Dar odpuščanja v nikoli pretrganem občestvu Jezusa z Očetom
V poročilu o skušnjavah je evangelist Luka zapisal, da je »hudič zapustil Jezusa, da bi se vrnil ob določenem času« (Lk 4,13b). Ta »določeni čas« je ura njegovega trpljenja in smrti na križu. To je čas preizkušnje za Jezusa in njegove učence. V kontekstu velikonočne večerje smo slišali Jezusove besede, namenjene Petru: »Simon, Simon, glej, satan vas je zahteval, da bi tvas presejal kakor pšenico; jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate« (Lk 22,31-32). Velika skušnjava, s katero se je moral soočiti Jezus, je bila zvestoba v odločitvi, da ostane združen z Očetom in uboga njegovo voljo do zadnjega diha svojega življenja. Ni mu bilo lahko vztrajati v tem občestvu, kajti ko so ga pribili na križ, se je zdelo, da je vse njegovo poslanstvo spodletelo. Evangelista Marko in Matej sta v pripovedovanju o zadnjih trenutkih življenja križanega Jezusa spomnila na Jezusovo pričevanje, ki je molil z besedami Psalma 22,1 in izražal dvomljiv krik Očetove zapuščenosti: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34b = Mt 27,46b). Zaupljiva izročitev križanega Jezusa v Očetove roke. Evangelist Luka tega krika o zapuščenosti s strani Očeta ne polaga Jezusu v usta, ampak mu krik z zaupanjem izroča in ostaja združen v občestvu do zadnjega diha svojega zemeljskega življenja. Po Luku je rekel Jezusu besede iz Psalma 31,6: »Jezus je zavpil z močnim glasom: Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« »Ko je to rekel, je izdihnil« (Lk 23,45b).
Za evangelista Janeza je trenutek Jezusove smrti na križu že začetek zastonjskega darovanja Svetega Duha vsemu človeštvu. Ista svobodna ljubezen, ki združuje Očeta s Sinom, postane novi zakon Božje Ljubezni, izlit v srca človeštva, da bi se lahko uresničilo novo in večno zavezništvo: «Ko je Jezus zaužil kis, je rekel: »Dopolnjeno je!«. In sklonil je glavo in izročil Duha« (Jn 19,30). Skušnjavo, da bi dvomil o zapuščenosti Očeta v trenutku njegove smrti na križu, je premagala vztrajnost njegovega občestva z Očetom do zadnjega diha, kljub kontekstu trpljenja in očitnega poraza njegovega celotnega poslanstva. V vsem svojem javnem delovanju kot pridigar in tudi s svojimi čudežmi je Jezus napovedal prihod Očetovega kraljestva: kralja Kraljestva ljubezni in pravičnosti, kraljestva spoštovanja in vključevanja ubogih in trpečih, kraljestva odrešenja človeškega dostojanstva in božjega sinovstva vsakega človeka. Toda v trenutku, ko je trpel trpljenje in smrt, je bil resnično »lačen in žejen pravičnosti Očetovega kraljestva« (Mt 5,6), bil je popolnoma »preganjan zaradi pravičnosti Očetovega kraljestva«. « (Mt 5,10). Vendar pa Jezus ni izgubil upanja, da tista neslavna smrt in tista predaja brez vsakršnega dokaza o zmagi ne bosta konec vsega, ampak le »ozka vrata«, skozi katera mora iti za rešitev vsega človeštva. Moč Jezusovega občestva z Očetom se je vse do njegove smrti na križu v videnju evangelista Luke kazala kot odpuščanje v dobrobit vsega človeštva. Kot taka še naprej nosi težko breme številnih sebičnih dejanj, ki povzročajo konflikte, vojne, delitve, krivice, zlorabe človeškega dostojanstva in rušenje naravnega ravnovesja.
Lk Evangelij odpuščanja: Svetlobni prizor odrešenja zločinca, križanega ob Jezusu, ki se je zgodil v zadnjih trenutkih njegovega življenja, pripada le evangelistu Luku. Ta zločinec je v svoji vesti nosil težo spomina na dejanja, ki jih je podžgalo toliko slabih odločitev in posledičnih dejanj. Toda zaupal je v Jezusa, verjel, da njegova smrt ne bo konec vsega, in mu rekel: “Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.” Odgovoril mu je: »Resnično, povem ti, danes boš z menoj v raju« (Lk 23,42-43). Samo evangelist Luka zapisuje Jezusovo globoko molitev k Očetu, ki roti odpuščanja za vse, ki so odgovorni za njegovo smrt na križu: “Oče, odpusti jim! Ker ne vedo, kaj delajo! (Lk 23,34). Odpuščanje je največja manifestacija nezaslužene božje ljubezni do nas. Naj nam zgodba o trpljenju Jezusa Kristusa pomaga ohraniti zvestobo v naših srcih in mislih Jezusa v občestvu z Očetom in naj vesela novica o odpuščanju doseže vsakega od nas, da postanemo ustvarjalci miru v naših odnosih, kot je Štefan, ki je, voden od Svetega Duha, posnemal Kristusa, Gospoda svojega življenja. Kot potrjuje pričevanje Apostolskih del: »In kamenjali so Štefana, ki je molil in rekel: ‘Gospod Jezus, sprejmi mojega duha.’ Nato je pokleknil in zavpil z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je umrl« (Apd 7,59-60).
