oko opazovalca. Ni potrebe po neizpodbitnem znaku, da bi verjeli. Samo poglejte, kaj imamo pred očmi, ki so očitno tam po naključju. Verjeti ne pomeni razumeti vse, ampak verjeti, da je smisel v vsem, tudi v tistem, kar se ne razume. Imeti vero pomeni zaupati, da je pomen za vsemi stvarmi, še posebej za tistimi, ki niso razumljive našemu umu, našemu srcu in naši bolečini. Jezus ni razložil bolečine, ni razložil križa, vstal je! Jezus je dal prednost dejstvu kot lepemu razmišljanju, ker verjamemo v dejstva, ki jih bomo nekoč morda tudi sami lahko povedali. Prvo znamenje velike noči je odsotno telo, prazen grob. V zgodovini človeštva v poročilih o pobitih manjka truplo. Prepričan sem, da se je pri mnogih pojavilo to vprašanje: Zakaj je Kristus vstal? Bog ga je obudil, da bi jasno povedal, da je ljubezen močnejša od smrti, da življenja, kakršnega je imel Jezus iz Nazareta, ni mogoče izgubiti. Življenje, ki temelji na ljubezni, ne pozna smrti, ker, kot pravi pesem nad pesmimi, “Ljubezen je močna kot smrt.” Pravi sovražnik smrti je ljubezen! Ni bilo naključje, da so na velikonočno jutro šli h grobu tisti, ki so izkusili Jezusovo ljubezen: ženske, Magdalena, ljubljeni učenec. Oni, ki so se počutili ljubljene, bodo prvi razumeli, da ljubezen premaga smrt.
In zdaj? Sedaj bomo imeli petdeset dni, da okrepimo svojo vero. Postni čas traja štirideset dni, velikonočni čas pa petdeset. Kaj ni to zanimivo. O ja… učenci se bodo trudili verjeti v vstajenje, tako kot mi. Globoko v sebi je lahko čutiti bližino razpela, čutiti bližino človeka, ki trpi, saj je vsak od nas doživel trpljenje, smrt osebe, s katero smo tkali košček življenja. Lažje je spremljati Jezusa na poti bolečine kot na poti veselja, kajti veselje in sreča sta izbira! Trpimo bolečino, jo sprejemamo. Po drugi strani pa je veselje povezano z voljo. Mnogi kristjani tako ljubijo svojo bolečino, tako radi trpijo, da se ne zavedajo, da je Jezus vstal.
Zato pogumno, prijatelji, Gospod je vstal! To je velika objava!
Smo učenci živega Boga in kako lepo bi bilo, če bi to veselje (vsaj malo…) res napolnilo naša bogoslužja, naša srečanja. Gospod je vstal za vse! Vstal je za tiste, ki se čutijo zapuščene od vseh, za tiste, ki svojega življenja ne morejo vzeti nazaj v svoje roke, za tiste, ki že leta skrbijo za svojega bolnega otroka. Vstal je za tiste, ki so po mesecih oklevanja sprejeli pomembno odločitev, za tiste, ki veliko noč praznujejo stran od družine in za tiste, ki družine nimajo več. Vstal je za tiste, ki nikoli ne iščejo Boga in so danes tukaj pred njim, ker ne vedo, da je Jezus živ in ga ne bodo nikoli pozabili. Gospod je vstal prav zato, da nam pove, da pred tistimi, ki se odločijo za »ljubezen«, ni smrti, ki bi obdržala, ni groba, ki bi se zaprl, ni nagrobnega kamna, ki se ne bi odkotalil.
Kaj ni to lepa velikonočna novica? Vsi smo tukaj na zemlji, da počnemo stvari, ki si ne zaslužijo smrti. Vse, kar bomo živeli v ljubezni, ne bo izgubljeno.
