Župnijska cerkev sv. Petra in Pavla

 

Cerkev v Tabru je bila stara župna cerkev, posvečena Sv. Petru in Pavlu in je stala na najvišji točki tomajske vzpetine, 6 metrov višje kot je sedaj bivše samostansko dvorišče. Od nje ni ostalo ničesar, le risba, ki jo je narisal Jože Macarol, kakor so si jo domačini spominjali. V terezijanskem katastru pa so zapisane njene mere: dolga je bila 10 metrov, široka nekaj nad 6 metrov, s površino 68 m2. Majhna cerkev za tako veliko faro. Imela je zvonik v obliki tera s tremi zvončki. Kdaj je ta cerkev nastala, nimamo nobenih zanesljivih dokazov. Obstojajo le bolj ali manj verjetne domneve. Nekateri postavljajo začetke tomajske cerkve že v prvo obdobje pokristjanjevanja, to je v rimsko obdobje. Nekateri menijo, da je cerkev stala že v 8. stoletju, to naj bi dokazovali odkriti grobovi iz 8. ali 7. stoletja po Kr. ter krščanski običaji pokopavanja pokojnih ob cerkvah. Druga utemeljitev je starost tabora, kar omogoča sklep, da sta ti dve stavbi, tabor in cerkev nastali istočasno v 9. stoletju. Sodeč po slogu, po notranjih in zunanjih znakih cerkve pa naj bi bila iz 11. stoletja.

Pisni viri so bolj zanesljivi in nam ponujajo podatke za mlajša obdobja. Cerkvica je bila ponovno posvečena leta 1619, morda so jo takrat obnovili. O njenih značilnostih izvemo nekaj iz škofovskih vizitacij. Cerkvica je bila brez stropa, imela je dve okni in eno majhno v koru, za oltarjem. Na oltarjih je bilo nekaj lesenih svetnikov. Imela je posebno veliko monštranco, ki jo je župnik Galus med leti 1775 in 1780 prodal katedrali v Kopru. Bila je tako težka in velika, da jo je moral župnik na procesiji nositi na jermenu, bila je tako težka kot pol mernika pšenice, so pravili ljudje. Po letu 1850 v cerkvi niso več maševali, v njej so hranili le možnarje in cerkvene rekvizite. Podrli so jo leta 1896, ko so zidali samostan.

Farna cerkev na vrhu griča je tretja tomajska cerkev. Tri cerkve so stale v Tomaju celih 350 let. Sedanja župna cerkev je bila zgrajena v letih 1637–1640 in je največja na Krasu, pa tudi edina v tomajski fari, ki je ostala v enakih dimenzijah, kot so jo prvotno zidali. Vse druge cerkve so bile veliko manjše in so jih v zgodovinskem času večali. Dolga je 30,30 m, prezbiterij je v širino 7,16 m, širina ladje pa je 10,20 m, skupna površina znaša okrog 270 m2. Ustno izročilo pravi, da je bila tam, kjer je sedaj oltar, velika skala. Na tej skali je cerkovnik večkrat zaporedoma, ko je šel zvonit sveto jutro, videl prikazen, kot je sedaj predstavljena na velikem oltarju: sv. Peter, Odrešenik in sv. Pavel. Takratni župnik, Jakob Križaj se je o tem sam prepričal in začel uresničevati zamisel, s katero se je že prej ukvarjal: sezidati novo, prostorno župno cerkev. Cerkovnik, ki je videl prikazen, je bil Matevž Gorup, Gorupov, ki je bil takrat hkrati z Bolkom Zaberjecem (Zabričem) cerkveni starešina. Temeljni kamen za novo cerkev so postavili 3. julija 1637, ta letnica je vklesana na vrhu oboka pred prezbiterijem.

