Skušnjave premagamo tako, da ubogamo Boga
Na to prvo postno nedeljo nas je Besedno bogoslužje spodbudilo k branju zgodbe o Jezusovih skušnjavah. Jezus je skušan. Skušnjava je preizkušnja in je del življenja; je posledica naše svobode. Pravzaprav živeti pomeni odločati: tako je za vse, tudi za Jezusa, v to potrebo po odločanju je vstavljena hudičeva skušnjava.
Prva skušnjava: hudič predlaga, da se kamni spremenijo v kruh: »Če si Božji Sin, reci tem kamnom, naj postanejo kruhi«. Zakaj ta zahteva? Ker hudič predvideva, da ko je kruh zagotovljen, je vse zagotovljeno. Koliko ljudi jetako prepričanih! Gre za materialistično miselnost, da če si človek napolni želodec, je zadovoljen »cel človek«. Ta miselnost, žal zelo razširjena, je vizija življenja, okoli katere se giblje naša sodobna družba.
Toda Kristus, ugotavlja evangelist, odgovarja Skušnjavcu s temi besedami: »Pisano je: ‘Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust’.
S tem odgovorom nas je Jezus spomnil, da namen življenja ne more biti denar in ne blaginja; opozorilo za nas je, da naj se otroci ne vzgajajo z množitvijo zadovoljstev in zabav. Neumno je torej svoje otroke napolniti s stvarmi in ne z vrednotami: dolgoročno bo ta pot povzročila upor in krutost. Nadalje nas je Jezus spomnil, da bomo večno utrujeni, večno nezadovoljni in vznemirjeni, dokler ga ponovno ne najdemo. Sveti Avguštin je zapisal: »Ustvaril si nas zate in nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v tebi« (Izpovedi, I,1,1).
Ko se ozremo okoli sebe, pa ne moremo mimo spoznanja, da nas je hudič danes zapeljal v materializem, ki nas vse bolj oddaljuje od Boga, zato se je nujno vprašati: “kdo smo in kam gremo?”. Za odgovor na ta vprašanja naj nas vodi Božja Beseda, ki je »živa in učinkovita« (prim. Heb 4,12): samo po njej je zveličanje!
Druga skušnjava: «Tedaj ga je hudič odpeljal v sveto mesto, ga postavil na najvišjo točko templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zapovedal in na rokah te bodo nosili, da se tvoja noga ne bo spodtaknila ob kamen.«
To je skušnjava naglice, nepotrpežljivosti, ki ljubi takojšnje rezultate; je skušnjava tistih, ki bi radi rešili probleme brez žrtev in svet brez truda. Naglica zagotovo ni pot do dobrega. Naglica je skušnjava tudi za nas: radi bi, da se svet spremeni v nekaj dneh; da bo imelo naše delo takojšnje rezultate; da bodo naše žrtve takoj obrodile sadove. Ampak ne: počakati moraš! In čakanje zahteva potrpljenje, potrpljenje zahteva žrtvovanje, žrtev zahteva vero. To je Božja pot: pot malega semena, o katerem govori Jezus: »Nebeško kraljestvo je kakor gorčično zrno […] Je najmanjše od vseh semen, a ko enkrat zraste, je večje od drugih… posadi ga v vrtu in postane drevo, tako da pridejo ptice pod nebom in delajo gnezda na njegovih vejah« (prim. Mt 13,31-32)«.
Tretja skušnjava. Gre za predlog moči kot prve vrednote življenja: vrednote, postavljene celo pred Boga! To je absurdna skušnjava, a človeški ponos se pogosto giblje v absurdu. Ta skušnjava je hudičev zadnji poskus, je najbolj subtilno orožje, ki ga ima.
Zatorej ne preseneča predlog, ki ga hudič izreče Jezusu: »Vse to ti bom dal, če me boš oboževal, padel k mojim nogam«. Jezusov odgovor ni dolg. Matej namreč piše, da se Jezus odzove z besedami: »Pojdi stran, satan! Kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli, njemu samemu služi.«
Za moč, za uspeh smo pripravljeni žrtvovati celo svoje veselje in svoje najdražje. Koliko žrtvovanja smo pripravljeni narediti, da bi dobili, kar želimo! Toda vse, kar nam uspe osvojiti na tem svetu, nas ne sme oddaljiti od Boga, saj je samo On naše pravo veselje in samo Njega moramo častiti in častiti. Pri zadnji večerji Jezus poklekne pred svojimi dvanajstimi apostoli, da bi jim umil noge. S to gesto želi Kristus Gospod vse nas spomniti, da se prava veličina pred Bogom meri le v ljubezni in služenju.
Adam je v skušnjavi padel, Kristus pa se je boril in zmagal, ker se je podredil Božji Besedi, ubogal je svojega Očeta »in postal pokoren do smrti, smrti na križu« (prim. Flp 2,8). Adam je iztegnil roko proti grehu; Kristus pa je ob koncu svojega zemeljskega obstoja iztegnil svoje roke na križu, da bi nas vse rešil in »Zaradi tega ga je Bog povišal in mu dal ime, ki je nad vsakim imenom, tako da se v imenu Jezusa pripogne vsako koleno v nebesih in na zemlji in pod zemljo in vsak jezik oznanja: »Jezus Kristus je Gospod!, v slavo Boga Očeta«« (prim. Flp 2,9-11).
Zaključujem z besedami svetega škofa Avguština: »Naše življenje na tem romanju ne more biti brez preizkušenj in naš napredek poteka skozi skušnjavo. Nihče se ne more spoznati, če ni v skušnjavi, niti ne more biti okronan, ne da bi zmagal, niti ne more zmagati, ne da bi se boril.”
Naj Gospod v nas hrani vero, krepi upanje in nas uči prejeti Kristusa, ki je živi in pravi kruh, in ohraniti vsako besedo, ki prihaja iz njegovih ust.
