Zmagalo je življenje
Ko je bil Jezus pokopan v grobu, evangeliji pripovedujejo o odkritju praznega groba, o alarmu, ki so ga sprožile žene, in o prihodu apostolov pred vhod v grob. Kaj se je dogajalo v vmesnem času med pokopom in senzacionalnim odkritjem, evangeliji ne opisujejo. Obstajajo slabo verodostojni dokumenti, ki poročajo o namišljenih dogodkih, ki bi se zgodili tisto noč med drugim in tretjim dnem, vendar ni rečeno nič natančnega in resničnega. Govorimo samo o odkritju praznega groba, o mogočnem kamnu, ki je bil prevrnjen, o povojih, ki so jih našli na tleh groba, o prikazovanjih Jezusa, ki se veličastno in nepremagano razodeva najprej posameznikom, potem skupinam in potem več kot 500 ljudem (1 Kor 15,16). In govorimo predvsem o pričevanju Petra in apostolov, ki ga ni mogoče prezreti ali zanikati: verjeli so, da se je s križanjem vse končalo, da je njihov gospodar zgrešil cilj, ki si ga je zastavil, da ne bi uspel v svojem namenu oživitve usode Izraela (Lk 24, 21 – 22), toda to, kar so videli na lastne oči, jih je prisililo, da so spremenili svoje mnenje in imajo razloge za upanje. Mesija se je moral nujno soočiti s smrtjo in nato vstati. Apostoli bodo očividci tega in njihovo oznanilo se je nadaljevalo vse do danes in je zdaj vrhunec naše vere: Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Pravkar izpostavljeni podatki to posredno dokazujejo, razum pa nam daje svobodna, spontana in ležerna oprijemljivost srca, ki sprejme za gotovo tisto, kar verodostojne priče oznanjajo, ne da bi prizanašalo sebi. Prav vera, ki izhaja iz apostolskega oznanila, ki se je razširilo po vsem svetu (Rim 10,17), nas dokončno pouči o tem zelo pomembnem in odločilnem dogodku brez primere. Če Kristus ne bi bil vstal, bi bila vera toliko ljudi, ki še naprej upajo vanj, danes nesmiselna in smešna, sama naša prisotnost v cerkvah bi bila neuporabna in mnoge družbene dejavnosti, ki se izvajajo v njegovem imenu, bi bile nelogične. Pavel piše: »Če Kristus ni bil obujen, je zaman naše oznanjevanje, zaman je vaša vera« (1 Kor 15,14); že dejstvo, da vera vztraja v dušah mnogih, nam nakazuje, da je Jezus resnično vstal in še posebej v tem primeru »ima srce razloge, ki jih razum ne razume« (Pascal).
Verjeti je vztrajati, a tudi živeti. Verovati, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih, pomeni izbrati življenje za vedno; vera v vstajenje je zagotovilo polnega življenja v sedanjosti, prinaša zadovoljive vire za uresničevanje in merila za novosti v našem vsakdanjem življenju ter odpira vrata večnosti. Pravzaprav to, da je Jezus Kristus vstal, ne pomeni, da je bilo človeško truplo rehabilitirano, ampak da On, ki je pokazal svoje mesijanstvo in svojo veličastnost z deli usmiljenja in nato sprejel smrt na križu, zdaj dokončno zmagal nad zlom in smrtjo. Jezus prihaja iz groba premišljeno in z absolutnim mojstrstvom, tema in skala groba mu nista ovira, ni zasužnjen s fizičnimi pomanjkljivostmi ali slabostmi in se dejansko prikaže vsem v svojem zdaj poveličanem in popolnem telesu, čeprav še vedno nosi znamenje ran iz žebljev in rane na prsih, izlije Svetega Duha (Jn 20, 25 in naslednje) in preživlja čas z njimi, ne da bi v njem ostala kakršna koli sled smrti. Prav on je namreč tisti, ki ob vstajenju enkrat za vselej določi, da »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre. In kdor živi in vame veruje, ne bo nikoli umrl« (Jn 11, 25–26).
Jezus torej s svojim vstajenjem daje življenje vsakomur, ki veruje vanj. Zaupati v njegovo besedo, v njegovo sporočilo in v njem prevzeti novo merilo življenja, ki je navsezadnje v skladu s skupnimi pričakovanji človeškega življenja. Evangeljski predlog življenja dejansko sovpada s kakovostjo življenja, ki se išče na vseh področjih, zagotavlja vsa tista pričakovanja in vse tiste vrednote, ki jih ljudje dejansko, tudi nezavedno, iščejo kot strukturo svojega življenja. Če povzamemo, dejstvo, da je bil Jezus vstal, je dokaz, da je življenje v Kristusu odločilno za človekovo življenje in da v evangeliju človek ne izgubi, ampak se popolnoma povrne. Ko se držimo Jezusa, iščemo življenje, da ne bi živeli mrtvi, žrtev iluzij in minljivosti, ki nas včasih zapeljejo pod krinko izpolnitve. Jezus je odločilni odgovor na bolečino in muko vojne, tolažba v preizkušnji in bolečini, pogum v ponižanju, zaupanje v omahovanju.
Vstajenje, napovedano že v vrnitvi v življenje našega prijatelja Lazarja (Jn 11), je obljuba večnega življenja, za katerega bomo tudi ob koncu našega zemeljskega romanja živeli večno Besede Vstalega nam namreč sporočajo, da nas poleg nebeške domovine, ki smo jo poklicani graditi v sedanjem življenju, čaka tudi domovina v nebesih in da nismo namenjeni razkroju telesa, ampak večnosti.
Z Jezusovo zmago nad smrtjo verjamemo, da bo konec vseh oblik smrti, ki ogrožajo naše sedanje sobivanje, najprej vojne in grozljive groze, ki moti spokojnost celega sveta. Naj mir, ki ga bo vstali Jezus prinesel svojim učencem, zbranim v ceniklu (Jn 20), odmeva v situacijah oboroženih spopadov, ki spodkopavajo naš trenutni mir; da gre za mir, utrjen z vrednotami, ki je trajen, motiviran in temelji na medsebojni ljubezni med posamezniki in med različnimi narodi, da bi se lahko izognili nadaljnjim scenarijem sovraštva in nasilja, ki novice silijo v štetje neštetih trupel in pogrešanih oseb. Naj bo mir ki ga prinaša Vstali vedno prisoten v naših domovih in naših medsebojnih odnosih.
