Pot romarja, ki se hrani z nebom
Slovesnost Jezusovega vnebohoda, se obhaja ta ćetrtek je zaznamovana s toliko dramatičnimi dogodki, je jasno povabilo vsem kristjanom in vernikom, naj se ozrejo v nebesa, kjer je Kristus sedel na desnici Očeta, predvsem pa naj živijo iz nebes in za nebesa.
Jezusov vnebohod, zadnja faza njegovega zemeljskega potovanja, ostaja tesno povezan s prvo, to je s sestopom iz nebes, ki se je zgodil z učlovečenjem v deviški maternici Marije.
Evangelij tega slovesnega dne nam ponuja sintezo biblijske, teološke in doktrinarne vsebine te skrivnosti krščanske vere.
V besedilu Lukovega evangelija Jezus nagovori svoje učence z naslednjimi besedami: »Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih in v njegovem imenu se bo vsem narodom, začenši od Jeruzalema, oznanjalo spreobrnjenje in odpuščanje grehov. Vi ste priče tem stvarem.« Jezus tako apostole pouči o njihovem poslanstvu in o tem, kaj bodo morali doseči, prav z apostolskim delom. Pravzaprav je Jezus po svojem vnebohodu svojim enajstim učencem dal misijonarsko nalogo. Naloga, ki jo bodo opravili s pomočjo Očeta in Svetega Duha.
Ko je Jezus podal to uvodno pojasnilo, je svoje učence odpeljal »proti Betaniji, dvignil roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je od njih ločil in bil vzet v nebo. Padli so pred njim na tla in se z velikim veseljem vrnili v Jeruzalem ter bili nenehno v templju in hvalili Boga«.
Opis Gospodovega vnebohoda je tako povzet v nekaj besedah, ki pa imajo ton edinstvenega in neponovljivega dogodka. Jezus se je v nebesa povzpel in svoje duhovništvo trajno opravlja v raju, »vedno živi, da posreduje« za »tiste, ki po njem prihajajo k Bogu« (Heb 7,25).
Kot »veliki duhovnik prihodnjih dobrin« (Heb 9,11) je središče in glavni akter bogoslužja, ki se večno obhaja pred Očetom. In to kraljevsko duhovništvo izvaja s svojega mesta, torej s tiste desnice Boga Očeta, na katero simbolično sede, potem ko je prečkal zgodovino v resničnem in ne virtualnem času, in ostal med nami 33 let, tudi v svoji človeški naravi in v svoji telesnosti.
Jezus Kristus torej sedi na desnici Očeta v nebesih. Ko se je naselil v tej službi, kraju in bivališču, mu je Bog Oče dal moč, slavo in kraljestvo, tako da mu bodo služila vsa ljudstva, narodi in jeziki zemlje, kajti njegova moč je večna moč, ki nikoli ne mine, in njegovo kraljestvo ne bo nikoli uničeno« (Dn 7,14).
Z Gospodovim vnebohodom in ustoličenjem edinega pravega Kralja vseh časov so apostoli poslani, da bi bili priče “kraljestva, ki ne bo imelo konca”.
Od tod izvira poslanstvo Cerkve, da vsem bitjem oznanja neskončno Božjo ljubezen, ki si želi odrešenja vseh ljudi, ki morajo, da bi imeli pogled, misel in um, obrnjene proti nebu, živeti v nebesih, torej v občestvu z Bogom, z brati in z vsem stvarstvom. Ne morejo strmeti v nebo, ne da bi nato delali z lastnimi nogami in rokami, torej s celotnim svojim bitjem na tej zemlji. Pogosto in nenehno moramo strmeti v nebo, da bi razmišljali o večnosti, a naša dolžnost je, da svoj pogled usmerimo v tla, saj prav na zemlji in s hojo med številnimi ovirami zemeljskega življenja gradimo, dan za dnem, tisto večno osebno odrešenje. Kristus nam je zagotovil, da nam bo na koncu našega romanja dal tisto blaženost, o kateri je večkrat govoril v svojih govorih, če bomo resnično živeli svoje učence in ga udejanjali v svojem vsakdanjem življenju. Gledati v nebo in živeti v nebu pomeni biti nenehno v resničnem veselju, čeprav bolečina in smrt ljubljenih zaznamujeta korak romarja, utrujenega od hoje in potrebnega ustavitve po mnogih padcih in neodločnostih, ki jih doživljamo, ko malo gledamo v nebo in veliko v zemljo in vse zemeljsko.
