Jezusova luč za naše temne oči
Vse, kar danes doživljamo na globalni ravni, se zdi izmišljeno in vpliva na nas osebno in kot družine. Potopljeni smo v strašljivo resničnost, za katero smo mislili, da je mogoča le v mejah televizijskega ekrana, a nas dejansko ovije in vstopi v naša srca. Namesto tega je realnost prej, tista, ki smo je bili vsak dan vajeni izriniti na televizijski zaslon. Osebno, ko vidim ljudi, ki se pogovarjajo med seboj, se objemajo, nasmejane odhajajo iz hiše v televizijski reklami ali filmu, se mi zdi, da vidim zelo nadležno fikcijo, ki še poveča občutek nelagodja. Kar je bila fantazija, je postalo resničnost in kar je bila resničnost, je zdaj fantazija. Ob misli na domišljijske zgodbe pride na misel: “Most v Terabitijo”, roman Katherine Paterson iz leta 1976, ki je leta 2007 postal odličen film. Roman pripoveduje o prijateljstvu med dvema fantoma, Jessom in Lesliejem, ki s pomočjo svoje domišljije zgradita domišljijski svet iger, kjer se naučita drugače videti surovo družinsko in družbeno realnost. “Zapri oči in odpri svoj um” je lekcija, ki jo mlada Leslie da svoji prijateljici Jess, ko se začneta igrati. In pri tem postopoma uspejo videti v notranjost ljudi in v njihove zgodbe, ne da bi se ustavili pri videzu in pogosto varljivi površini. Kolikokrat smo v teh dneh pomislili, da bi zaprli oči in jih nato znova odprli ter ugotovili, da je vse to laž. Kolikokrat sem tudi upal, da bom prižgal novice ali odprl stran z novicami na internetu in ne bom videl nobene sledi o izrednih razmerah zaradi vojaških spopadov in drugih tragedij. A žal ni tako. Tako kot ni mnoge na svetu, ki doživljajo strah in negotovost življenja v tolikih situacijah vojne in preganjanja. Druga stvar je, da je zdaj ves svet v enakem položaju. V evangeliju se Jezus dotakne oči tega slepega človeka in mu da fizični vid. To ozdravljenje pa kaže, da obstajajo tudi druge slepote, morda veliko hujše od fizične. Prvi so Jezusovi učenci, ki dokazujejo, da so duhovno slepi, ko ne morejo videti Boga takšnega, kot v resnici je. Za njih je Bog tisti, ki kaznuje glede na grehe, zato sprašujejo Jezusa, ali je bil slepec tak od rojstva zaradi svojih grehov ali grehov svojih staršev.
Tudi tako imenovani »sosedje« tega slepca, ki ga zdaj, ko je ozdravel in vidi, ne morejo prepoznati, so slepi. Za njih je bil le ubogi bolnik in zdaj, ko je ozdravel, ne vedo, kdo je. Kolikokrat smo tudi mi slepi, ne vidimo ljudi takšnih, kot v resnici so, in se ustavimo le pri delnih lastnostih, ki nam ne povedo o celotnem človeku: barva kože, geografsko poreklo, fizična meja, nekaj, o čemer smo slišali. od nje, način dela … Farizeji so slepi in evangelijska zgodba poudarja vso njihovo duhovno slepoto, sestavljeno iz mentalnih zaprtosti in togosti. Ti farizeji delajo vse, kar je v njihovi moči, da ne bi videli tega, kar je očitno, in na koncu iz svojih oči odstranijo najbolj očiten znak, da je Bog med njimi. Še najmanj slep se zdi ta slepec, ki slepo zaupa Jezusovi besedi, tudi če ga ne pozna. Zdi se, da to vidi bolj s srcem kot z očmi. Počasi v zgodbi spoznamo, da ni pridobil le svetlobe v očeh, ampak predvsem tisto duhovno, ki ga dela močnega in pogumnega. Iz ubogega slepca postane oznanjevalec vere! Mogoče moramo tudi mi malo zapreti oči in odpreti razum. To ni vabilo, da se ne bi soočili z realnostjo, ampak da bi jo videli bolje in globlje. Potrebujemo Jezusa, da ozdravi naš pogled, zaslepljen s strahom, bolečino in tudi z našimi omejitvami in sodbami. Bolne oči moramo zapreti in si poskušati predstavljati, kako Bog gleda na nas. Moramo zapreti oči in odpreti svoj um in srce, da bi lahko videli tudi z očmi drugih, si predstavljali tudi njihove težave, strahove, bolečine in celo upanja in želje. Zaprimo oči in prosimo Jezusa, naj jih ozdravi, da bi jih lahko ponovno odprli z novim pogledom na svet in zgodovino, sposobni videti v zlu, ki nas obdaja, tudi najmanjše znamenje dobrega, predvsem pa nam pokazati ki mu je vedno ob strani s pogledom ljubezni, pogledom Boga.
