Ljubezen po vzoru Kristusove
Evangelij pete velikonočne nedelje nas potopi v samo bistvo krščanstva, kot religije Božje ljubezni do človeštva, ki se nam je razodela skozi učlovečenje, trpljenje, smrt na križu in vstajenje Gospoda. In prav pri zadnji večerji, v bližajočem se Kristusovem trpljenju, se Učitelj povzpne na prestol, pravzaprav poklekne pred človeškimi slabostmi in svojim dvanajstim apostolom reče z natančnimi besedami: »Dajem vam novo zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« To je eden tistih izrazov, ki jih je lahko samo Kristus izrekel in sporočil svojim neposrednim poslušalcem in tudi neposrednim uporabnikom njegovega sporočila in njegovega jezika. Besede neobvladljive teže, če upoštevamo dejstvo, da nam pove, da je to, kar nam zapoveduje storiti, nekaj popolnoma novega in drugačnega.
V Svetem pismu, v Stari zavezi, je zapoved ljubezni izražena večkrat. Dovolj je citirati knjigo Pregovorov, ki pravi: »Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj kruha jesti, in če je žejen, mu daj piti vode« (Preg 25,21). Ker ljudje vedno in povsod po svetu verjamejo v kaj, mislijo, da ljubijo, a na koncu ljubijo le sebe in ljubijo po vzoru, ki ga Kristus ponuja tistim, ki mu sledijo. V svoji zahtevi po ljubezni nikomur ne ukazuje, kaj šele, da bi koga silil k ljubezni. Prosi le, da v srcu vsakega človeka naredimo prostor za ljubezen, kajti iz ljubezni izvirajo občutljivost, spoštovanje, sodelovanje in mir med vsemi ljudmi, saj je ljubezen, če je pristna, lahko le do vsakega brata in sestre na zemlji, očitno začenši s tistimi, ki so nam blizu in so del našega življenja ter so naše življenje.
Zapoved ne pomeni obveznosti, temveč to, da nas motivira in vodi želja po dobrem in da to dejansko storimo. Zato je prvi korak k ljubezni vstopiti v srce Boga, ki je ljubezen in ljubi prvi. Kakor rože cvetijo brez razloga, naravno, ker so v svojem bitju ustvarjene za barvanje sveta in življenja, tako je tudi s človeško ljubeznijo, ki svoj bistveni izvor črpa iz ljubezni do Njega, ki je resnično ljubezen, to je do Boga. Ljubi, ker ljubi, in to je njegova narava. Resničnost je, da »smo potopljeni v ocean ljubezni, v Božjega, pa se tega ne zavedamo in tega ne živimo v svojem vsakdanjem življenju.
Drugi korak k ljubezni je, da za jedro svoje ljubezni vzamemo Njega, ki je utelešena Ljubezen. Pravzaprav Jezus ne govori o ljubezni toliko kot jaz, primerjava bi nas strla. Ampak: ljubi kot jaz. Ni dovolj ljubiti, lahko je tudi oblika posesti in moči nad drugim, ljubezen, ki jemlje in zahteva ter ničesar ne daje; Obstajajo tudi nasilne in obupane ljubezni, žalostne in celo uničujoče. Jezus ljubi z »bojevitostjo« (Evangelii gaudium), včasih pogumno kot junak, včasih nežno kot ljubimec ali kot mati, ki se ne preda, se ne utrudi, ne obupa nad “izgubljeno ovco”, jo lovi čez hribe, grape, doline, med podrastjo in različnimi prepadi in ko jo najde, jo nosi na svojih ramenih, nežno srečno, in jo odnese na varno. Smo njegova čreda in ljudstvo, ki ga vodi, smo tiste ovce, izgubljene v sovraštvu, vojni in nasilju, ki jih lahko le Kristusova ljubezen pripelje nazaj k modrim nasvetom in načinom delovanja, izrazom resnične ljubezni.
Ljubezen, ki jo je vredno poudariti, ni dobrodelnost ali površinski humanizem, saj Gospod zavrača hinavščino pobeljenih grobov, ki spredaj govorijo o ljubezni, zadaj pa zabadajo življenje trenutka, da bi ga žrtvovali na oltarju lastnih interesov in sebičnosti, brez meja. Dobro je vedeti, kot nam je sam povedal, da Jezus ne prevzema vloge nepristranskega med žrtvijo in krvnikom, ampak odkrito obsoja v času in predvsem v večnosti, ko bo kot edini in vrhovni sodnik ocenjeval naša dejanja na podlagi ljubezni do bližnjega.
Tretji in zadnji korak k ljubezni je tisti, ki ga je Jezus izrazil s temi besedami: ljubite drug drugega. Izraz, ki se v Novi zavezi pojavi večkrat in vabi kristjane in ljudi dobre volje, da živijo v vzajemnosti, da se gledajo v oči, iz oči v oči, v iskrenosti misli, čustev in načrtov, ki se hranijo v sebi in ne pridejo vedno na dan. Dobro vemo, da ne ljubimo človeštva na splošno; Ljubiš tega moškega, tega otroka, tega neznanca, ta obraz. Ljubiš svojega očeta, svojo mater, svojega sina, svojo sestro, svojega soseda, svoje sodelavce in celo svoje sovražnike. Ljubimo ljudi enega za drugim, iz oči v oči, iz srca v srce. Ljubezen drug do drugega, ki nam jo je Jezus priporočil, ni nič drugega kot svobodna izmenjava darov, brez pričakovanja kakršne koli nagrade ali povračila. Po drugi strani pa smo vsi berači ljubezni in prav zato, ker moramo ljubiti in biti ljubljeni, se prava človeška in krščanska ljubezen tehta na natančni tehtnici dajanja in prejemanja ljubezni brez meja in mer.