Gospod Jakob Križaj si je vzel na rame veliko breme. Sredstev je primanjkovalo. Farani so bili dobri in pridni, a denarja ni bilo. Križaj se je odpravil na dolgo pot, da bi kaj izprosil. Po novem letu 1638 je odšel od doma, se ustavil v Škofji Loki, Ljubljani, Kamniku, Gornjem gradu, Mariboru, Gradcu in na Dunaju. Obiskal je vse svoje znance in pri visokih cerkvenih in posvetnih dostojanstvenikih izprosil precejšnje vsote denarja. Sam cesar Ferdinand III. mu je dal 300 goldinarjev, njegov brat nadvojvoda pa 100. Zdravniki, univerzitetni profesorji, trgovci so dajali od 3 do 9 goldinarjev, med njimi je kar precej nosilo slovenske priimke. Križaj se je vrnil domov po 4 mesecih.

Darove je Križaj dobil tudi od župnikov z Notranjskega in od kmetov, ki so darovali tramove in deske. Devinski grof je daroval cerkvi vso tlako vaščanov za dobo treh let. Senožeški gospod Porcija pa je daroval 100 hlodov, faran Matija Može pa je daroval svoj vrt, to je prostor pred cerkvijo. Leta 1640 so farno cerkev končali in se pripravljali za posvečenje, ki je bilo 5. avgusta. Za tem so posvetili staro župno cerkev svetemu Pavlu in pokopališče, ki naj bi obdajalo župno cerkev.

Cerkev je bila precej drugačna kot je danes. Oltarji posvečeni v čast sv. Petra in Pavla, sv. Tomaža, sv. Katarine in sv. Marjete so bili leseni. Cerkev so obnavljali in popravljali gospodje Klapše, Kjuder in Srebrnič.

Notranjost cerkve je temeljito spremenil župnik Pavel Klapše (1732–1772). Dal je izdelati cerkveni tlak, strop, vgradil marmornate stranske oltarje, obhajilno mizo, kamnite stebre in kor. Glavni oltar je narejen po zapuščini duhovnika dr. Antona Filipa Dujmiča (1790 – 1821). Sedanja prižnica je bila izdelana leta 1878 z denarjem, ki ga je zapustil Jožef Brozina, nekdanji kaplan v Tomaju, kasneje častni kanonik v Trstu. Ana in Valentin Ucman (Polakova) sta darovala cerkvi denar za nov lestenec, ki so ga nabavili v letih 1884–1886.

Notranjščina cerkve se je precej spremenila tudi pod župnikom Albinom Kjudrom okrog leta 1930. Kor je na novo preuredil domačin Peter Rože. Poslikavo cerkve je opravil leta 1928 Tone Kralj s svojo ženo Maro.

Električno luč je dobila cerkev leta 1930, lestenec je v luči zablestel leta 1949. Leta 1949, ko se je zvonik porušil, so bile tudi freske močno poškodovanje, vso ladjo je preslikal leta 1951 Marjo Keber iz Sežane.

Zvonik, ki je bil postavljen leta 1640, je belil glavo vsem tomajskim župnikom. Zidan je bil tako, da je severna stena zvonika, ki je naslonjena na cerkev, brez primernega temelja. Polagoma se je začel nagibati in na pročelju cerkve se je širila razpoka. Popravljali so ga v letih 1743, 1747, 1756, 1767, 1769, 1777, 1802 in leta 1884, ko je bila obnovljena piramida nad zvonovi. Popravljali so ga tudi v letih 1929, 1940, 1950 in spet 1970. Najhuje je bilo leta 1940, ko se je zvonik vidno nagibal proti zahodu. Potrebno mu je bilo postaviti nove temelje.

Zvonik je bil le začasno rešen. Kot kaže, ni dobil božjega blagoslova. Že čez tri leta, 23. decembra 1943 so ga zadele nemške granate v času topniškega napada na Tomaj. Poškodovan je bil v višini zvonov in veliki zvon je bil zadet in ubit.

Za popravilo zvonika, za zvon in za razrahljano zakristijo je denar dala ZVU v Sežani. Oktobra 1946 so začeli z obnovo in dozidavo zakristije. Zvon so dvignili v zvonik 1. maja 1947. Napis na zvonu se glasi: Trikrat ulit in dvakrat ubit. Božjo čast oznanjam ljudem in ljubezen med brati.

