Katero masko naj izberemo?
“Vsi na tem svetu so grozljivi … Vsi se derejo drug na drugega, nihče ni bolj vljuden, nihče se ne postavlja v kožo drugega!”. To pravi Arthur Fleck na vrhuncu svoje norosti, ki, potem ko je postal Joker, zagreši grozljive zločine v metropoli Gotham-City. Izmišljena zgodba seveda, ki jo pripoveduje film “Joker”, je zgodba, v kateri se zdi, da zločinčeva hudobija ne izhaja samo iz notranjosti, ampak tudi iz kraja, kjer živi, in iz ljudi okoli njega. Arthur postane neusmiljeni Joker, ker je njegov svet brez usmiljenja, brez ljubezni, začaran krog maščevanja, maščevanja in brezbrižnosti do tistih, ki trpijo.
Jokerjev svet je svet »oko za oko, zob za zob«, sovraštva do sovražnika, maščevanja tistim, ki so ti naredili krivico, in globoke ločitve med bogatimi in revnimi, kjer so tudi tisti, ki živijo v istem stanovanju ob tebi, a zate ne obstaja.
Zaslužen uspeh tega filma, ki ga je sijajno interpretiral Joaquin Phoenix, je morda posledica dejstva, da v gledalcu razkrije tisto bazo hudobije, ki jo imamo v sebi, in ker predstavlja našo družbo na strašno resničen način.
In to je svet, ki ga je Jezus prišel revolucionirati, ta svet, v katerem so maščevanje, zapiranje in nasilje upravičeni. Jezus želi spreobrniti naš način življenja medčloveških odnosov, pri čemer se identificira z najrevnejšimi in najbolj razdedinjenimi. Jezus je popolnoma vstopil v človeško nasilje, da bi prekinil krog, ki ustvarja nasilje in poraja bolečino.
»Razumeli ste, da je bilo povedano … ampak povem vam …«, je predlog novega sveta, kjer je mogoče ljubiti več kot prejeto ljubezen, kjer je mogoče okrepiti sočutje, prijaznost, altruizem in odpuščanje, hkrati pa ublažiti vsa znamenja delitve, maščevanja in brezbrižnosti.
Utopično se zdi ljubiti sovražnike, moliti za tiste, ki nas sovražijo, se ne maščevati, iskati vezi tudi s tistimi, ki jih ne poznamo ali jih nočemo poznati. Res se zdi nemogoč svet, a le tako lahko poskrbimo, da se ne bomo vsi spremenili v Jokerja, s klovnovsko masko, z lažnim nasmehom lažne sreče.
»Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče,« pravi Jezus svojim učencem. Videti je kot predloga znanstvenofantastičnega filma, tako lepega a nemogočega. Mislimo, da je biti “kot bog” mogoče samo s posebnimi učinki, mislimo, da je realnost drugačna in smo obsojeni samo na to, da se branimo, da ne bi bili prevarani v tem svetu. Če kristjani tako razmišljamo, potem je evangelija res konec! Če mislimo, da je nemogoče odpustiti tistim, ki nam delajo krivico, če mislimo, da je nemogoče doseči tudi tiste, ki so drugačni od nas po življenjskem slogu, mišljenju, narodnosti in kulturi, potem je to, kar je rekel Jezus, le šala po nekem fantazijskem scenariju, ampak nič več.
Resnično želim verjeti, da je Jezusov predlog »toda povem vam …« mogoč, pravzaprav je to čudovit način za ustvarjanje sveta, ki je resnično tak, kot ga želi Bog. Želim verjeti, da sem lahko podoben Bogu, ne v supermoči, ampak v super-ljubezni, zaradi katere sem sposoben veliko bolj neverjetnih stvari kot letenje ali čaranje, vendar me naredi ljubiti kot on, kot je pokazal sam Jezus.
Joker si nariše klovnovsko masko, da bi se skril, toda maska, ki je nismo prejeli toliko na obrazu, ampak na srcu, je Kristusova. Katero bomo izbrali?
