Poznavanje in poslušanje
Pavel in Barnaba sta glas, ki v surovi in trmasti izraelski puščavi oznanja veselo novico: »Jezus, ki ste ga preganjali, pretepali, poniževali in ubijali, je vstal. Vi ste prvi prejemniki tega evangelija veselja in zmage.« Beseda je izgovorjena odkrito, brez kompromisov, brez razvodenitve, brez iskanja dobrohotnosti sredi preganjanja. To je resnica. Vse v enem kosu. Ne more se predlagati na pol. Šibko, zaradi strahu, da bi nekomu ne bi ugajal ali si ustvaril nadaljnjih agresivnih in nasilnih sovražnikov.
Judje nočejo poslušati, ljubosumje jih zastruplja. Namesto da bi sprejeli dar Besede, se prepuščajo žaljivim besedam. Zaprti so. Kvečjemu jim uspe s prepiri pridobiti na svojo stran preproste ljudi, ki zaupajo v Boga. Pavel in Barnaba nimata nobenih dvomov. Odprli se bodo neizmernemu svetu poganov. »Božja beseda se je morala najprej oznaniti vam; ker pa jo zavračate in se smatrate za nevredne večnega življenja, glejte, obračamo se k poganom.« Bog je tisti, ki je s svojim posebnim načrtom ljubezni postavil svoje učence kot luč med narodi, poslan, da širijo odrešenje do konca zemlje.
Pričevanje je pogumno. Vernik v Vstalega se ne more zapreti v svoj mali človeški svet.
Pošilja se povsod, vsem ljudem brez omejitev rase, kraja ali zgodovine. Evangelij je sporočilo za človeka, za vsakega človeka. Utišati ga pomeni zreducirati ga na sekto, na snobovsko razvedrilo kluba navdušencev in nestrpnih ljudi, na ideologijo, ki ne daje Besede Vstalemu Jezusu. Apostoli hodijo naravnost po Božjih poteh. Sploh ne posvečajo pozornosti preganjanju, ki ga njihova skladnost sproža okoli sebe in ki vključuje tudi vse tiste, ki verujejo. Dejansko besedilo Apostolskih del pravi: »Učenci so bili polni veselja in Svetega Duha.« Gre za opombo, ki opozarja na načelo. Ali želiš biti med učenci, ki premagajo svet? Pustite se prevzeti pogumu srca. Tudi v trenutku sojenja. Sveti Duh hodi z vami in vam omogoča, da se z lastnimi rokami dotaknete veselja ter vas odpre izkušnji njegove sladke navzočnosti. Ta stran odpira pred našimi očmi pereča vprašanja, ki jih moramo sprejeti s čistim in poštenim srcem: »Ste močni in prepričani o evangeliju, do te mere, da ne odnehate in iščete odobravanje javnega mnenja, da ne bi tvegali?
Prava notranja slabost učenca je povprečnost, ki se kaže v zamenjavi napovedanega s katero koli drugo zainteresirano in udobno izbiro. Ogenj skupnosti vere mora sijati in greti podnevi in ponoči. Če je to potrebno, mora biti rdeča od krvi. S seboj prinaša Luč vstale Ljubezni. Ne “počne stvari” samo zato, da bi jih počel. Vedno uboga tiste prošnje srca, ki mu jih predlaga Bog. Vera v evangelij vključuje nas kot posameznike in skupaj. Spreobrača nas. To ruši zidove med nami.
Pogoj, ki ga Vstali prosi, je čistost življenja. Kdor to živi, najde Jezusa kot pastirja, ki skrbi zanj. Pastir, ki bo poskrbel, da lakota, žeja in gorečnost izginejo. Dobri in lepi Pastir, Vstali Jezus, ki nas vodi k izvirom voda življenja.
Bog sam jim bo obrisal vsako solzo z oči. To upanje, ki gre skozi knjigo življenja, sladki in grenki zvitek, predstavlja dokončen in vesel odgovor za preganjane.
Pastirjev glas postane melodija, ki jo je treba sprejeti in ji prisluhniti. Ta izkušnja se mora pokazati: Jezus nas pozna in ovce mu sledijo. Ne da bi se izgubili na drugih poteh kot na poteh večnega življenja. Nihče ne bo mogel nikoli iztrgati ljubečega učenca iz Jezusovih rok. Oče je tisti, ki to zahteva od Sina. Resnično, Oče bo v svoji usmiljeni skrbi s svojimi močnimi rokami preprečil, da bi najemniki prevzeli prevlado.
Verniki bodo za vedno eno z Jezusom in Očetom. Skupnost učencev in vsak posamezen učenec odkrije, s preobraženim obstojem, da je sol zemlje in luč sveta. Luči vedno prižgane. Svetel primer ljubezni. Vse ostalo nas vodi na napačno pot. Ne dovoli nam, da dosežemo cilj. Zaradi tega smo Bogu neznani.
Jezus, kateri drug poklic mi polagaš v srce, če ne tega, da te poslušam, te prepoznam in ti sledim? Ljubezni si zaupal naša življenja. Ta privilegij nas ne varuje pred preganjanjem. Vedno bomo imeli okoli sebe tiste, ki so otrdeli v srcu. Še vedno imam en pomemben dvom: prepričanje, da sem na strani resnice. Redko v življenju izkusim neko vero, prepuščeno tvoji skrbi kot dobremu pastirju, ki je vedno v pogovoru z mano, da mi pokaže pot, po kateri naj hodim. Iščem recepte, namesto da bi iskala Mojstra in ostala pri njegovih nogah, da bi našla luč in odgovore. Zelo težko vam izrazim brezpogojno zaupanje, če uporabim same besede evangelija: »Verujem, Gospod, pomnoži mojo vero. H komu naj grem, Gospod, če imaš samo ti besede večnega življenja? Gospod, reši me: potapljam se. Dotakni se, jaz sem.« Jezus, ali se že večkrat zavedaš, da sem nestalen, nekdo, ki s teboj govori veliko besed in posluša le malo besed, ki pridejo iz tvojih ust? Za oznanjevanje neprijetnega in blaženega evangelija je potrebna drugačna lastnost učenca. To zahteva svetnika: kar pa jaz nisem!