Prvo nedeljo v adventu 1949 ob 4. uri zjutraj se je zvonik porušil in strl streho nad pevskim korom. Delo je bilo v cerkvi zaključeno 1951, zvonik pa za silo, brez piramide šele septembra 1953.

Vse stroške so poravnali farani, cerkev ni dobila nobene državne pomoči. Miloščina je bila od leta 1949 prepovedana. Piramida nad zvonovi je bila zgrajena pod župnikom Hermanom Srebrničem (1967–1980); to je čas, ki cerkvi ni bil naklonjen, pa tudi denarja ni bilo in ne materiala, zato piramida ni dobila slogovno usklajene prvotne podobe.

Tudi cerkveni zvonovi imajo svojo zgodovino. Dvakrat so bili uporabljeni v vojne namene.

Italijanska vlada je dajala za odvzete zvonove med prvo svetovno vojno odškodnino: tomajska župnija je prišla na vrsto šele leta 1931. Povsod so vrnitev zvonov sprejemali z veliko slovesnostjo, zvonjenjem, pokanjem možnarjev in slovesnimi blagoslovitvami.

V 2. svetovni vojni so v tomajski fari jemali zvonove oktobra 1942, a vrnil jih ni nihče.

Na cerkvenem zvoniku je bila velika farna ura, ki je umolknila 19. septembra 1953.

Zakristija je 18. februarja 1852 pod cerkovnikom Jožefom Gorupom pogorela.

Takrat so jo obnovili, leta 1878 jo je dal povečati Golmajer, leta 1946 pa Kjuder z denarjem Zavezniške vojaške uprave.

Prostor pred župno cerkvijo je bil do leta 1928 precej drugačen. Ob zidu, ki je stal 3 m pred zvonikom je bilo konec taborske ploščadi in pobočje griča je strmo padalo. Poti na grič so bile strme. Izravnava trga pred cerkvijo in samostanskega dvorišča se je začela konec novembra 1930. Na zahodni strani je bilo postavljeno stransko betonsko stopnišče kot edini dohod do cerkve. Zgradili so močan oporni zid s kamenjem, ki so ga vozili iz Jave, kjer so delali domačini. Material so kopali sredi samostanskega dvorišča in ga prevažali z izposojenimi vozički po tračnicah. Vsak dan je delalo deset mož in v treh tednih je bil prostor pred cerkvijo zravnan. Peter Rože si je zamislil velik vhod z dvema visokima stebroma. Pod župnijsko lopo je kamen klesal, da bi uresničil svoj skrivnostni načrt. Leta 1932 sta bila stolpa postavljena. Potrebno je bilo še novo stopnišče. Po vaseh so zbirali stara ognjišča, kolone in „jerte“. Peter je sekal in rezal, meril in skladal in 28. junija 1933 je bilo delo končano. Petrovi stebri pred cerkvijo so prava mojstrovina, vredna občudovanja.

V tomajski župniji je bilo poleg teh treh tomajskih še 17 cerkva. V zgodovinskem času so se nekatere osamosvojile in postale samostojne duhovnije. Največ sprememb je nastalo v obdobju prosvetljenstva, v času, ko je bilo opravljenih veliko sprememb v vsem javnem življenju in tako tudi v cerkvi.

Sedanja tomajska fara je mnogo manjša kot prvotna in ima šest cerkva: v Tomaju dve, v Križu, Šepuljah, Utovljah in Kazljah. Vse so stare blizu 500 let. Cerkve so obnavljali, širili, višali, preurejali in jih spreminjali. Zaradi tega je bila vsaka cerkev večkrat blagoslovljena ali posvečena, pa ne samo zaradi dozidave in popravil, tudi zaradi vdorov Turkov in požarov. Zato letnice prve znane posvetitve cerkve ne utemeljujejo njihovega nastanka.

Starejši posnetki:

 

 

Notranjost cerkve sv. Petra in Pavla