Kdo prižge luč? Kdo daje okus soli?
Vzemite eno pest soli. Zdi se malo. Pest, ne samo zrno. Vsak od nas je kot zrno soli; skupaj pa smo peščica, ki daje okus. In Jezus nas želi skupaj. ‘Vi ste sol zemlje’: prgišče soli, komaj vidno, usojeno, da izgine. Vseeno bistveno za dodajanje okusa. Zelo uporabna začimba za celjenje ran in razkuževanje, ki pa povzroča zdrave bolečine. Skupaj smo sol. In sol je tista, ki omogoča, da različne sestavine najdejo harmonijo okusa. Sol poudari arome, spodbuja integracijo, poveča razlike, in naredi skupnost.
Zemlja potrebuje to sol. Jezus v nas, svojih učencih, prepozna tiste, ki so sposobni tako služenje ponuditi svetu. V človeštvu različnih, pogosto razpršenih, kristjani kličejo k edinosti, da bi bil vsak sam v svojem dostojanstvu. V človeštvu spopadov in nasprotij vračamo kristjani srečanju okus odkritja, zaupanje darila, upanje na ugodno presenečenje. V človeštvo, ranjeno od zamer in strahov, kristjani vlagajo energijo in ustvarjalnost za balzam odpuščanja, ki se topi v zapletih dneva.
A ne samo poslanstva, Jezus izroča svojim. Zanima ga tudi vir, korenina tolike moči ljubezni. Od kod izvira okus po soli? Kdo lahko obnovi skrivnostno moč pesti zrn, potopljenih v težave sveta? Sol se zbira na morski obali ali v nedrju zemlje, v zelo globokih kamnolomih. Ker je za tvorbo soli potrebno delovanje valov, potrpežljivost stoletja, preoblikovanje materialov. Sol postane sama v zgodbi drgnjenja in spreobrnjenja: je okus notranjega življenja, rezultat dolgih in nevidnih potovanj. V izvoru Življenje, ki umira in obnavlja življenje. Sol pridobi okus od tistih, ki so svojemu obstoju že dali okus in pomen ter se pustili, da jih zaužijejo, prodrejo in preoblikujejo dogodki sveta, ki so njihovo meso prepojili s strastjo.
Jezus je ta solna jama. Kajti v Njem je rana v bjegovem boku poškropila svet z Življenjem tiste, ki jih je zlo raztrgalo. Gremo k Očetu, da smo še vedno zrna skupnosti učencev Učitelja okusov.
Vzemite naprimer skupaj več sveč, ki tvorijo eno samo luč. Kajti Jezus tudi tokrat ne nagovarja posameznikov, ne pravi nam ‘ti si luč’, ampak nas kliče k edinosti. ‘Vi ste luč sveta’, skupaj! Samo On je luč, a mi v Njem smo skupaj luč.
Svetloba na »kandelabru« svetilniku, ne pritegne pogleda nase, ampak omogoča, da vidite barve in predmete ki jih obsije. Svetloba, ki sveti, kot mora, odvrne pozornost od sebe in poudari tisto, kar je okoli nje. Svetloba ostane visoko, ne boji se izpostaviti, a ravno takrat izgine, ker pokaže, kako lepo je biti v njeni bližini. Pristna svetloba se zna osredotočiti na podrobnosti in ne prikrije, kar je narobe ali umazano; nasprotno, omogoča nam, da vse kar obsije bolje definiramo in razlikujemo, namesto tega razločimo, kaj je dobro in resnično. Svetloba premaga strahove noči, vendar se ne boji živeti s sencami.
To je življenje: ni sestavljeno iz črnega in belega, ampak iz neskončnih odtenkov. In kristjani jih skupaj znamo prepoznati, izpostaviti, približati. »Kristjani v svetu smo kakor duša s telesom«, kot pravi Pismo Diognetu, zelo starodavnem dokumentu Cerkve. Duša je svetloba, ki sije skozi oči: ne hladno ločevanje barv, ampak spodbuda in podpora za dobrodošlico in okrasitev. Kristjani smo luč, skupaj, ker pokažemo željo srca vsakega, spremenjeno v resničnost ljubezni: mogoče je deliti, ljubiti drug drugega, prenašati, pomagati in se nasmehniti miru za vse.
Toda od kod prihaja ta svetloba? Če sol izvira iz nedrji zemlje in iz maternice morja, prihaja svetloba iz večnega neraziskanega, kot nas učijo galaksije. Od Začetka, ki obsega stoletja, ki ga je ustvaril On sam, prihaja k nam skrivnost Življenja, ki razsvetljuje. Svetloba priča o neprekinjeni poti, o korenini, ki obrodi sadove s prižiganjem novih sveč. Ali bolje rečeno, ta nenehna navezanost na Izvor, ki je Oče, nas naredi zvezde na nebu zgodb. Njemu izkazujemo slavo, ne sebi ali s svojim uspehom. Dela luči so krotka in ponižna kot vroči plameni, ki razsvetljujejo in obožujejo tiste, ki so jih prižgali z ljubeznijo. To je jamstvo za kristjane, za Cerkev, da se ne predajajo samoslavljenju: vztrajno se opirajo na Očetovo besedo, na milost zakramentov, na brezplačnost odpuščanja, da postanejo trdni in nemirni stenji ki použivajo vosek, ki se použije v svetlobo z dajanjem samega sebe.
