Ribolov, ki ni le čudežen, ampak odprt za prihodnost
Evangelij tretje velikonočne nedelje nam ponuja Janezovo besedilo, tako imenovani teološki evangelij, ki se osredotoča na skrivnost Gospodove smrti in vstajenja in kot tak velja za besedilo, ki najbolj ustreza resnici, saj ga je napisal Gospodov najljubši učenec, Janez. V današnjem evangelijskem odlomku slišimo o novem prikazovanju, tukaj imenovanem razodetje, Vstalega na Tiberijskem jezeru, da bi jedel s svojimi učenci ribiči. Janez to uvršča med tretje Jezusovo razodetje po njegovem vstajenju. To je nova teofanija vstalega Kristusa, ki pa je skupina še ni prepoznala.
Ker pa šest učencev ribičev (Peter, Tomaž, Natanael, Zebedejeva sinova in dva druga) nima kaj jesti in so poleg tega ponoči poskušali nekaj ujeti, a niso ničesar ujeli, Jezus tvega, da bo ostal brez hrane. Kaj torej storite, ko se soočite s pomanjkanjem hrane, ki je bistvena za preživetje? Jezus se obrne k učencem in jim naroči, naj ponovno vržejo mrežo v Tiberijsko jezero, vendar na desno stran, da bi lovili tipično lokalno hrano, uporabno za prehrano njih samih in njihovih družin ali kogar koli, ki jo dobi v posest.
Evangelist poudarja, da se je že zdanilo in da je bilo očitno malo možnosti, da bi kaj ujeli. Apostoli se ne prepirajo preveč o Jezusovem ukazu in tako na besedo vstalega Gospoda apostoli vržejo ribiško mrežo v morje in čakajo, da jo potegnejo ven.
Ni jim bilo treba dolgo čakati, da so ga potegnili v čoln in ugotovili, da je poln in poln do te mere, da nam apostol in evangelist Janez pove, da so ujeli 153 velikih rib. Na tej točki je hrana tam in zato lahko jemo. Jezus je okoli majhnega ognja, prižganega na plaži, in deli bratsko agape, kar se jasno spominja zadnje večerje: kruha in ribe, ki jih je že kuhal, s svežimi ribami, ki jih je pravkar ulovil. Morda bi kdo mislil, da je bil Jezus zahteven in je želel najboljše od ulovljenega, vendar to ne drži. Celotno besedilo evangelija jasno izraža globljo duhovno resničnost in si prizadeva usmerjati tiste, ki se lotevajo Janezovega besedila, da bi navdihnilo vero. Po drugi strani pa ujeta riba ni bila zasluga apostola, temveč milost oziroma čudež, ki ga je Jezus storil v korist apostolov, da bi obarval in vtisnil upanje v dan, ki se je pravkar začel. Nov dan vstalega Kristusa, ki se je apostolom prikazal z novo manifestacijo, medtem ko so bili v njihovih srcih še vedno dvomi in negotovosti. Kljub vsemu pa so enajsterica in novi učenci, ki so se pridružili skupini, ostali najbližji Gospodovi sodelavci.
Kaj vse to pomeni, Janez izrecno pojasni v naslednjih vrsticah današnjega evangelijskega odlomka. Pravzaprav se je Jezus po tem, ko je jedel s svojimi učenci, obrnil naravnost k Petru in ga trikrat vprašal, ali ga ljubi ali ne. In Peter trikrat odgovori Jezusu, da ga ljubi. Ko je Vstali utrdil čut in zvestobo tej neskončni Božji ljubezni, razodeti v Jezusu Kristusu, Petru zaupa skrbništvo nad svojo čredo, ki je, kot dobro vemo, Cerkev, rojena iz Kristusovega boka in ki potrebuje vodjo. Pasenje ovac je torej glavna naloga, ki jo Jezus zaupa svojemu apostolu, poglavarju zbora, in predvideva svojo končno usodo, mučeništvo.
Da bi lahko pastir in umrl za Kristusovo čredo, je potrebno brezpogojno sledenje in Peter se poda v sledenje Gospodu, kot ga je On prosil.
V tem tretjem Jezusovem razodetju in z dodelitvijo nalog in dolžnosti, še posebej Petru, zaznavamo jasno povabilo za nas kristjane, da sledimo Kristusu in velikodušno ponudimo svoje služenje skupnosti in tistim, ki Kristusa prepoznavajo kot edinega odrešenika in odkupitelja sveta. In danes, ko v svetu orožje toliko znanih ali pozabljenih vojn še ni utihnilo, se obračamo na Gospoda z isto manifestacijo naklonjenosti in vere, ki jo je sveti Peter izrazil pred Učiteljevo prošnjo: Peter, ali me ljubiš? In on je s preprostostjo, iskrenostjo in močno prepričan o tem, kar je govoril, v trenutku trpljenja odgovoril Jezusu na tem svetu: “Gospod, ti veš vse; ti veš, da te ljubim.” Gospod nas pozna in vsak od nas ve, kako zelo ljubi Gospoda, in ne le sebe ali kvečjemu svoje ljubljene, kadar ni ovir ali tistih, ki nam postavljajo palice med noge, da bi padli v napake ali brezna. Peter, ki je izkusil dano besedo, a je ni držal. Zdaj lahko potrdi svojo besedo, dano Gospodu, ki je zdaj vstal, skozi vse svoje življenje do mučeništva, kot se bo dejansko zgodilo vsem Jezusovim apostolom, začenši z njihovo glavo, tistim Petrom, ki ga je trikrat zatajil in ki ga Jezus trikrat vpraša, ali ga resnično ljubi.
Ganljivo je, ko Božji Sin vpraša Petra in po njem vsakega od nas, ali ga ljubimo oziroma ali je Bog resnično edino in najvišje dobro našega življenja. To trojno vprašanje, ali me ljubiš, pomeni točno to.
